V zadnjih letih smo se ljudje hitro prilagodili mnogim novostim v naši družbeni krajini. Kar je bilo še pred desetletjem v domeni zgodovine ali znanstvene fantastike in povsem v neskladju s prevladujočimi idejami, ki jim nekateri pravijo zdravi razum, drugi pa dogme, je sedaj sprejeto kot povsem normalno in običajno. Kot smo se navadili na ekonomsko krizo in posledično na skromnejše življenje, tako smo se tudi navadili na žice in druge ograde. Seveda, človek je preživel kot vrsta, ker je prilagodljiv. Vendar ne prenaglimo se s sklepom, da bo to počel v nedogled, klimatske spremembe bodo dale končno sodbo v zvezi z našo prilagodljivostjo.

A vrnimo se na začetek leta 2015. V Grčiji na parlamentarnih volitvah zmaga levičarska koalicija Syriza, ki pooseblja upe mnogih Grkov, da se lahko in morajo razmere v državi po nekajletni krizi spremeniti na bolje za večino. Padec na realna tla je bil boleč. EU, na čelu s svojo edino pravo voditeljico Nemčijo, ni dopuščala alternative, tudi nova vlada se je morala podrediti zahtevam Bruslju in lahko izvaja le omejeno suverenost. Ta poraz je razorožujoče deloval na podobna politična gibanja v drugih državah EU. Sredi leta doživimo pravi eksodus prebivalstva iz Bližnjega vzhoda. Evropa je doživela svoj stik z realnim svetom, s svetom begunstva. Ob tem smo doživeli velik porast tlečega rasizma in ksenofobije, ki se dejansko materializira z žico na meji. Za zadnje burno dogajanje v Sloveniji in novo razočaranje progresivno čuteče množice je poskrbel referendum o družinskem zakoniku, ki je skušal dokončno rešiti vprašanje enakopravnosti homoseksualcev in njihovih razmerij.

Vse to dogajanje je nedvomno zelo pomembno in bo tudi v naslednjih letih še določalo naša življenja. A nobena od teh zadev me ni posebej presenetila. Vsi ti scenariji so bili predvidljivi. Nekaj bolj temeljnega in zato tudi toliko bolj resnega me je presenetilo. Oz. bolje rečeno, dokončno streznilo. Kljub temu da že dolgo poznamo povsem upravičene kritike razstvetljenskega projekta, da ni dovolj, da je vse znanje na voljo vsem. Torej da ni problem samo v dostopnosti znanja in vedenja.

Ne, problem je v selekciji in branju info materiala, naj bodo to članki, karikature ali video posnetki. Ogromne količine podatkov, poročil, analiz, komentarjev, ki so le klik oddaljeni od nas, res delujejo že takoj nepregledno in nemogoča naloga že za poklicnega analitika, kaj šele za povprečnega prebivalca Slovenije, ki ima službo in družino, pa še kako funkcijo v lokalnem društvu. Ker je vsega preveč, je potrebno poiskati tisti tekst, ki razkrije dokočno skrivnost. Nekakšen instant evangelij za enkratno uporabo, ki nam bo omogočil neposredno spoznanje resnice. Po bližnjici, seveda. Da odkrijemo tak dokument, je treba najprej zavreči vse mainstream vire kot neverodostojne. Saj resnica je skrita, ves čas nam jo vsi prikrivajo in jo nočejo razkriti, ker bi jih to ogrozilo. Zato mora biti novica na čim bolj obskurni strani, označena kot šokantno razkritje (hja, pri tem nihče ne opazi, da je ta novica strukturirana povsem enako kot v kakšnem tabloidu, ko poroča o obisku zunajzemeljskih bitjih). Torej čim bolj šokatno je, tem bolj resnično je. In potrebno jo je širiti po edinem neodvisnem mrežnem sistemu npr. facebook, ki naj bi bil nekakšna novodobna, pohabljena agora. Ob tem se pokaže vsa odsotnost kritičnega miselnega aparata, ki bi lahko že zelo očitne nesmisle izločil in nanje opozoril tudi ostale.

Ni namreč največji problem prikrivanje informacij oz. netransparentno delovanje Oblasti. Žvižgači se bodo vedno našli, nihče ne more zadržati v tajnosti gore informacij. Največji problem je ugotoviti, kaj je resnica. Staro filozofsko vprašanje, ki pa dobi povsem nove dimenzije v dobi neskončne rasti vesolja informacij. Nenazadnje so informacije tudi ponarejene, namenjene manipulaciji z ljudmi, da se jih usmeri za določene politične cilje. Ponarejanje virov nas spremlja celotno človeško zgodovino, vendar žal se to prepogosto pozablja.

In ko se človeški strah hrani s prirejenimi novicami, raste ksenofobija – strah pred tujcem oz. pred vsemi, ki so od nas drugačni. In strah lahko delno potolaži le visok zid, za katerim bomo varni. Ob tem si velja zapomniti, kar je zapisal Ryszard Kapuscinski o zidovih v svojem delu Potovanja s Herodotom (Modrijan, 2009, str. 59): »Zid pa ne služi le za obrambo. Varuje nas pred tem, kar se dogaja zunaj, obenem pa omogoča, da imamo nadzor nad tem, kar se dogaja znotraj. V zidu so vendarle tudi prehodi, vrata in odprtine. Če na ta mesta postavimo straže, lahko nadzorujemo, kdo prihaja in odhaja, vprašamo, preverimo, ali so dovoljenja veljavna, zapisujemo imena, si ogledujemo obraze, jih opazujemo in si jih zapomnimo. Tako je takle zid hkrati ščit in past, zavetje in kletka.« In tak zid v končni fazi oblikuje našo miselnost, da povsod obstaja zid, ki svet deli na slabega in nižjega ter na svet dobrega in vzvišenega. In ta miselnost žal prevladuje in potrebno bo še veliko mukotrpnega dela, da se spremeni.

* Kolumna je bila prvotno objavljena na spletnem portalu 13. brat

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

Deli Nazaj