Ozadje poznamo, a naj ga vseeno osvetlim, le na kratko: Leicester City je po 33. krogih ali 6 tekem pred koncem angleškega prvenstva vodilno moštvo Premier lige s 7-imi točkami prednosti pred Tottenhamom na drugem in kar 13-imi točkami pred Arsenalom na tretjem mestu, resda s tekmo več od slednjih. In čeprav se vsi dobro zavedamo, da niti slučajno še nič ni dokončno odločenega in da Lisice, kot je njihov nadimek, nikakor še niso že okronani šampioni, je že položaj, v katerem se je to moštvo, ki je bilo lani ob tem času zacementirano na samem dnu lestvice, znašlo, je dovolj fascinanten, da se mu posveti posebna pozornost.

Kaj je torej tisto, kar je to ekipo tako čudežno dobesedno čez noč izstrelilo na vrh najboljše lige na svetu (ali pa vsaj ene treh najboljših, da ne bo kdo zameril)? Kako razložiti, da je ekipa, ki je poimensko z nekaj izjemami (Okazaki, Kante, Fuchs, a o njih več pozneje) domala nespremenjena v primerjavi z lansko sezono, letos krepko vodilna, lani ob istem času pa je bila trdno prikovana na zadnje mesto prvenstvene lestvice, potem pa s čudežno serijo v zadnjih sedmih, osmih krogih, tedaj še pod vodstvom Nigela Pearsona, obstala v ligi? Gre za zmes več dejavnikov ali drugače, preprosto se je marsikaj »poklopilo«. V prvi vrsti, to je vendarle potrebno priznati, so tu res (pre)številni in (pre)pogosti spodrsljaji prav vseh tradicionalnih velikanov in tudi letošnjih favoritov za naslov prvaka. Ti so nedvomno zelo pomemben faktor Leicesterjevega uspeha in praktična podlaga zanj. V običajni sezoni, ko bi favoriti grešili bistveno manj kot letos, bi zdajšnji izkupiček Leicesterja gotovo ne zadostoval za vrh lestvice. A vsekakor bi bilo krivično vse zasluge pripisati le temu razlogu. Lisice s King Power stadiona so namreč zgradile spoštovanja vredno ekipo, ki je do zavidljivih rezultatov vsekakor morala priti povsem sama.

Absolutno velja, da sta najbolj vidna posameznika te ekipe Jamie Vardy, ki je še 4 leta nazaj igral amaterski nogomet in se preživljal z delom v tovarni, zdaj pa je drugi strelec medijsko najbolj atraktivne lige na svetu in, – vsaj zame – brez kančka dvoma, igralec sezone Riyad Mahrez, alžirski velemojster, ki iz tedna v teden, iz kroga v krog jemlje dih ljubiteljem nogometa s svojimi bravuroznimi prodori in preigravanji, norimi podajami in čudovitimi zadetki. Tudi njegova zgodba je naravnost neverjetna. Ko je prišel k takrat drugoligaškemu Leicesterju, je ta zanj francoskemu drugoligašu Le Havreju, za čigar rezervno ekipo (!) je Mahrez igral, plačal borih 400 tisoč evrov. Ko pomislimo, da je denimo Andy Carroll po eni uspešni polovici sezone Liverpool stal 35 milijonov evrov, potem je jasno marsikaj.

Vardy, ki je bil prej znan (če je sploh bil kdaj do letos resnično znan) kot le še eden več iz plejade angleških »porednih dečkov«, ki so sicer veliko obetali in kazali potencial, a zaradi neprofesionalnega pristopa in vse prej kot vrhunskega športnika vrednega življenja, nikoli niso oz. ne bodo dosegli niti približka tistemu, česar so (bili) sposobni. Veliko bolj je »blestel« s svojimi (neprimernimi) objavami na socialnih omrežjih in z razvratnimi zabavami (Kdo ne pozna zdaj že ponarodele fraze »Jamie Vardy is having a party«?). Vendar pa je človek, ki namesto, da bi spremljal svoje tekmece za naslov prvaka, prosti čas preživlja z igranjem računalniške igre Call of Duty, ravno med zadnjim reprezentančnim premorom dosegel nekaj, kar lahko mnogi veliko večji zvezdniki od njega le sanjajo. V Berlinu je zabil gol aktualnim svetovnim prvakom Nemcem in to kakšnega! Najdite mi še koga, ki je trenutno najboljšemu vratarju na svetu Manuelu Neuerju zalepil s strelom s peto! Tudi če ste se koga spomnili, se boste strinjali, da jih je prekleto malo.

