Slovenija je socialna država. Super, ne? To v osnovi (oziroma teoriji) pomeni, da država skrbi za socialno pravičnost in enakost, zagovarja solidarnost ter se trudi za zmanjševanje socialnih stisk in neenakosti med bla bla bla. V praksi pa je to videti tako, da je leta 2010 skoraj vsak tretji Slovenec prejemal takšno ali drugačno pomoč države (subvencije, znižana plačila, denarne prejemke), ker pa je dogajanje izpred petih let lanski sneg, naj raje navedem bolj sveže podatke: februarja letos je v Sloveniji socialno pomoč prejemalo 54.000 ljudi, kar je približno 4.000 več kot leto poprej, kar je približno 5.000 več kot še leto poprej, kar je … Spet smo pri lanskem snegu, zato bom nehala in se raje osredotočila na teh 54 tisoč (oziroma zdaj verjetno že več) pomoči potrebnih.

Pri takšni masi ljudi ni čudno, da človek sem pa tja naleti na katerega od prejemnikov in s prenekaterim zvrne pivo ali dva. A nedavno sem začela opažati zanimiv vzorec (in to ne samo na račun vsega popitega piva, lepo prosim), zaradi katerega sem bila preprosto primorana narediti pregled vseh teh prejemnikov, inventura pa je pokazala sledeče: od enajstih ljudi, prejemajočih socialno pomoč, ki sem jih srečala v zadnjih nekaj mesecih, jo pravzaprav zares potrebuje in upravičeno prejema zgolj – eden. A naj to ne/upravičenost ponazorim z dejanskim primerom, da me ne boste zmotno označili za ljudomrzneža ali stiskača.

Ura je pozna, s prijatelji veselo posedam zunaj in še bolj veselo srebam svoje pivo, ko se mimo privali primer, imenujmo ga Marko, in se pridruži naši družbi. Veselo puha svojo smotko marihuane vame, zaprosi za požirek ali dva in se obenem razgovori, kako dobro je njemu v življenju. Zakaj? Ker je odkril bistroumni recept: živi na moj in tvoj račun namreč. Ker s pridom izkorišča trenutno grozovito gospodarsko stanje, iz meseca v mesec državo uspešno pretenta, da si 'ne more' dobiti dela, ter zato prejema socialno pomoč, ki jo porabi izključno in samo za nabavo marihuane, hrano pa vsak mesec dobi, kako prikladno, pri Rdečem križu. Bistroumno, ni kaj. Zakaj pa ne gre raje delat? »Ker sem prepameten za delo. Zakaj bi delal, če lahko živim brez dela?«

Marko na žalost ni edini.

Tu sta še Nejc in Nataša, ki sta prav tako brezposelna po lastni izbiri ter potemtakem socialno ogrožena, s čemer sta si prislužila vsak svojo socialno pomoč – ona jo porabi za najemnino, on za hrano. Otrok nimata, hišnih ljubljenčkov nimata, rož nimata, življenja nimata, vesti nimata, pameti nimata in predvsem – službe nimata. »A ni to super?!«

Super, vsaj po lastni presoji, se ima tudi Gregor. Ta je do nedavnega sicer imel službo, a je to početje raje opustil, ker je po nekaj mesecih dojel, da mora, revež, za plačo – kakšna predrznost! – delati. »Včasih tudi po šest dni na teden in deset ur na dan!« Zato se je raje odločil za status nezaposlenega in zaprosil za socialno pomoč. Ki jo je kakopak tudi dobil.

»Ej, Gregor,« ga pobaram, »a ne bi bilo vseeno bolje delati in dobiti več denarja, s katerim bi se lahko kam odpravil in kaj počel, kot pa da cele dneve sediš doma in živiš na račun države? Že tako nam namreč ne gre najbolje.« (Prav, mogoče sem rekla: »Že tku al tku j usje u kurci,« ne spomnim se točno, a pomen ostaja.)

»Kaj?!« se najprej zgrozi Gregor, nato pa navrže še že ničkolikokrat prežvečeni odgovor: »Saj tudi država nič ne naredi zame! Če lahko oni izkoriščajo nas, bom tudi jaz izkoriščal njih – kolikor se le da!« Kar pa je povsem nesmiselno.

