Ne maram ljudi razvrščati v kategorije in škatlice, saj kmalu ugotovim, da lahko dam vsakega v svoj predalček. Suh, visok, bel, modrook, gluh, tečen, s turbanom ovit, nenormalen, moj. Težko je opredeliti kriterije, da bi se vsi pravično razporedili, zato v moji glavi ostajamo skupaj za ograjo istega živalskega vrta.

Ampak ni zmeraj enostavno. Eden najbolj zanimivih in proaktivnih izzivov v zadnjih letih je oseba, ki sem jo sama (z veliko pomočjo) spravila na ta svet – moj otrok. Spremlja me skoraj 24/7 in najina nekompatibilnost je tista, ki me nemalokrat dobi nepripravljeno. Lepo bi bilo, če bi se otroci že rodili vzgojeni tako, kot bi si vsak starš sam želel. (In potem še ta neprijetnost, da ima vsak otrok dva starša.)

Naša potreba, da si lastimo otroka, izhaja iz potrebe po potrditvi, da delamo in živimo prav, saj se v tem počutimo varni. Vse, kar je izven okvira naših stališč in vrednot, je narobe, nenormalno in nesprejemljivo in nam povzroča neprijetne občutke ter nemoč. Ne samo, da si želimo, da bi naš otrok živel po enakih normativih, ki jih živimo mi, pogosto celo burno odreagiramo, kadar otrok uporabi lastno voljo.

Otrok je avtonomno bitje, ki ima svojo glavo, roke, jetra, oči, limfni sistem in možgane, s katerimi predeluje informacije. Zanj sem kot starš dolžna fizično in ekonomsko poskrbeti, ga socializirati v obstoječo kulturo, vključiti v obvezno šolanje, informirati o državljanskih obveznostih in ga vzgajati v skladu s Splošno deklaracijo o človekovih pravicah. Nikakor pa ne ostanemo pri tako preprostem poslovnem modelu, ampak spišemo kup pravil, v katera smo slepo prepričani in zapovedujejo, katere sosede se pozdravi, kaj se obeduje za zajtrk, kako se obleče za obisk pri stari teti, kako se v trgovini ne cepeta in ne kriči, torej vse, kar se spodobi in je normalno, in v kolikor bo drugače, nam to daje pravico, da postanemo nergavi in zadirčni in morda celo uporabimo silo, preden nam otrok ne potrga vseh živcev. Konča se s slabo voljo, jokom in besedami “zaslužil si si” ali celo “si jih prosil”.

Ne samo, da si zelo spontano prilastimo njihovo telo, kmalu si lastimo tudi njihovo notranjost. (Jetra?) Vemo, kaj mislijo, poznamo njihove občutke in striktno kontroliramo njihove namere. Iz enega samega razloga, da bi si olajšali starševstvo, se obdamo z iluzijo, da poznamo svojega otroka.

Samo zato, ker je prišel na ta svet nekaj let za mano, ker sem v prvem letu zanj prebedela mnogo noči in namiksala mnogo korenčka in breskvic, še ne pomeni, da vem, kaj je zanj prav, kaj narobe, kaj ga veseli, osrečuje in v katerem puloverju se dobro počuti. Vem pa zagotovo, da se ničesar od tega ne bo naučil tako, da mu bom jaz to preprosto povedala in bo temu sledil brez preverjanja. Zadovoljna sem, kadar se odloči vzeti življenje v svoje roke, sprejme odločitev, se opeče, pade in se brez obotavljanja pobere. Napake niso regresija ampak so neprecenljiva izkustva, ki bodo izklesala malega bojevnika. Nepojedena kosila, lakota, žvečilka v laseh, mrzle noge v japonkah in sveža kri pod obližem, potiskanim s pisanimi živalmi. Zakaj ne bi rezal čebule za kosilo ter preizkušal svojih spretnosti? Koga je strah in kdo se mu roga?

Zakaj mu dovolim, da se junija okrog sprehaja v batman kostumu? Ker nimam niti enega smiselnega razloga, da bi mu to preprečila.

Ta človek ni moj, čeprav sem ga rodila. Je pa zanimiv sopotnik skozi moje življenje. Spoštujem ga in mu zaupam, veliko sem se že naučila od njega in zelo zanimive metode uporablja. Nikoli ne moralizira, obsoja, kritizira, ne žuga s prstom, ne dvomi vase in predvsem razmišlja drugače. Verjame, da je vse mogoče in počasi še sama začenjam (spet) temu verjeti.

* Članek je bil prvotno objavljen na spletnem blogu GalaAine in ga objavljamo z dovoljenjem uredništva. Vabljeni k branju tudi ostalih vsebin na omenjeni spletni strani.

* Kolumna izraža osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

Deli Nazaj