»Si prebrala? Moraš!« Knjigo Jej, moli, ljubi (Eat, Pray, Love, 2006) smo si podajale iz roke v roko. Ni bila Bidget Jones, ki je zabavna, a vendar ne obstaja, nista bili Anaïs Nin ali Simone de Beauvoir, ki ju občudujemo, a Sartrov in Millerjev nekako ni na vidiku.

Elizabet Gilbert je ponudila sodobni ženski sebe v tako aktualnem jeziku, da časopisi tokrat niso lagali, da ni prebila steklenega stropa, ampak je šla naravnost v pisateljsko vesolje. Dokaz? Njo – Elizabet Gilbert je v filmu igrala Julia Roberts (2010), ki ne odpira ust za manj kot več deset milijonov dolarjev. Avtorica je postala zvezda svetovnega formata in gostja vseh pomembnejših oddaj in odrov, z ramo ob rami z Oprah.

Ne gre le za globalni prodajni uspeh in film – knjiga je dejansko povzemala sanje številnih žensk, vključevala je duhovitost, duhovnost, iskrenost, ljubezen, hrano, potovanja, mistiko. Ni, da ni.

Sledila je uspešnica številka dve z naslovom Za vedno? Dvomljivka sklene premirje z zakonskim življenjem (Committed: A Skeptic Makes Peace With Marriage, 2010), saj se je prva knjiga končala s srečanjem Gospoda Pravega, s katerim je čisto zares stopila v zakon leta 2007. Njeni knjigi sta njen sprotni življenjepis.

Letos poleti je po dvanajstih letih zakona avtorica povedala, da se ločuje.

V le nekaj urah se je pod njeno objavo o ločitvi na Facebooku nanizalo več kot 20.000 komentarjev. Literarna Lady Di se je ločila. Bralke so padale v obup »Če njej ni uspelo, ni upanja za nas.« ali jo slavila »Tako se ločuje osvobojena ženska.«

Vendar razlog za ločitev je bil takrat še prikrit, ta teden je postal konkreten in zelo pretresljiv. Najboljša prijateljica Elizabeth Gilbert je zbolela za hudo obliko raka. V tistem trenutku je pisateljica spoznala, je zapisala, da prijateljico Rayyo Elias ljubi tudi kot intimno partnerico.

Bralke in bralci so pohiteli s čestitkami in dobrimi željami za novonastali par. Nekaj je bilo tudi pomislekov. Nikakor, ker je pisateljica izbrala svojo prijateljico za novo partnerico, ampak, ker se je ponovno javno ločila in v svojem slogu globalno objavila svoja čustvovanja.

Moški bralci se posebej sprašujejo, če bi njih tudi tako hvalili, če bi dvakrat zapustili svojo partnerico zaradi nove ljubezni in dvakrat razdrli družino. Gilbertova je javno priznala zasvojenost z zapeljevanjem, da je bil to zanjo posebne vrste adrenalin, ne glede na to, ali je bila oseba, ki jo je izbrala v razmerju ali ne. Pisateljica se je težave resno lotila in jo po njenih besedah tudi premagala.

Zanimivo naključje, da je v njeni zadnji zahtevnejši knjigi Pečat stvarjenja (The Signature of All Things, 2013) travmatični dogodek za junakinjo prikrita homoseksualnost, ki povzroči neslutene tragedije.

Kadar govorimo svojo resnico, je to šele začetek spoznavanja sebe, ker je le naša. Svojo plat zgodbe sta želela povedati tudi prvi mož Elizabeth Gilbert in prva žena njenega drugega moža. Niso vsi glasovi enakovredno slišani, tudi to je pomembno, kajne?

Moja bolečina je moj uspeh

Pritiski javnosti in oboževalcev, ko postaneš mednarodna ikona samouresničevanja, so nedvomno ogromni. Življenje pod lupo javnosti ni nekaj, kar je vedno prijetno ali celo zdravo.

Življenjske zgodbe, izpovedi, priznanje bolečin, ranljivosti in iskanj so za človeka enako pomembne kot dihanje. Ob tem se izrisuje tehtno vprašanje - je kdaj tega lahko tudi preveč?

