Novice se ne pišejo same. Podpri Lokalne!
Pri Lokalnih Ajdovščina dnevno skrbimo za pestrost vsebin, urejanje rubrik in objave na socialnih kanalih. So vam Lokalne všeč?
Tako nas lahko podpreteZ lanskim milijardnim prillivom, ki ga Premier liga razdeljuje med člane, se zdi prav noro, da nekateri nov cenik na nogometni tržnici ocenjujejo za norega. Nova sezona bo po pričakovanjih spektakularna, če že ne po kakovosti, pa vsaj po smolnatosti vsega, kar sodi zraven. Pred začetkom nove sezone angleške lige piše Matjaž Ambrožič.
Izmed favoritov v tem času izstopajo trije. Manchester United, Manchester City in Chelsea. Prvi zaradi blaznega vložka v igralski kader, prva dva zaradi statusa trenerjev, ki si v prihodnjih devetih mesecih ne bi smela privoščiti več kot pet ligaških porazov ter tretji zaradi še kar tihe prenove miselnosti in svežega zagona, ki jo pooseblja novi trener skupaj s skrbno izbranimi okrepitvami.
Pričakovani rekordni prestop Paula Pogbaja iz Juventusa v Manchester United je zacementiral letošnje ambicije v zadnjih desetletjih najbolj trofejnega angleškega kluba. Mourinhovo buldožeriranje do neatraktivnih zmag bo mantra, ki jo bodo navijači Uniteda toplo-hladno slavili vse do maja. Kolateralnih žrtev, zamer in kislih fac, kakšna je bila v nedeljo ob zadnji za-zamenjavi na Wembleyju Matina, bo na desetine. Samo vprašanje časa je, kdaj bo Portugalec začel opletati s herojstvom, češ, da je on trikratni angleški prvak, zato naj vsakdo, ki bo upal dvigniti roko ali pa mu bo “specialca” uspelo vprašati kaj občutljivega, jezik raje zadrži za lastno sklenino. Ibre si Jose ne bo upal menjati tako kot Drogbaja pred dvema letoma še v londonski ekipi. Vprašanje je, do kdaj bo Jose prenašal Rooneyjevo neokretnost in počasnost. Pogba bo možnosti za redne nastope zelo zmanjšal Mkhitaryanu. Razen, če Francoz ne bo sistematično mesaril kot nekoč Roy Keane ter nato kaznovan doma špilal play-station. Na prvi pogled se zdi, da bosta Bailly in DeGea s svojo igralno minutažo še najbolj zadovoljna. V resnici je bolje, da se Mourinho zavoljo boljšega razpoloženja v ekipi čim prej znebi vplivnega – brihtnega in multiligvistično zgovornega – Mate.
Na drugi strani (Manchestra) je Pep Gaurdiola pred torkovo (16.8.) prvo kvalifikacijsko tekmo za vstop v Ligo prvakov v Bukarešti lahko zmerno zaskrbljen. Težave v obrambi bo moral premostiti, če ne drugače pa ponovno z improviziranim branilskim parom Kolarov-Fernando. Kompany bo vseeno najbrž nared, City bo zadrževal žogo, spredaj bo reševal Aguero. Tako ali tako je 24.8. na sporedu povratna s Steauo na Etihadu. Sicer pa se pri ManCityju veliko pričakuje od ekspresnega vezista Leroya Saneja, prav tako od Ilkaya Gundogana. Guardiola mora nujno nabaviti še Johna Stonesa in odprodati Nasrija in Mangalo. Zelo bi ga veselilo tudi, če bi golmana Joea Harta lahko zmenja s kom, ki je bolj zanesljiv. Manchester City bo sezono rezultatsko začel počasi. Do derbija na Old Traffordu (10.9.) bodo tudi vsi detajli na Guardiolovo raketo že priviti.
Lakota igralcev Chelseaja, predvsem pa akcijska-drama, ki jo na treningih v Cobhamu režira Antonio Conte, naj bi bila dovolj za novo modro revolucijo. Če bo Kante podjeten tako kot je bil pri prvakih Leicesterju ter bosta Hazard in Courtois boljša kot lani ter skupaj z novincem in Batshuayijem zaradi belgijskega zdrsa na EURO 2016 še bolj željna uspeha, je tudi ta možna. Če Belgijcem dodamo pred dvema mesecema še potopljeni španski četverec (Fabregas, Azpiliqueta, Pedro in s strani del Bosqueja itak nevpoklicani Costa), se zdi, da v skladišču pod Stamford Bridgeom municije ne manjka.
Trio Tottenham, Arsenal in Liverpool naj bi bil prvi zasledovalec zgornjim. Liverpool in Chelsea zaradi uvrstitev v minuli sezoni, seveda, celo v najboljšem primeru vsaj še 12 mesecev nimata evropskih obveznosti. In to ni drobna prednost.
Prvi derbi novega prvenstva bo nedeljski na Emiratih, kamor prihaja Liverpool. Za slednje bo ta sezona prelomna. V resnici se tihi grožnji na temo, kako bi se lahko zgodovinsko prelomljena počutila maja ne moreta izviti niti Arsenal niti Tottenham. Recimo, da ti trije, glede na to, kaj so do sedaj kupili in kako petelinje se boksajo po lastni prsih, sodijo v drugi razred najbolj nevarnih.
