Posvetilo se mi je ob filmu iz 1982. leta, ameriški (ironično) produkciji biografske drame o življenju Mahatme Gandhija. Zakaj je prav Evropa na vrsti za »razpad«?! Še do pred kratkim sem bila prepričana, da živim v predelu sveta, ki je nedotakljiv pred uničujočim valom ameriških kapitalistov. Da smo nepremagljiva ovira na njihovi poti proti prevzemu celotnega sveta. Bila sem prepričana, da so evropski poslanci in evropski vplivneži odločni in združeni v ohranitvi Evrope ter Evropske Unije, celine in zveze, ki temelji na razvitem umu, premišljenih strategijah in močni, sodobni obrambi, ki bo nemudoma branila svoj mir in svoj potencial NEODVISNOSTI od velikih požrešnih ust, ki želijo zavoljo svojega pohlepa ubiti vse, kar je nam, Evropejcem sveto. 

Govorim o tem, da za razliko od drugega »razvitega« sveta, mi še zmeraj težimo h kulturi, družinskemu življenju in dopuščanju naravi, da bujno krasi naše razglede skozi domača okna. 
Dopuščamo si čas, da sedimo na trgih in pijemo kavo, medtem, ko se okoli nas dvigajo stoletne stvaritve ljudi, ki so pred več stoletji delali natanko to, kar jim je narekovalo srce. Stavbe z dušo jim rada rečem in tako lepe so in tako opominjajoče na mojo kulturo, na katero sem ponosna. Ponosna sem na sveži kruh, ki si ga lahko kupim v pekarnicah, ponosna sem na malo skodelico kave, ki za razliko od ameriškega pretiravanja ponudi butični užitek. »Petit« bi rekli Francozi. Ponosna sem na vedno večjo ekološko ozaveščenost mojih soevropejcev. Ne samo ekološko kmetijstvo, tudi organski bombaž in recikliranje. Ste opazili kako se vedno več ljudi obrača stran od slabo pridelane robe, ki je bila ustvarjena na hrbtih tistih, ki so (že) nemočno zasužnjeni pod sodobnimi imperialisti? Včasih so to bile samo nemočne živali, bitja brez sleherne hudobije v sebi, pa vendar trpeča pod roko požrešnih ust. Sedaj so se jim morali pridružiti še mnogi ljudje. Celotni narodi! Vedno več potrošnikov se zaveda od kod prihajajo vsakdanje življenjske potrebščine v velikih supermarketih. Zavedajo se, da ko kupijo zapakiran kos mesa po ugodni ceni, podprejo celotno verigo grozovitih mučilnic, a tudi strojev, ki vsako sekundo (!), za potrebe industrijske živinoreje posekajo štirideset arov neokrnjene narave. In ko kupijo sintetične hlače za dvajset evrov podprejo drugo verigo mučilnic in prispevajo k onesnaženju svojega lastnega sveta. Zavedajo se, a ne morejo si privoščiti spremembe. Ne finančno, ne časovno, niti nimajo prostora v glavi, da bi se ob vseh žalostih, s katerimi jih mediji »nakrmijo« vsak dan, vsako uro, ubadali še s takšnimi »oddaljenimi« problemi.

