Rasizem, seksizem in doping kot samouvenost gladiatorske atletike.

Stroj napetih mišic, ki bo teniško žogico skorajda zdrobil - Sereno Williams so ujeli v trenutku športnega ekstrema. Ob to podobo so dodali Marijo Šarapovo kot nasmejano vodno vilo, ki pozira v v kopalkah. Posmehljiv komentar se glasi: »Kdo je na dopingu?« Brhka Marija ali poudarjeno mišičasta Serena? »Poglejte, ljudje, kakšna je!« se dere množična sodba, naklonjena ruski teniški igralki, in ponižujoča do ameriške. Brez dokazov. Krivic se ne popravlja s smešenjem in diskriminacije ne z diskriminacijo.

Spletni meme, dobesedno družbeni vzorec, o dveh teniških igralkah je ljudski protest proti političnim spletkam glede poletnih olimpijskih iger v Riu, ki so tik pred začetkom. Rusko športno reprezentanco degradirajo z obsodbo, da izvaja državni sistemski doping. S tem so načrtno globalno označeni kot »zaostali«. Združene države Amerike hočejo primat ne le v vojni, ampak tudi v športu. Zato poteka medijska bitka, ki opisuje vzhodnoevropski šport kot nerazvit in krut. Čeprav vemo, da je sodobni reprezentančni in klubski šport gladiatorska arena, kjer poteka boj za zlato ali smrt. Na tekmah se ne glede na odtenek kože ali državo zlorablja telo, poživila, poteka posel z vrtoglavimi sponzorskimi vsotami in se pletejo tako nacionalni kot individualni dobički. Olimpijski duh športnega srečanja dobre volje je kot Božiček, vsi vemo, da ne obstaja.

Zakaj je meme o dveh teniških igralkah pomemben?

»Kdorkoli je objavil to sliko, nima znanja o športu,« komentira Galla Os, ki se intenzivno ukvarja s fitnesom in dvigovanjem uteži (powerlifting). »Mišična masa ženske ni nujno dokaz za doping, zato se mi zdi takšna primerjava neprimerna,« dodaja in ne pozabi omeniti, da je družbeni vzorec, kjer so mišice predvsem znak »moškosti«, še vedno aktualen. »Kdo določa merila, kako mora ženska izgledati? Vsaka oseba je unikat.«

Trener in nekdanji tekmovalec v atletiki, Oliver Batagelj, meni, da je na osnovi videza nemogoče zanesljivo trditi, da športnica uporablja nedovoljena sredstva: »S športom se ukvarja milijone ljudi, med njimi so velike, tudi genetske, razlike v sposobnostih in morfološki zgradbi. Ženska lahko brez nedovoljenih poživil zraste čez dva metra, kar velja tudi za mišično maso, čeprav je bolj podvržena vplivu vadbe in ustrezne prehrane kot višina.«

Maja Bratkič, varovanka Batagelja, je bila med najboljšimi na svetu v troskoku med mladinkami in mlajšimi članicami. Ima veliko mišično maso in kot poudarja trener, ni nikdar zaužila nobenih dodatkov, niti dovoljenih. Visoka 1.70 m in težka 63 kg, je iz globokega počepa lahko dvignila 135 kg, v počepu pa skoraj 200 kg.

Tudi pri moških so velike razlike že v osnovi predispozicij, razlaga Batagelj. »V moji skupini so nadarjeni atleti, med njimi dva uspešna skakalca v daljino. Oba sta stara 18 let, s podobnimi rezultati. Med njima je bistvena razlika - prvi ima pri 1.85 m, 69 kg, drugi pri 1.90 m, 87 kg. Enako intenzivno dvigata uteži. Toda njuna adaptacija v kontekstu mišične mase je popolnoma različna.« Pojasnjuje tudi, da je nedovoljenih sredstev cela paleta in delujejo na različne načine - od hormonskih preparatov, psihostimulatorjev, sredstev za koncentracijo, diuretikov in maskerjev. Torej je razvoj mišične mase le en izmed številnih učinkov uporabe nedovoljenih poživil.

Afroameriška športnica – zlovešča senca suženjstva

»Deviantne«, tako so Afromeričanke opisovali evropski znanstveniki, ki so poskrbeli, da Evropejke ustoličijo kot »prave ženske«, zasužnjenim so raje pripisali svoje nizkotne frustracije. Premnogi počnejo to na spletu še danes – agresivno razsojanjo o videzu in »primernosti« žensk. Seveda brez argumentov, saj menijo, da je njihov »okus«, ki temelji na predsodkih in neznanju, nekaj, kar bi morali celo upoštevati. Niso se še zbudili v tretje tisočletje, globoko pogreznjeni v seksizem inrasizem, ki se ga ne zavedajo.

Strokovni članek o sociologij športa (2011) ugotavlja na primeru osmih afroameriških atletinj, da je pri njihovi obravnavi še vedno močno prisotna kategorija rasnega razlikovanja in slabšalne obravnave na podlagi spola, skupaj z drugimi stereotipi. Značilno je, ugotavlja avtorica, da se telo afroameriške atletinje prikazuje in opisuje kot hipersekualizirano in hkrati poudarja dimenzijo mišic in »moške« moči. Prav tako se jim pripisuje »pretkanost« in »surovost«, kar kaže, da se etnična in spolna stereotipizacija nanaša na širšo zgodovinsko zlorabo Afroameričank.

Preveč očitno je, da je »ljudstvo interneta« črnki pripisalo možatost in doping, svetlopolti pa ne, ko želi uveljaviti »svoj prav« in ob tem vehementno trdi, da to ni seksistično in rasistično. Raziskava še posebej opozarja, da je prav Serena Williams strateško pozicionirana izven kategorije, kjer so teniške igralke kot so Marija Šarapova, Anna Kournikova in Martina Hingis, torej tiste, ki ustrezajo »lepotnim standardom«. Ko gre za Williamsovo športne revije vztrajno poudarjajo njeno »animaličnost« in je načrtno kažejo v takšnem vizualnem kontestu, navaja članek.

Kaj pravi Serena Williams, teniška rekorderka, glede svojega telesa? »Nikogar ne prosim, da mu je všeč.« Dodaja, da če ne bi igrala tenisa, bi plesala balet.

Olimpijske manipulacije potrebujejo komentar, vendar ne v obliki primerjanja videza dveh žensk.

* Članek je bil prvotno objavljen na spletnem blogu Zdravo Slovenija in ga objavljamo z dovoljenjem uredništva. Vabljeni k branju tudi ostalih vsebin na omenjeni spletni strani.

* Kolumna izraža osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

Deli Nazaj