Tudi o Mahrezu je težko reči, kaj ga je iz sivega povprečja sicer vedno živahnega, prodornega in hitrega, a tudi nekonstantnega mladega nogometaša v enem samem letu naredilo za igralca, čigar cena na nogometnem tržišču znaša med 30 in 40 milijoni evrov. Poudaril bi, da ima največje zasluge za to stari trenerski maček Claudio Ranieri, ki mu je dal vse, kar takšen igralec potrebuje. Dal mu je svobodo v igri. Če podrobneje spremljate Leicesterjeve tekme, boste zlahka opazili, da Mahrez na noben način ni niti približno tako dobro fizično pripravljen kot denimo N’Golo Kante, Danny Drinkwater, Mark Albrighton ali Shinji Okazaki in da zelo redko zdrži na igrišču polnih 90 minut. In to kljub temu, da nima kaj veliko obrambnih nalog. Njegova vloga v moštvu je pravzaprav na las podobna tisti Mesuta Özila v Arsenalu. Večkrat deluje nezainteresiran, statičen, morda celo len, a ko piči, potem piči zares konkretno. Je kot tempirana bomba, za katero nikoli natanko ne veš, kdaj se lahko aktivira, veš pa, da ko se bo, ne bo niti malo prijetno.

Izpostavil pa bi še dva posameznika. No, v bistvu tri, če prištejem še trenerja. Prvi je nogometaš, ki je name letos med vsemi napravil največji vtis, igralec, ki je natanko takšen, kot se pričakuje, da igralec na njegovem igralnem mestu in z njegovimi nalogami na igrišču bo. Govorim o pridni čebelici, mravljici, ki na sredini igrišča dela razliko, novopečenemu francoskemu reprezentantu N’Goloju Kanteju. Človeku ima občutek, da ima ta nizkorasli Francoz bodisi pljuča velikosti kita bodisi diha s pomočjo škrg. Neverjetno se namreč zdi, da bi običajen človek lahko pretekel toliko kot preteče on. Povsod ga je dovolj, prvi je, ko je treba začeti napadalno akcijo in spet prvi, ko se je potrebno vrniti v obrambo in braniti svoja vrata. Če pretiravam mi oprostite, a za moje pojme tako kvalitetnega zadnjega veznega nogometaša na Otoku nismo videli že kar dolgo, morda celo vse od časov Clauda Makeleleja in Patricka Vieire. Kante ima vse, kar je krasilo tudi oba omenjena legendarna zadnja vezna Galskih petelinov. Kljub nizki rasti ima moč, spretnost, požrtvovalnost in neverjetno energijo. Ni je žoge, ki je zanj izgubljena, ni je situacije, ko bi ocenil, da ni vredno, potrebno ali varno posredovati. Morda je v njem tudi nekaj Nemanje Vidića, za katerega je veljalo, da je »šel z glavo tja, kamor si drugi ne upajo niti z nogo«. V njem pa vidim tudi nekaj Gennara Gattusa, nekaj njegove nepopustljivosti, borbenosti, občasno tudi tiste zdrave grobosti, v glavnem tistega pravega »trdega fanta«, ki ga nič ne zadržuje pri tem, da bi počel to, kar dela najbolje, in ki to počne za vsako ceno. Drugi pa je Danny Drinkwater. Pravi vodja in ključni člen vezne linije Lisic. Poglavar in vezivno tkivo, ki povezuje celotno ekipo. Če je Kante motor ekipe, so možgani imenovani Danny Drinkwater. Prav tako do letos evropski javnosti razmeroma neznan nogometaš, ki je del kluba od leta 2012 in mu je pomagal pri prebijanju iz nižjih lig, je letos nase opozoril celo do te mere, da je po vzoru Vardyja enostavno prisilil angleškega selektorja Roya Hodgsona, da ga je vpoklical v reprezentanco »treh levov«, v kateri je ravno ta vikend tudi debitiral. Drinkwater je kariero začel pri Manchester Unitedu. Kot je nedavno povedal Sir Alex Ferguson, nadarjenega veznega nogometaša v prvo Unitedovo ekipo preprosto ni mogel uvrstiti preprosto zato, ker je imel v tistem času v klubu na istem položaju preveč boljših igralcev. “Zelo sem vesel, da je Danny Drinkwater, ki je izjemen športnik, našel svoje mesto in zasijal v moštvu Leicestra”, je v pogovoru za SkySports pred dnevi pojasnil Ferguson.