Ste se kdaj vprašali ali vam je res potrebno vsako uro znova slišati poročila, ki niso nič drugega, kot afirmacije o tem kako je vaš svet uničen, o tem kako malo je vredno vaše življenje in o tem kako nemočni ste pri vsem skupaj? Predvsem slednje, kako nemočni smo…tako nas prepričujejo, četudi ne rečejo…ampak prav občutek nemoči je tisto, kar nam brani, da bi verjeli vase. Da bi verjeli v vse dobro kar je v nas in okoli nas. V lepoto našega sveta. Naših lepih evropskih dežel, posejanih z naravnimi bogastvi, ne za pohlepno izkoriščanje, ampak za občudovanje. Preprosto za gledanje. Mi Evropejci smo že od nekdaj razumeli, da je narava bogastvo. Razumeli smo, da je družina bogastvo. Da je glasba bogastvo. Da je umetnost bogastvo. In vsa ta bogastva smo vzdrževali vse do današnjega dne. Morda ne v polnosti, ker je pohlepna roka segla tudi po naših nepripravljenih egih in poželenjih. Posegla je po nas pretkano in tako nežno, da smo kakor otrok zaspali v njeni dlani. S filmi, tehnologijo in svetlečimi avti nas je prepričala, da smo slepo začeli hrepeneti po pripadnosti tistemu svetu. Slepo smo sami sebe prepričevali, da smo z vso to tehnologijo, poslovnimi modeli in romantičnimi filmi moderni in napredni. Da smo v zadnjih dvajsetih letih enormno napredovali in da smo zato, kot narod na boljšem! Pomislite, prav želiš si kupiti ta telefon, želiš si voziti ta svetleči avto nekega dne in želiš plavati v bazenu pred svojo vilo, ker to počnejo vsi ti njihovi igralci, ki so jih postavili ljudstvu, lačnemu po pripadnosti lažni iluziji o sreči, za vzorec. In čeprav je vedno več posameznikom jasno, da veselje ob novem telefonu, bleščečem avtu in bazenu traja le nekaj nepomembnih življenjskih trenutkov, smo še vedno ujeti v tej gonji po pripadnosti njihovi ideologiji. Čeprav nam telefon (načrtno) neha delovati po letu dni in nas bleščeči avto povzdiguje le pred tistimi, ki nam v resnici ne pomenijo nič, z bazenom pa imamo več dela kot užitka, ker tako ali tako nimamo časa ob vsem služenju denarja še plavati, mi še vseeno mislimo, da se sreča skriva v pripadnosti izmišljeni kulturi, ki so si jo izmislila pohlepna usta, kot pravljico za lahko noč, da nas spet uspavajo v svoji dlani. Tako speči na njihovi dlani smo neškodljivi in lahko obvladljivi. Sanjamo o tem, kako bomo nekega dne imeli dovolj, da bomo srečni tako kot tisti v njihovih filmih. In ko se nato ob trenutkih prebudimo, ker smo lačni, nas hitro spet nahranijo z novimi »sladkostmi življenja«. Tako nas ohranjajo v prepričanju, da to, kar nas je oblikovalo v Evropejce ni nič vredno. Da so naše ideje o družinskem življenju, o naravi, ki je namenjena zgolj gledanju in o doma pridelani hrani nekaj povsem neumnega. Skušajo nas prepričati, da se sreča skriva drugje…ne v življenju sedaj, pač pa v življenju v prihodnosti. In v vsem tem, kar boš NEKOČ imel. Če boš danes lepo priden in potrpežljiv in tudi, če boš nekoliko iznajdljiv pri ustvarjanju denarja (ne samo zase, pač pa tudi za njih), boš že čez nekaj desetletij kupil svojo hišo na morju. Lahko boš spet skupaj s svojo družino, gledal boš košček narave pred seboj in gojil svoj paradižnik na majhni gredici, ki bo samo tvoja. Vse to boš lahko imel zase potem, ko boš najprej priden in potrpežljiv…pa seveda nepokvarljiv... kakor kolešček v velikem sistemu tekočega traka. Če se bo kolešček pokvaril, ga bodo zamenjali. Če se boš »pokvaril« ti, te bodo zamenjali. Rezervnih delov je vedno dovolj, če jih prične zmanjkovati, pa jih ustvarijo na novo, morda uvozijo preko odprtih meja.

