»Pred nami je 40 dni do družinskega referenduma. Gre za eno največjih preizkušenj v zgodovini našega naroda in države.«

Drži, res gre za pomembno preizkušnjo našega naroda in države, in sicer bomo konec decembra videli, v katero stoletje v resnici spadamo. Zgornji odstavek je prepisan iz naključno izbranih spletnih strani slovenskih cerkva, ki so objavile »vabilo k 40-dnevni molitvi pred družinskim referendumom«. Oznanilo so seveda spisali najglasnejši zagovorniki referenduma, člani koalicije Za otroke gre, katoliško rajo pa za dolgotrajno molitev prosijo, ker da gre za »tako nerazumne in krivične zahteve ter neverjetno močne medijske, politične in finančne pritiske, ki jih samo s človeškimi močmi ne moremo zdržati«. Na pomoč torej kličejo Boga, če jih prav razumem.

V državi, ki naj bi bila strogo ločena od Cerkve, naznanila o državnem referendumu obešajo po cerkvenih spletnih straneh in oglasnih deskah. In medtem ko »uravnoteženi« mediji desnega pola svarijo pred islamizacijo in tem, da si bomo čez dve leti vse ženske morale zakrivati obraze, si obrezovati splovila in biti pokorne moškim, mi katoliška struja lepe naše trobi, da bomo, če na referendumu obkrožimo 'za', »dovolili ukinitev tisočletne zakonske zveze žene in moža« in da bomo s tem »našo mamo in očeta javno in zakonsko razglasili za dve otroku nepotrebni osebi«. Kdo zdaj koga pokristjanjuje? Za koga bosta, če bo istospolni par posvojil otroka, moja mama in oče nenadoma postala dve meni nepotrebni osebi? Zame že ne. Nisem niti muslimanka niti kristjanka, sem samo človek, ki ne verjame v moža z brado, še manj pa v cerkvene institucije. Mož z brado je zame moja lastna vest, molitev pozitivna misel in vizualizacija, pekel in nebesa pa dobra stara karma, ki te tako ali tako ujame še na zemlji, brez skrbi. In ko vidim, da se Katoliška cerkev vtika v nekaj, kar niti približno nima zveze s Cerkvijo, me ne zaskrbi to, da bodo prišli muslimani in me vtaknili v feredžo, ampak me plaši dejstvo, da me v svojo vrsto burke želijo vtakniti lastni sodržavljani.

V facebookov poštni predal sem včeraj dobila pismo človeka, ki je svojo profilno fotografijo zavil v francosko zastavo. V pismu je zapisal, da upa, da me − oprostite, citiram brez cenzure in lekture − »džihadisti najdejo in prefukajo od odspredi in odzadi«. Človek, ki očitno vsaj navidezno premore nekaj empatije do soljudi, se je torej kratko malo odločil, da sem jaz primerna žrtev, in mi to tudi nedvoumno sporočil.

Vidite, takšnih primerkov se je treba bati. Poroke istospolnih parov in njihove posvojitve so naša najmanjša težava, verjemite. Bati se je treba ljudi, ki s takšno lahkoto določijo, da je tvoje življenje manj vredno od njihovega. Ljudi, ki so prepričani, da je tvoja pravica manj vredna od njihove.

In ker verjamem v karmo, vem, da takšnemu človeku tudi noben bog ne bo pomagal.

* Kolumna je bila prvotno objavljena na spletni strani Delo.si in jo na našem portalu objavljamo z dovoljenjem avtorice.

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

* Fotografija je simbolična. Foto: Mohammad Shoiab/Reuters

Deli Nazaj