Tottenham je nezrelo popustil v zaključku minulega prvenstva in prista na 3.mestu. Liga prvakov ga bo izčrpavala. Spomnim, da je Pochettinova ekipa februarja v Ligi Evropa suvereno povozila Fiorentino, marca pa dvakrat zasluženo klonila proti Borussiji iz Dortmunda in se poslovila od celine. Liga prvakov je pač nekaj povsem drugačnega. Prav tako je nemara vredno spomniti, da je lani Kaneovo golgetiranje potrebovalo hudo dolgo ogrevanje. Angleška špica ligaškega gola ni stisnila do oktobra. Ekipa z White Hart Lane bo ostala zelo podobno lanski. Dodan je Nizozemec Janssen, lani najboljši strelec Erdivisie. V minulem prvenstvu je Pochettino v zadnjih paničnih 20 minut v igro postavljal bodisi Korejca Sona, ki je spodoben igrati krilo ali pa kot iznajdljiva 10-ka, ali pa Chadlija. Ta dva sta največkrat nadomestila Lamelo, včasih Eriksona. Argentinec je bil v prvem delu sezone v še kar slabi formi, Danec pa je vsake toliko kar poniknil oz. podajal in streljal neznačilno zanj površno. Mladi Kamerunec N’Jie se ni izkazal, zato je zdaj že posojen Marseilleu. Prav od tam pa je prišel zelo talentiran in hiter winger Francoz Georges-Kevin Nkoudou. Ta posel še ni podpisan, bo pa? Ne bo. Marseille naj bi nerodno zavlačuval zaradi potrditve svojega novega direktorja. Izkazalo se je, da tottenham ni želel plačati več od sprva zahtevane odškodnine. Namesto njega naj bi se v iz Neaplja v London preselil Lorenzo Insigne. Toda najbolj pomembna okrepitev za Spurse je Victor Wanyama, ki je meddrugim lani kot Southamptonovec prejel 4 rdeče kartone. Močan Kenijec bo Dele Aliju omogočal več ofenzive. Zelo fino bi bilo, če bi Tottenham v zadnji sezoni nastopov na starem stadionu ohranil z zadnjih letih privzgojeno nepopustljivost in spodobnost tekme dobivati v zadnjih minutah. Spursi bodo tekme Lige prvakov igrali na Wembleyju, najbrž pa se bo tam odvila vsa sezona 2017/2018. Novi White Hart Lane se gradi tik ob starem in bo dokončan do avgusta 2018.
Pritisk na Jurgena Kloppa bo v njegovi polni sezoni na Anfieldu precejšenj. Liverpool je lani vozil kar ok, a se mu je v zaključni fazi vse podrlo. V Ligo prvakov kot poraženec v finalu Lige Evropa seveda ne sme, kot osmi na ob koncu v domači ligi se mora spijazniti, da ga čaka operacija pod geslom jovo-na-novo. Tudi Liverpool je nabavljal zanimive akterje. Branilec Joel Matip in špica Sadio Mane sta najbolj vpadljivi okrepitvi. Poleg ofenzivnega vezista Georgina Winjalduma. Nizozemec je lani v dresu izpadlega Newcastle nekajkrat zablestel, Norwichu je oktobra zabil celo štiri gole, kasneje pa postal igralec tekme ob redkih zmagah srak proti Liverpoolu in Tottenhamu, prav tako ob remiju proti ManUnitedu. Winjaldum zna mojstrsko odpeljati žogo v napad in gole dosega po Lampardovem receptu. Glede na to, da je bo s prodajo Bentekeja, ki se seli h Crystal Palaceu, pri svojem računovodji zaenkrat zapisan kot priden in varčen, ne bo presenečenje, če se bo Kloppovi četi pridružil še kdo. V glavnem pa: Skrtel je odšel, kar pomeni, da je središče obrambe prenovljeno, Mane pa naj bi Kloppov rdeči Aubameyang. Ta tranformacija trenerju Liverpoola omogoča miren spanec tudi v primeru, če bi se Sturridgeve bolniške spet ciklale.
Pri Arsenalu pa njihovih šefi ostajajo modeli – prve škopuške klase. Do sedaj so 34m zapravili edino za Granita Xhako. Spet čakajo, spet čakajo! Če bo Wengerju uspelo – zriniti se med prve tri, štiri – bo to nov triumf. Walcott naj bi po novem nastopal še bolj kot krilni in prej asistiral kot pa kaj konkretnejšega. Wilshere je fit, Ramsey tudi. Spredaj načeloma vse ok. Toda zadaj ima Wenger kaos. Minuli teden poškodovani Gabriel bo manjkal do oktobra. V Arsenal mora pod-super-nujno prestopiti Nemec Mustafi, prav tako nujno pa še Lyonov napadalec Lacazette. Če ta dva nakupa na Emiratih ne opravijo pravočasno, bo nastopila drama, ki je do sedaj – pa čeprav se je njen uvod že sprožil – na platoju pred stadionom in nato na njegovih tribunah še ni bilo. Ker Wenger že razmišlja o penziji, bi bilo resnično nepošteno, da bi bilo njegovo slovo zaznamovano z neuspehom.
Tottenham, Liverpool in Arsenal bodo letos zagotovo večkrat postregli z fenomelano odličnimi partijami. V to sem prepričan. Da bi te le bile čim bolj verižne.
A, še to. Na otvoritveni tekmi lanske sezone je Arsenal doma izgubil proti West Hamu, dva tedna pozneje pa proti Liverpoolu remiziral z 0:0.
* Članek je bil prvotno objavljen na avtorjevem spletnem blogu Ambrofuzbal in ga objavljamo z dovoljenjem uredništva. Vabljeni k branju tudi ostalih vsebin na omenjeni spletni strani.
* Kolumna izraža osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.