Vse to, kar nam prodajajo kot prihodnost mi, dragi Evropejci, že imamo! To je vendar naš način življenja. Namesto v pehanje za denarjem, se mnoga evropska podjetja spreobračajo v pehanje po človeškosti. Srce mi je zaigralo, ko sem slišala, da je Švedska za svoje državljane uvedla šesturni delovnik[1]. Služenje denarja in plačevanje davkov je pomembno za obstoj sodobne družbe, toda pomembnejša je kakovost človekovega življenja. In  medtem, ko Skandinavci plačujejo visoke davke, so še zmeraj med najsrečnejšimi Zemljani[2]. Srečo imajo z ljudmi v vladi. Z ljudmi, ki razumejo, da je njihova naloga ustvarjati zadovoljstvo večine in ne polniti lastnih egov in denarnic. Zavedajo se, da je denar, ki ga ljudje prispevajo v obliki davka denar, ki jim ga je potrebno vrniti v obliki urejenega okolja, zdravstva, šolstva in nenazadnje tudi ponujenih priložnosti, da vsak davkoplačevalec, ki od svojega prisluženega dela odstopi delež svoji skupnosti, svoji državi, odkrije svoje poslanstvo in počne to, kar ga veseli.   Velika selitev ubogih množic iz uničenih dežel je v resnici veliko manjši problem od tega, da nas tisti, ki so to množico prisilili na pot iz ozadja, v resnici skušajo prepričati v ničvrednost našega izvora, naše edinstvenosti, naše kulture. Naša narava, naše pekarnice, naši domači paradižniki, naša majhna skodelica kave, naš način življenja…naš način razmišljanja…naša vztrajnost v počasnemu ritmu…vse to je naša edinstvenost! Evropa je počasna. Evropa zaostaja pravijo. Deset let za Ameriko in dvajset let za Azijo… V čem?! Ljudje božji, v čem zaostajamo? V prenatrpanih betonskih mestih, ki so velikosti naših držav ( če ne po kvadraturi, pa po številu prebivalcev)? V bolni gonji po tem, da je potrebno vse kupiti, ker ni časa, da bi si karkoli pridelali sami?! V poslovnih modelih, ki so na obeh straneh oster meč, ki po eni strani reže zaposlene, po drugi kupce in vse to pod pretkano pretvezo, da jim v bistvu dela uslugo, ker so prav oni tisti, ki lahko delajo v tem »sanjskem« podjetju ali si privoščijo biti elita, ki si izdelke lahko kupi.  

Naša edinstvenost je v naši »počasnosti«.

V tem, da znamo življenje uživati v majhnih stvareh, ki se ne prodajajo na maso…včasih pa so povsem brezplačne. Stvareh, za katere smo si zmeraj dovolili, da so nam vsem na voljo in da jih nihče ne more posedovati in izkoriščati zaradi milijonov. Naša edinstvenost je tudi v tem, da pri nas čas teče počasneje. Vedno ostane čas za kavo (ki ni za zraven), za to, da postojiš na ulici in poslušaš tistega glasbenika, ki ti pošilja nežne melodije v tvoj dan ali da se udobno namestiš v svojem domovanju ter obračaš dišeče strani papirnate knjige. Ali ne? Če ti zmanjkuje časa, se vprašaj zakaj. Če ti zmanjkuje denarja, se vprašaj zakaj. Če ti zmanjkuje upanja, se vprašaj zakaj. Če te je strah prihodnosti, se vprašaj zakaj! Zaradi množic prebeglih ljudi, ki ti bodo odvzeli obilje, ki te obkroža? Ti bodo vzeli službo? Ti bodo vzeli socialno pomoč? Se bo kateri od njih razstrelil ravno v tvojem avtobusu? Se zato počutiš nemočen in zadušen…kakor, da te nihče ne sliši? Si zato ujet v sistemu? Nesvoboden??

Edina svoboda, ki jo imamo Evropejci, je naša edinstvena kultura in način življenja, v katerem cenimo ljubezen bolj, kot pa se tega zavedamo. Ljubezen do naših bližnjih, ljubezen do narave, ljubezen do življenja. 

