Revščina. Siva, dlakava in ostudna pošast se je nepovabljena naselila v bivališča ostarelih helenskih prebivalcev. Skozi okna je najprej brezsramno zmetala sanje o udobnih ter umirjenih upokojenskih letih, na postarane obraze narisala maske obupa, groze in shiranosti ter jih potisnila na nepredvidljivo in nevarno atensko ulico. Vreče izmučenih kosti, ki so si po desetletjih žrtvovanja želele mirno spočiti ob pogledu na bele pene, modrino valujočega morja in vonj slanega vetra, se zdaj počasi sprehajajo po zglodanih mestnih pločnikih. Vanje so se naselile skrb, negotovost in želja po begu v temni konec.

Vsak dan na spolzkih sivih pločnikih odprejo tržnico osebnega premoženja. Vodje teh beraških stojnic so postali tisti, ki jim je varčevalna sekira najgloblje zasekala v denarnice. Sami so prepričani, da so vse delovne dni ponižno ubogali nadrejene; opravili, kar jim je bilo naročeno, in vzporedno brez upiranja hranili vedno lačna usta požrešnega državnega žrela. Trgu ni bilo mar za njihovo žrtvovanje. Tovarne so se zaprle, družinske poslovalnice so ugasnile luči in ključavnica se je glasno obrnila. Leta do pokoja niso bila dobro prešteta. Nezaceljeni žulji so edino, kar jim je ostalo na zgubanih dlaneh. 

Zdaj vsako jutro po tleh razprejo preluknjano rjuho in nanjo zložijo vse, kar je v skromnem stanovanju še služilo namenu: pozlačeno svetilko, neponošene hlače, majhne kuhinjske pripomočke, prevelike čevlje in porcelanasto posodo. Mraz jih zvijačno objema in prodira v ostarele ude, ki se niso več sposobni pogreti. Rjave, črne in sive vreče zato upognjene stojijo in se ne premikajo. V njih še vedno umirjeno utripa.

Ob sramotni razprodaji osebnega premoženja so na razstavo postavili pokopane upe o umirjeni, spokojni starosti. Razstava stoji ob improvizirani stojnici in nemo, a zelo zgovorno žuga mimoidočim, ki ji namenjajo ignorantske poglede. Strah pred projekcijo lastne prihodnosti mnoge požene v dir. Tečejo na drugo stran ceste, iščejo stranske ulice in zavijajo svoje obraze v tople šale.

Svojega početja se revni razstavljavci sramujejo. Pogled usmerjajo nekam v daljavo in se spominjajo dni prenapihnjenih idealov:
Poskočen ulični vrvež je pričal o sproščenosti in vznesenosti atenskega okolja. Sijalo je sonce. Kratka krila so se hitro premikala in moški čevlji so jim veselo sledili. V bližnji taverni so se širok nasmeh, žgečkljivi pogledi in zapeljiva ekstaza usedli ob bogato založeno mizo. Kolena so se dotikala, pladnji so se upogibali pod težo dišečega suvlakija, pečenega krompirja in belega kruha. Zlato vino je polnilo hitro izpraznjene čaše, ki so trkale ena ob drugo: »Jamas!« Strasten glas buzuke ter prodoren grški vokal rdečih ustnic je dajal čarobnemu trenutku edinstven pečat. Pete so tleskala ob tla, prsti so se prepletali in črni kodri so se neumorno vrteli do zgodnjih jutranjih ur.

Omama življenja v fiktivnem udobju se je končala. Glave so se streznile in šminka je zbledela. Debel, siv prah, skrbno zgrajena pajčevina in posušene mrtve muhe so danes edini gostje taverne, ki je pred tremi leti zaprla in trdno zaklenila svoja vrata. Zbledele rumene zavese zakrivajo tragedijo.

V še delujoče poslovalnice skladišč minulih opitih dni so se danes naselile prazne blagajne, neporavnani dolgovi in nalezljiva tesnoba. Ponekod jih še vodijo belolasi upognjeni starci, ki kot ježki stopicajo po opustelih trgovinicah, brivnicah, čevljarnicah in slaščičarnah, ki so jim nekoč nudile stabilen statusni simbol v celotni soseski.

Izropane police pričajo o tem, da se znotraj ekonomske globalne kuhinje, v kateri so se znašli, niso bili sposobni zaščititi svojega edinega življenjskega projekta in ga prilagoditi sebičnim razmeram trga. Britvice in škarje samevajo ob načetih zelenih stolih. Razžira jih rja. Na usnjenih škornjih in torbicah, ki so jih izdelale marljive roke mojstra, se je nabral prah. Samevajo v izložbenem oknu in spominjajo na razstavo polpretekle zgodovine. Kremnim rezinam je pretekel rok trajanja, sladkor odstopa od piškotov in torta se je posušila. Dnevi sladkanja so dnevi preteklih idealov.

Poslovalnice ostajajo prazne in njeni protagonisti zblazneli vojaki, ki se niso sposobni soočiti s poraženo bitko. Vsak dan se vračajo na vojno polje in se zaletavajo v grobi zid ekonomskega stolpa, na katerega niso več sposobni splezati. Njihovi poskusi so iz dneva v dan bolj mizerni in padci vedno bolj boleči. Sodobnost je izbrala glasne supermarkete, nabasane nakupovalne centre in cenene azijske produkte. Kakovost materialov, ročna izdelava in ljubezen do obrti ne zanimajo nikogar več. Nekoč ugledni obrtniki so naenkrat postali odpadniki trga. In zato izločeni iz družbe. Izobčenci. Odpadniki. Marginalci.

Tabele na vhodu pred poslovalnico še vedno nosijo imena teh uglednih lastnikov, njihovih očetov, dedkov, pradedkov. Nagrobna plošča malemu podjetništvu sodobne Grčije. Nesposobnost soočanja z resničnostjo se je sprevrgla v patetično oživljanje nabreklega trupla potopljene družinske dediščine. Ta zblaznela ideja se z visokimi petami predrzno sprehaja po opustelih ulicah ter zapeljivo vabi k poslednji partiji kockanja z lastnim dostojanstvom. 

Igra s predvidljivim koncem nostalgične grške igralce zlahka omami in jih pripravi k izpeljavi svojega zlobnega plana: opirajoč se preživelih in neprilagojenih tehnik s tresočo posušeno roko kopljejo globoko, hladno in temno luknjo zavoženih ostarelih dni. Črna zemlja se jim je zarila v nohte, prsti se upogibajo in udi počasi podlegajo. Kmalu tudi utripa ne bo več ni zaznati. Bila je poslednja partija.

* Kolumna je bila prvotno objavljena na spletni strani Airbeletrina in jo na našem portalu objavljamo z dovoljenjem uredništva.

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

* Foto:

Deli Nazaj