Na koncu pa seveda tisti, ki je omogočil vse te neverjetne preobrazbe anonimnežev v zvezdnike, ki se jim priklanja in jih slavi cel nogometni svet. V bistvu je še največji zvezdnik svoje ekipa prav on sam. Govorim o trenerju Claudiu Ranieriju. Zagotovo vsi bolj površni ljubitelji najpomembnejše postranske stvari na svetu med vsemi, o katerih sem pisal, najbolje poznate ravno njega. A vedeti je potrebno, da Ranieri v nogometnih krogih vse do letos ni veljal za nekega posebnega veleuma in rojenega zmagovalca. Ravno nasprotno, mnogi strokovnjaki ga imajo za poraženca oz. trenerja, ki velike ekipe prej sklati z vrha kot popelje nanj. V dolgoletni karieri je med drugim vodil Juventus, Inter, Valencio, Romo in Atletico Madrid, še bolj znan pa je verjetno po tem, da je bil tisti trener, ki je bil na čelu Chelseaja, ko ga je prevzemal Roman Abramovič. V nobeni od teh velikih služb se, roko na srce, Ranieri ni kdove kako izkazal, niti zadržal pretirano dolgo. Pravzaprav nima kljub že 64 letom v svoji trenerski karieri za pokazati ničesar res velikega v smislu lovorik. A zdi se, da se njegova kariera obrača strmo navzgor ravno v letih, ko bi jo načeloma moral počasi že končevati. Preden je prišel v Leicester je namreč uspešno vodil Monaco. Klub iz kneževine je popeljal do drugega mesta v francoski ligi in s tem v Ligo prvakov, a se vseeno zaradi spremembe usmeritve kluba v lasti ruskega mogotca Rybolovjeva iz nakupovanja dragih zvezdnikov v načrtno delo z velikimi talenti, moral posloviti od finalistov Lige prvakov leta 2004. Še več. Njegova zadnja služba je bila na selektorskem stolčku Grčije. Ta je se zaključila hitro z odstopom, in to po nizu sramotnih porazov.

No, nekaj ključnih sprememb je Ranieri pred začetkom sezone vendarle izvedel. V zakup moramo vzeti, da Leicester ni tako reven klub, kot bi morda pomislili. Seveda, v primerjavi z ostalimi angleškimi in evropskimi velikani niti slučajno ni primerljiv, a vendarle še zdaleč ni brez finančnih zmožnosti. Tajski investitor, ki ga upravlja, je namreč kar premožen mož, ki je v poletnem prestopnem roku pokazal, da je še kako ambiciozen. V klub so prišli prekaljeni levi bočni branilec avstrijske reprezentance Christian Fuchs, na katerega Schalke več ni resno računal, japonski napadalec Shinji Okazaki, ki se je v zadnjih letih pri Eintrachtu iz Frankfurta dokazal kot eden najboljših napadalcev Bundeslige, N’Golo Kante iz francoskega Caena za okoli 8 milijonov evrov in zelo pomembni centralni branilec Roberth Huth, Nemec, ki že celotno kariero igra v Angliji, pri Stoke Cityju pa je postal višek. Nekdanji član Chelseaja in Middlesbroughja je v paru z močnim kapetanom Wesom Morganom (ta me zelo spominja na nekdanjega branilca Arsenala in angleškega reprezentanta Sola Campbella, ki je bil sicer precej boljši, a po surovi fizični moči sta si zelo podobna), začel tvoriti v drugem delu sezone neprebojen zid pred golom tudi zelo solidnega danskega reprezentančnega vratarja Casperja Schmeichela. Slednji je bolj kot po svoji lastni vratarski karieri (pa čeprav je zrasel v akademiji Manchester Cityja in je zelo kakovosten vratar) znan po svojem očetu Petru, ki velja za enega najboljših vratarjev v zgodovini nogometa (in za veliko legendo, kako ironično glede na sinov matični klub, Manchester Uniteda).