Zato krajšamo delovni čas in podaljšujemo porodniške. Zato zaposlujemo vedno več žensk na vodilnih položajih (ker razumemo enost, četudi še ne povsem na zavestni ravni), zato pridelujemo svojo lastno hrano ali kupujemo ekološko pridelano LOKALNO ponudbo, zato obujamo recepte naših babic, se vozimo s kolesom in zato, dragi moji, razvijamo najsodobnejšo tehnologijo na področju pridobivanja alternativnih virov energije. UPS… A to morda pomeni, da se prebujamo iz umetnega spanca na dlani pohlepnih ust in se podajamo proti neodvisnosti??? Na primer, a to pomeni, da gre morda Evropa v smeri naprav in strojev, ki ne bodo potrebovale niti kapljice nafte?! A smo res po tihem spoznali, da smo lahko povsem samozadostni?? Da ne potrebujemo ameriških kapitalistov, arabskih milijarderjev in azijskih geekov?! Vodilni deželi na področju razvoja evropske neodvisnosti sta Nemčija in Švedska (prva s strani pridobivanja obnovljivih virov energije in razvoja tehnologije za integracijo le-te[3] in druga s svojim pionirskim integriranjem družbenih uredb, ki zvišujejo kakovost življenja slehernega posameznika v družbi)… a je morda zato bilo potrebno tisoče in tisoče ljudi, povsem druge kulture in drugih navad, poslati naravnost v ti dve deželi? Ravno v Nemčijo so si vsi želeli…in na Švedsko… a res verjamete, da samo zaradi tistih 40 evrov na teden in odprtih rok Merklove??   Preden zaključim s temi pomisleki naj priznam, da me je strah prihodnosti. Strah me je bolečine in trpljenja, ki ga lahko prinesejo posledice trenutnega dogajanja na naših, evropskih ulicah. Toda ne sovražim teroristov. Za kaos in zastrašujočo prihodnost ne krivim obupanih množic. Niti ne krivim Američanov, kot ljudstva. Veliko Američanov je razsvetljenih in želijo si družbe, ki ne bi bila tako zelo obsedena z denarjem. Mnogi med njimi, vem, da občudujejo naš način življenja, nekateri ga celo želijo posnemati (z gojenjem lastne zelenjave na balkonih, s pitjem vrhunskega vina za užitek ob hrani, na katero je potrebno počakati več kot pet minut…še malo, pa bodo morda pričeli piti kavo iz majhnih skodelic). Toda ameriški ljudje živijo v sistemu, ki jim maže oči s pravljico o svobodi…saj veste tisto, ko ti rečejo da si svoboden, ker lahko dobiš kredit za stanovanje, ustanoviš svoje podjetje (če boš le lahko proizvajal, ali še bolje, programiral za množico) in ker si lahko kupiš vse, kar si tvoje srce poželi…morda se tukaj popravim in napišem, vse kar si zaželi tvoj »napumpan« ego. Ja. Tako bo bolje. Bolj pristno. In bolj res. Ameriški ljudje so tam ujeti in le tisti z veliko denarja morda lahko živijo način življenja, ki ga pripisujem evropejski edinstvenosti. Mi pa ga živimo že zdaj in zato, da živiš kot Evropejec ni potrebno biti milijonar. Mi ga živimo vsakodnevno, ker smo ga do danes ohranjali. Ker smo ga mi izumili. Zdaj je čas, da mu končno PRIZNAMO VREDNOST. In to moramo storiti  dostojanstveno in neustrašno.    

Čas je, da končno začutimo ponos v vsem, kar smo ustvarili skozi stoletja. Seveda mislim na tiste lepe stvari, na stvari, ki so nam jih podarili tisti naši predniki, ki so delali s srcem in ljubeznijo. Mislim na čudovitost starih stavb, na lepoto zelenih gozdov, na kulturo uživanja ob hrani, na veselje ob obiranju sadežev z lastnega vrta, na ganjenost ob instrumentalni glasbi, ki prihaja iz pristnih glasbil…in mislim tudi na čas, ki pri nas, kot že rečeno, teče nekoliko počasneje. Na ljubezen, ki ji še vedno želimo dajati prednost. Na bližino, ki nas dela človeške.  

Vem, v resnici je le peščica Evrope takšna, kot sem jo opisala. In niso vsi Američani zaslepljeni, kakor tudi niso vsi Evropejci razsvetljeni; večina jih je prestrašenih in zmedenih in razočaranih… Vem in ni me potrebno napadati, da gledam na Evropo skozi rožnata očala. Toda, ko me zadnje čase želijo na vsak način razparati s svojim ustrahovanjem in grožnjami, da bodo uničili moj svet, je edina pot, ki jo vidim kot način, da ohranim to, kar mi nudi moja evropska dežela, vera v naš način razmišljanja. Saj veste, tisti, ki je globoko v nas, daleč pod plastmi navlake, s katero nas želijo zasičiti, da bi od utrujenosti uma nekega dne samo popustili in se uklonili njihovemu sistemu. Da bi postali koleščki.

Tolikokrat so že poskušali sesuti duh Evropejcev, pomislite, najhujša bojišča v zgodovini so zmeraj bila prekrita s krvjo v evropskih deželah. Pa vendar smo vedno znova v sebi uspeli ohraniti ljubezen in se z njeno pomočjo vedno znova postaviti nekoliko višje. Ohranili smo tiste majhne modrosti o resnični lepoti življenja…vsaj v srčnih globinah, če že ne na površju. Ustvarili smo vizijo o miru in odprtih mejah, o enakosti in trajnosti.