Ta delitev na 'njih' in 'nas' je najmanj brezpredmetna, če ne kar naravnost butasta – kdo naj bi sploh bili 'oni', kdo sploh je 'država'? Vlada? Politiki? A ti nekaj povem, Gregor? S to svojo miselnostjo, češ 'jim bom že pokazal', ne pokažeš nikomur nič, še najmanj pa politikom, ki zaradi tebe in tvoje nečastne odločitve niso čisto nič prikrajšani. Njihova plača, prav tako kot tvoja socialna pomoč, se vsak mesec na računu čarobno prikaže zato, ker nekateri delajo – jaz, recimo. Jaz in številni drugi 'preneumni' Slovenci, ki nam čast, vest in pamet prepovedujejo krasti iz lastnega žepa. In še nekaj ti povem: zato ker ti osebno nočeš prispevati, ni prikrajšan nihče drug kot mi, mi vsi – tisti, ki plačujemo, ker plačujemo vedno več, in tisti, ki prejemate, ker prejemate vedno manj. Vse to in še kaj (kup kletvic predvsem) mi roji po glavi, ko poslušam Gregorjevo čebljanje, vendar se vzdržim, saj bi bilo tako ali tako vse bob ob steno, zato si raje v mislih recitiram dobro znane verze: O, Butale, srečna, draga vas domača, kjer hiša mojega stoji očeta, kjer iz lastnega si žepa kradejo teleta, misliš, da lenoba fajn se plača. Oziroma vsaj zdi se mi, da gredo tako, mogoče sem jih malce priredila, hmm…

A še preden se lahko sama s sabo skregam o Prešernovih stihih, že me preseneti (oziroma sploh ne) nov Gregorjev bistroumni nesmisel: »Zakaj bi me skrbelo, da molzem državo po nepotrebnem, ko pa oni tako brezvestno razmetavajo z denarjem?! A veš, da naj bi za ograjo plačali milijon ali dva? Recimo!« Pa smo spet tam, kjer ni muh – pri ograji. Sicer mi je osebno bolj žal živali kot evrov, pa vendar: ne glede na to, ali si za ali proti ograji, njena cena je pravzaprav precej bebav argument, ker – oh, kako presenetljivo – prav tako stane tudi takšna ali drugačna oskrba beguncev: po besedah naše notranje ministrice Slovenija za dnevno oskrbo beguncev bojda odšteje 770.000 evrov. Recimo. Turčija naj bi vsako leto zaradi begunske krize porabila milijardo in več evrov. Recimo. Ob čemer se milijon ali dva za našo ograjo zdita zanemarljiva. Recimo. A tega ne povem. Prav tako ne povem, da sem zaradi vseh Markov, Nejcev in Nataš naredila tudi sama svoj statistični izračun nekih izdatkov.

Ta izračun pa gre nekako tako: v Sloveniji, kot že rečeno, socialno pomoč prejema 54.000 ljudi. Povsem logično je (na žalost), da pri tem prihaja do zlorab, česar se zavedajo tudi drugi ljudje, ne samo jaz, med njimi tudi nekdanji minister Svetlik, ki je že pred leti rekel: »Iz prakse vemo, da se zlorabe dogajajo, vendar o tem nimamo statistike,« nato pa je na pamet ocenil, da je 'neprimerno potrošenih javnih sredstev' nekje od 18 do 20 odstotkov. Recimo. Moja statistika sicer priča o precej bolj brezvestni in izkoriščevalski slovenski naravi, a priznam, moj vzorec je premajhen, zato upoštevajmo raje Svetlikovo oceno – konec koncev je le on tisti, ki naj bi vedel, o čem govori, ne pa jaz, a ne? Torej. Če 20 odstotkov vseh prejemnikov socialne pomoči pomnožimo z osnovno socialno pomočjo, nanese to približno tri milijone evrov. Tri milijone evrov, ki jih vsako leto dobijo ljudje, ki so 'prepametni za delo', a dovolj 'pametni', da jamrajo, kako država malomarno razsipa z denarjem. Recimo. Ob tako zajetni številki človek pomisli, da bi lahko pri vseh ljudeh, zaposlenih v javni upravi, bolje zajezili tako izdatno in tatinsko odtekanje iz državne blagajne, da bi lahko bolje presodili in preverili, kdo res potrebuje pomoč in kdo, kot naš Gregor, potrebuje samo res pošten udarec z res poštenim kolom po res nepoštenem hrbtu. Recimo.

A tudi to raje zadržim zase, saj vem, da bi bile te besede kot vse druge prav tako bob ob Gregorja, in raje vprašam: »A bomo še eno rundo? Jaz plačam.« Tako ali drugače.

* Petro Brecelj lahko berete tudi na njenem blogu z naslovom For Peet's Sake

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

* Foto: Petra Brecelj

Deli Nazaj