Če vzamemo za primer resničnostne oddaje, je odgovor jasen – komercializirana patologija. Znamo razločevati, če takšno razgaljanje poteka v literarnem in celo poduhovljenem kontekstu?

Večina še vedno okolici kaže masko in ne resničnega sebe, zaradi izbire ali prisile. Zato je hrepenenje po pristnem stiku s sočlovekom še kako realno. Neolepšane izpovedi tudi danes dosegajo izjemno odmevnost.

Rekordne uspehe dosega tudi blogerka Glennon Doyle Melton, ki ji je prikipelo igrati fasado popolne srečne družine. V svojem blogu je spregovorila o tem, da ni le fit in izobražena mamica s tremi otroki, ampak je razkrila tudi bitke o lastni zasvojenosti od bulimije do alkoholizma in različne strahove.

Povabili so jo celo v lokalno cerkev in po njeni iskreni pridigi se je do nje vila kolona žensk, ki so ji želele stisniti roko in se ji izpovedati.

Sledila je knjižna uspešnica, slava in šok, da jo mož vara. Družinsko bitko o reševanju zakona je avtorica sproti objavljala in prav te dni izdala knjigo Bojevnica ljubezni (Love Warrior, 2016). Tudi ona je kljub poizkusom rešitve zakona izjavila, da se dokončno ločuje.

Pravkar izdano knjigo že priporoča Oprah: »Vse ženske se boste našle v njej, saj vsebuje veliko gole, zares gole resnice.«

Ženske smo bile skozi zgodovino pogosto prezrte in zatrte, neslišane in nerazumljene. Naše delo doma, v razmerjih, pri negi, kuhanju in neštetih neplačanih (!) obveznostih pa necenjeno in predvsem zahtevano.

Z internetom so se odprla vrata v čustvene bitke žensk in njihova zasebna trpljenja. Povezale so spregledane in združile omagane, kar je neprecenljivo.

Glennon Doyle Melton je zdravilo za milijone žensk, ki smehljajoče objavljajo na Facebooku svoje otročičke, počitnice in torte, v sebi pa razpadajo. Osvobodi jih spoznanje, da se tudi druge ženske pretvarjajo, v resnici pa trpijo. Se bodo spremenile ali ne, ker je pisateljica vse povedala namesto njih?

Bodo šle pred parlament zaradi razprodaje vode in Monsanta ali bo izpoved o travmah zaradi debelih beder, hudobne mačehe, škrtega moža in ljubosumne sestre dovolj?

Je vse to povezano ali ni? Ženske se osvobajamo, gre zelo počasi.

Ženske smo bile že oropane pravic, ker smo morale služiti Drugim. Ko to zmoremo narediti zaradi zavestne izbire ni nič manj težko.

Kako kruta je pripoved Glennon, ki pove, da se je največ o življenju naučila v psihiatrični bolnici, kjer se ji ni bilo treba pretvarjati, držali so se za roke in se učili komunicirati.

Njene besede čaka milijone žensk: »Ste tudi ve občutljive? Vas boli? « pravi blogerka in slišijo jo.

Odpravljati vzroke je težje.

Ni nepomembno, da sta obe avtorici tako Elizabeth kot Glennon svetlolasi in izobraženi Američanki z družino, ki ju podpira in finančno preskrbljeni. Ne osvobaja ju NATO, zato imata neprimerno večjo možnost za slavo. Druge, ki jim je ime Aisha ali Nabila se lahko kvečjemu utopijo, umrejo zaradi bomb ali propadajo za kakšno bodečo žico, skupaj s svojo zgodbo.

Tudi zato obstajajo članki z naslovom Nisi nič posebnega, ki trdijo, da bistvo našega bivanja ni v iskanju malih hrepenenj, ampak nekje drugje.

* Članek je bil prvotno objavljen na spletnem blogu Zdravo Slovenija in ga objavljamo z dovoljenjem uredništva. Vabljeni k branju tudi ostalih vsebin na omenjeni spletni strani.

* Kolumna izraža osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

Deli Nazaj