Edina pot, dragi moji Soevropejci, sedaj je pot, katera nas je, v naši dolgi zgodovini vedno znova pripeljala en korak višje in dalje od drugih. Ne v finančnem bogastvu. Ne v tehnološkem napredku. Ne v številu najvišjih stavb in zlatih avtov. Ne, dragi Soevropejci, stavbe imamo že od nekdaj. Ne najvišje, ampak najbolj bogate (zaradi duše in ne zaradi barve). Naši avti niso zlati, so pa kakovostni in varni. Naša tehnologija ne prinaša milijonskih zneskov, pa vendar rešuje življenja, ohranja naravno okolje in nam omogoča naš evropski način življenja. In naše vizije so postale zdrave in čiste. Kolikor pač nismo bili vezani na velike pohlepne korporacije z drugih koncev sveta, smo začeli spet težiti k domačim izdelkom. Pričeli smo spet zahtevati kakovost. In želeli smo jo na način, s katerim ne bi uničevali naravnega okolja in mučili živali. Naše vizije so zdrave. Trajnostne.     Zavedati se je potrebno, da jim gre to v nos. In poskušali nas bodo zlomiti…kakor so zlomili že toliko drugih pred nami. Že tisoče let se dogaja, da pohlepni želijo zlomiti bogate po srcu; Egipčani Hebrejce, Perzijci Grke, Rimljani vse po spisku, Angleži prav tako, pa Napoleon, Hitler in sedaj ameriški imperialisti…; ljudje, ki so duhovno zaostali, ker jih je oslepila, oglušila in pohabila ideologija o sreči, ki si jo lahko kupiš. O moči, ki si jo lahko priboriš. Pa sploh nimajo pojma! Oni nimajo pojma, da so vsa ljudstva, civilizacije, ki so jih poteptali, kakor nevedna čreda goveda, zmeraj vedele več o bogastvu, sreči in moči kot pa oni. Toda vseeno so ta ljudstva podlegla…in izgubila so svoj način življenja, svoj način razmišljanja. Večinoma zato, ker so se ali na vso silo upirala z nasiljem ali pa so ostajala nemočna zaradi absolutne nepripravljenosti in nemoči soočiti se z roko pohlepa…   Sedaj je prišel čas, ko smo na vrsti mi, da se nas lotijo, zlepa in zgrda. In oni nimajo srca, nimajo duše, ne vedo kaj je ljubezen. NE razumejo vrednosti, ki jo ima naše življenje. Vse kar so oni je ego, ki jih žene po več. Naj bodo teroristi, naj bodo prekanjeni izsiljevalski politiki, naj bo izgnana masa ljudi s tretjega sveta…karkoli že se bo zgrnilo nad nas je to zato, ker je nekoga strah naše neodvisnosti, naše drugačnosti. Strah ga je prihodnosti, ko ne bo imel več moči, ker mu bo velik del sveta (ker Evropa je velik del sveta) obrnil hrbet in se namesto svetovnim poročilom na televiziji, posvetil obdelavi svojega lepega organskega vrtička. To je edini način »vojskovanja«, ki jim ga lahko mi, ki vemo toliko več o ljubezni in miru, vrnemo v odgovor. Nadaljevanje našega načina življenja. Pa ne v strahu. Pač pa s ponosom in zavednostjo, da ne potrebujemo nikogar izmed njih! Nekega dne, če bomo verjeli v to našo moč, ki jo imamo, v to neodvisnost….v lepoto sveta, v katerem živimo, v kakovost življenja, ki smo si jo ustvarili…bodo tudi oni odnehali…ne bo se jim izplačalo. Ne finančno. Ne časovno. Saj veste, čas pri nas teče veliko počasneje…in ljubeče in tega oni nikoli ne bodo imeli.  

Zato pa ne hrepenite po njihovi tehnologiji, njihovih poslovnih modelih in njihovih blagovnih znamkah! Verjemite vase, v svojo deželo in v svoj duh, ki je že zdaj srečen…le priložnost za smeh mu morate dati. In čas…, ki ga je dovolj. Kakor tudi denarja.    

* Kolumna je bila prvotno objavljena na spletni strani May Monrue in jo na našem portalu objavljamo z dovoljenjem avtorice.

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

* Foto: Cityam.com

[1] Vir: http://www.regionalobala.si/novica/svedska-poskusno-uvaja-6-urni-delovnik-toyota-ze-13-let-s-krajsim-delovnim-casom [2] Vir: http://worldhappiness.report/summary/ [3] Vir: http://greenlivingideas.com/2015/07/01/which-countries-are-making-the-most-progress-for-renewable-energy/   

Deli Nazaj