64- letni Italijan Claudio Ranieri je čudotvorec, ki stoji za izjemnimi uspehi Leicesterja v tej sezoni. Ranieri je vse te koščke izjemno povezal v mozaik, ki že celotno sezono deluje kot najboljša švicarska ura. Pravzaprav je Leicester vse tja od lanskega aprila odigral eno samo res slabo prvenstveno tekmo, ko je doma proti Arsenalu izgubil z 2:5, sicer pa je prikazal res prav neverjeten nivo konstantnosti tako rezultatov kot tudi same igre. Iz tedna v teden vsi pričakujejo njihov spodrsljaj, a Ranierijevi bojevniki igrajo sproščeno in odgovorno hkrati, zato se razlika do zasledovalcev prej povečuje kot manjša.

Letošnji Leicester spominja na stare dobre čase. Na čase, ko je nogomet bil res samo to, nogomet. Ko je bil samo šport. Ko so prekrasne zgodbe, podobne letošnji Leicesterjevi pravljici nastajale precej pogosteje. Na čase, ko se je to, kot jo je nekdaj poimenoval veliki Pele, »čudovito igro« igralo s srcem in s strastjo, na čase, ko ni štel le denar in nogometu niso vladali šejki in naftni mogotci. Ravno zato jim uspeh privoščijo vsi nevtralni ljubitelji nogometa. Tudi sam sem letos velik pristaš Leicesterja. Pa tudi če me boste imeli za takšnega, ki navija za ekipo samo zato in takrat, ker in ko ji gre dobro. Morda imate deloma celo prav, kajti dejstvo je, da do letos Leicester ni imel omembe vredne navijaške baze izven svojega okoliša, kaj šele na Otoku, da niti ne govorim o svetu. Toda dandanes domala v vseh nogometnih deželah na vseh celinah vedo za »tisto simpatično ekipo, ki vodi v angleški ligi«.

Ni kaj, če ima neka ekipa vse to, kar sem naštel, si preprosto zasluži naslov državnega prvaka. Pa če je to madridski Real, ptujska Drava ali pa Leicester City. In če slednji po tako nepozabni sezoni na koncu po 38. prvenstvenih krogih ne bo slavil, bo to prava pravcata športna tragedija. Enostavno si ti fantje, ki tako srčno nastopajo v temno modrem dresu Lisic, zaslužijo, da konec maja visoko v zrak dvignejo lovoriko za najboljše v Angliji. Tega si zaslužijo oni in zasluži si cel nogometni svet, ki krvavo potrebuje novo potrditev (zadnji dve sta v minulih nekaj letih dala Borussia Dortmund in Atletico Madrid), da denar ni vse in da se pomanjkanje individualne kvalitete na igrišču lahko nadoknadi z borbenostjo, trdim delom in ekipnim duhom. Le želeti si je potrebno dovolj močno. In Leicester City letos nedvomno si. Če pa bo ta pravljica imela srečen konec, bomo brez vsakršnega dvoma lahko govorili o eni največjih, če ne celo največji nogometni in celo nasploh športni senzaciji moderne zgodovine.

Deli Nazaj