Moja generacija (in tudi pet let mlajše!) zadnje čase doživlja poročni bum. Pač, poletje je čas za super zabave in poroke so absolutno top od zabav. Očitno tako mislijo tudi moji bližnji, daljni znanci pa tudi skoraj neznanci, ker je vprašanje vseh njih skoraj identično. Morda pa je njihov cilj, da jih dodam na seznam povabljenih, itak bolje fešta več, kakor manj. No, nekoč že, ampak koruza mi za zdaj še ni zasmrdela.

»In že poročena?« se glasno zadere znanka, da preglasi udaren zvok bobnov v ozadju.

»Ne, ti?«

»Ja, končno, en mesec bo že,« se smeji in že dvigne roko s prstanom, da ne vem ali se v temi bolj sveti kamenček na prstancu ali njene oči.

»Super,« ji odgovorim in jo radovedno opazujem zaradi njenega navdušenja.

»In kako je biti poročena?«

Vprašanje samo zdrsne z jezika, v ozadju mirno igra balada, ob kateri so bobni skoraj potihnili.

»Ahh, isto kot prej,« se smeji.

»Ampak poroka! Vse je šlo po planu! Rože so se super ujemale s prti in nihče me ni polil z vinom. Sem si sposodila res drago obleko in sem morala cel večer paziti. Hrana je bila dobra, vsaj tako so rekli, jaz nisem veliko jedla, saj se mi potem takoj trebuh napne. Frizura mi je celo noč lepo stala…«

Hvaležno se ozrem proti bobnarju, ki mu zopet v divjem ritmu poplesujejo dolgi lasje. Tako svobodno pada v svojo glasbo…

»Me slišiš? Edino Gorazd se ga je pa moral spet nažret. Sem kar rekla naj ga odnesejo spat, preden bo pobruhal prte… Saj veš, to je moj dan…«

Gledam njena usta, ki se premikajo, vsake toliko malo pokimam ali skomignem, saj bi komentirala, »morda je tudi njegov dan,« ampak bi lahko vključila njen rdeči alarm, jeza bi napolnila njeno telo, prezir bi ji sitno zasijal iz rjavih očk, jaz pa bi zamudila bobnarski solo…

Jap, poroke po predpisanem načrtu z akto zapiskov debelejše od študentske, niso ravno po mojem okusu. Sposobna sem dobiti zimsko alergijo kot čisto nelogično posledico hude sladkorne bolezni, ko želijo sredi depresivnega januarja vse prehlajene in zdolgočasene, po televiziji osrečiti z močno oslajenimi filmi, ko družice v pinki oblekicah družno vreščijo, nevesta joka in omedleva, ženin pa se že stoprvič tisti dan opravičuje. Zaključek filma je, kakor da narejen po ameriških pravilih; ženin si olajšano oddahne, ona bo prišla pred oltar, nevesta si pred ogledalom obriše solze, nekaj v njej se zgane in ji nariše rahel nasmeh na obraz, sonce posije skozi turoben dan, družice, ki kukajo skozi ključavnico se hihitajoče vsujejo v sobo. Svatje smehljaje čakajo, nevesta počasi stopa proti oltarju in vse je v redu. Popolna osladnost po ameriško. In potem včasih mečejo riž.

Wikipedia je v svojem zapisu precej bolj jedrnata. Pravi, da je poroka sklenitev zakonske zveze s svečanim obredom, ko moški in ženska postaneta mož in žena. V naslednjem stavku se že obregne ob istospolne poroke, potem na hitro omeni svatbo ter na koncu ločitev, ki ji sledi aktivna povezava.

Nič kaj romantično, ampak čisto realistično. Po svojih opažanjih sodim, da ženske večinoma želijo romantične poroke, zato sem vpletam pojem »romantika«. Kaj pa je sploh za žensko romantika? Je to poroka pod zvezdami ob spremljavi utrinkov ali večtedenska zmešnjava, ki se stopnjuje iz dneva v dan, v upanju in molitvi, da bo vse popolno? V kolikšni meri je poroka romantična, če se glavna akterka ukvarja le z obleko, frizuro, prti, rožami, svojega novopečenega moža pa po nekaj kozarcih vina glasno, jokajoče označi za alkoholika in zahteva njegovo odstranitev, saj bi z napol predelanim alkoholom izven njegovega želodca, lahko uničil njene natančne barvne simetrije v njenem dnevu perfekcije.

Priznam, spotikala sem se le ob ekstreme. Največ porok je ravno nekje vmes, vsi se imajo dobro, malo se napijejo, mogoče malo skregajo, če se kaj polije ali umaže ni smrtnih žrtev… Ampak ljudje nismo takšni, da bi bili zadovoljni z brezvezno sredino, sploh ženske nismo takšne, zato pač stremimo k nečem kar nam je blizu, ali popolni urejenosti, ali odtrgani fešti, s kitajskimi prepelicami za darilo, igrico preskakovanja ovir v ribiških škornjih in morda hard rock bandom za skupino presenečenja, pa bo kar bo.

Najbolj všeč so mi poroke ob dveh zjutraj. Glavni kritiki takrat že sanjajo svoje kritične sanje, zjutraj pa bodo za zajtrk pojedli pecivo, ki so ga dobili ob odhodu in se med opravljanjem minulega večera, šovinistično spotikali ob drobceno dlačico v jajčku, ki je ni opazil nihče drug, morda tudi zato, ker je sploh ni bilo. Ne dlačice, ne jajčka. Torej, ob dveh zjutraj se vse začne. Takrat plešejo čisto vsi, ker tisti, ki ne plešejo so že odšli domov, (v glavnem kritični noski) muzika takrat najbolje špila, saj so se že uigrali, najedli in hm, napili, plesni koraki tudi niso več tako pomembni, noge so ob dveh zjutraj že tako »uplesane«, kot je muzika uigrana, tako, da če krivo zaidejo, je kriva muzika, ker preveč pijano špila. Ob dveh zjutraj je evforija nalezljiva, počutje na vrhuncu se širi od enega do drugega, dokler se ti ne združijo v eno živahno plesno stonogo, ki vriskoma poskakuje po prostoru in se deset minut čez dve utrujeno razčleni iz stonoge nazaj na ljudi.

Ta evforija, (stonogina) povezanost in skorajda magično vzdušje je tisto, česar se spomnimo čez leta, ko za roko držeč svojega moža ali ženo pregledujemo poročni album. Koga takrat brigajo že davno posušene rože, (razen, če so bile umetne) le kdo se spomni na barvne kose blaga, ki jim rečemo prti, kaj, še na hrano nihče ne pomisli. Le zakaj pa bi, saj jo je komunalna služba že davno izsesala iz kanalizacije. Ljudje in spomini, to je tisto kar velja in ostane do smrti.

* Kolumna izraža osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

* Foto: Wedding Photography Select

Deli Nazaj