Novice se ne pišejo same. Podpri Lokalne!
Pri Lokalnih Ajdovščina dnevno skrbimo za pestrost vsebin, urejanje rubrik in objave na socialnih kanalih. So vam Lokalne všeč?
Tako nas lahko podpreteČloveštva pač ne izuči ne zlepa ne zgrda. To, da sovraštva ne moreš pregnati s sovraštvom, je pač lekcija, ki jo enostavno ne osvojimo. Kolumna Tee Goljevšček.
Vedno, ko se zgodi nekaj tako tragičnega, da nas končno pretrese v dno naših razvajenih in otopelih dušic, tako kot mnogi drugi, obupano pomislim, »Oh, ne.«. »Oh, ne.«, zato, ker so življenje izgubili nedolžni in takoj za tem »Oh,ne.«, ker je to voda na mlin že tako nestrpnega ljudstva, katerega širjenje sovraštva prosperira v trenutni situaciji.
Teroristični napadi, ki so se zgodili v Parizu, so vrgli črno zaveso na jutro v katerega smo se včeraj zbudili. Po vzoru prejšnjih mesecev, pa sem poleg sočutja in žalovanja s prizadetimi, na socialnih omrežjih seveda naletela na jezo in sovraštvo. Sprijazniti sem se morala, da smo ujeti v antropološke zanke, ki smo si jih zakomplicirali do amena. Reakcije, ki so posledica čustveno tako močnih dogodkov, krožijo na dveh polih. In hočeš nočeš, je en pol ogaben in pravičniški. Tako sem brala slovnično porazne komentarje, kot so »A da nje mrejže?«, »Zdej si jih pa peljte domov vi ljubitelji "teroristov"!!!«, »Ja to pa je šola za Evropsko begunsko politiko.«, »Podret vse džamije v EU. Prepovedati islam, to je integracija«, »Puščavarji naj ostanejo v puščavi.« in podobno. Človeštva pač ne izuči ne zlepa ne zgrda. To, da sovraštva ne moreš pregnati s sovraštvom, je pač lekcija, ki jo enostavno ne osvojimo.
Kako preprosto je posplošiti gorje, ki se dogaja v Franciji, in ga dobesedno posiliti v svoj lasten namen promocije nestrpnosti. Da za dogodek niso krivi pregnanci z vzhoda, je seveda jasno vsakemu, ki je razmišljanju o problematiki posvetil vsaj pet minut svojega življenja. Ti namreč bežijo pred istim zlom, ki je pokončalo toliko nedolžnih življenj v Parizu. A vendar je nekaterim v svojih beticah uspelo izenačiti na isto raven njih in teroriste. Ali je življenje nedolžnega Evropejca res vredno več, kot življenje nedolžnega Sirijca? V torek zvečer sem poslušala starejšega gospoda, kako je kokodakal na radiju o tem, da bi morali Slovenijo ograditi od ostalega sveta s stekleno kupolo. Z vsem spoštovanjem do staroste, ki se mu v življenju očitno ni zgodilo nič dovolj hudega, da bi znal razmišljati kot svetovljan, gospod ni pomislil, da bi se v hermetično zaprtem prostoru na žalost vsi Slovenci zadušili. No, če ga kaj tolaži, do svojega bednega konca bi ostali čistokrvni Slovenci. Fizično in stereotipno.
Poglavitni problem stare celine je varnost, v kateri se je Evropa razbohotila in ulenila. Sedi v velikem starem rdečem fotelju s cofki, zoblje mešanico rozin in orehov, preko napihnjenega trebuha gleda tv že od pamtiveka in se vsake toliko debilno nasmehne. To postaja naša resnica, vsaj tako se zdi, sedaj, ko počasi s sveta izginjajo tisti Evropejci, ki so še zadnji imeli priložnost na lastni koži izkustiti tegobe vojne. Zdi se nam, da imamo pravico, da živimo v miru, pravico, da hodimo v službo in pravico, da naši mulci vsi po vrsti prilezejo na faks ter na neki točki svojega življenja, v naše veselje in ponos, pomahajo s poštempljanim papirjem na pragu Zavoda za zaposlovanje. Minili so časi, ko so ljudje vedeli, da so vse te stvari zgolj privilegij. Vzvišene, s svojim zdravstvenim zavarovanjem, penzijo in dvanajstimi meseci porodniške, nas skrbi, ker se kurijo šotori, ki so bili kupljeni z našim denarjem. Kaj vse bi lahko s temi šotori poleti delali v kampu na Krku! Skrbi nas, ker se hrani lačne ljudi, ki niso naši, s hrano, ki je bila kupljena z našim denarjem. Vsem klošarjem bi lahko vsak dan častili en panin (saj jim ga, pa večine na običajen dan to sploh ne zanima). Ljubosumno preštevamo odtekajoče kovance, ki bi jih ta zablojena država tako ali drugače porabila na nek nekoristen način in ne bi v nobenem primeru prišli v naše grabežljive roke, ki si preračunljivo nekaj obetajo od denarja, ki v resnici nikoli ni bil njihov.
Vojna, lakota in druge tegobe pa so tako blazno daleč. V moje veselje, sedaj vsi skupaj zamižimo in si predstavljajmo, kako jutri v Srbiji Gavrilo Princip šicne Angelo Merkel. V Evropi se začne vojna. Naš odziv, bi bil najbrž popolnoma drugačen od odziva skromnih sirskih pregnancev. Prav vidim, kako cepetamo in zahtevamo, da nas rešijo, da nas sprejmejo, nam dajo tv in tisto skledo orehov z rozinami. Hočemo penzijo, otroške dodatke, štipendije in zdi se nam, da nam mir, varnost in udobje še vedno pripadajo. Kurimo šotore in jemo hrano, ki je kupljena s tujim denarjem, pa nam ni mar in ne rečemo hvala, ker smo sebični, razvajeni in je tokrat na kocki naša dobrobit. Mi smo vendar nadljudje! Evropejci! Naše življenje je vendar nekaj vredno!
Kar nekaj Slovencev, je svoje otroke ob prvi priliki poslalo na šolanje v Nemčijo, Anglijo in Ameriko. Plačali so mastne denarce za to, da se je njihov podaljšan genski material izobrazil na najboljših univerzah, mešal svoje telesne tekočine v multikulturnih študentskih naseljih in polnil svoje želodčke s hrano v najboljših indijskih in japonskih restavracijah. A na kakšen način je ta ekonomsko naravnana migracija naših malih sončkov drugačna, od migracije šestnajstletnega ekonomskega migranta iz Afganistana? Zakaj ima Špela iz Ljubljane vso pravico hopsati po Berlinu in zganjati hipsteraj, Ahmed pa ne? Zato, ker Špeli, ki je evropski nadčlovek, to pripada, Ahmedu, ki je prilezel čez pol kontinenta in tvegal življenje, za to, da bo mogoče nekoč čistil berlinske ceste, pač ne.
V tem težkem času smo Slovenci namesto človečnosti pokazali toliko vsesplošno razširjene hipokrizije, nestrpnosti in neumnosti, da se mi počasi pričenja dozdevati, da so to naši nacionalni stereotipi. Končno imamo priložnost, da pokažemo kakšni smo v resnici. Sočutni, dobri in preprosti ljudje, ki razumejo stisko sočloveka ali pa je res vse upanje izgubljeno in smo dejansko sovražni, egoistični in preplašeni homofobi. Za konec, še vprašanje: Česa vas je v resnici strah?
Ilustracija: Tea Goljevšček
* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.