Samostojna pot naše male podlapske leta 1991 je pomenila tudi denarno osamosvojitev. 15 let dolga zgodba Tolarja se je začela 9.oktobra 1991, ko so, v pičlih 3eh dnevih, tedanje jugo dinarje sprva zamenjali vrednostni boni, katere je leto kasneje zamenjal čisto pravi denar – Tolar.

Če še kdo ne razume pomembnosti Tolarja – Tolar je bil dejansko tudi uradno prvi in edini slovenski denar v 98 letni zgodovini obstoja Slovenije.

V teh 98 letih se je namreč v naši mali podalpski sicer zamenjalo kar 6 različnih valut, a nobena ni bila slovenska last, razen Tolarja. Zelo blizu svojemu denarju smo sicer bili med 2. svetovno vojno, ko so osvoboditelji NOB 20. februarja 1944 na prvem zasedanju Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta (SNOS) sprejeli odlok izdaje slovenskega lirskega plačilnega bona.

Tej boni naj bi zamenjal okupatorske valute na slovenskem ozemlju, tiskali pa so jih v partizanskih tiskarnah, z najskromnejšimi tehničnimi sredstvi, v najtežjih okoliščinah globoko v gozdovih, kar je bilo brez dvoma enkratno dejanje v takratni okupirani Evropi in zgodovini odporniških gibanj.

Na osnovi odloka o plačilnih bonih, je nato SNOS 12. marca 1944 izdal odlok o ustanovitvi Denarnega zavoda Slovenije, ki je bil prva in obenem edina svobodna emisijska banka, ki je delovala v Evropi na od okupatorjev zasedenem ozemlju. Po koncu vojne 1945 so lirske plačilne bone zamenjali jugoslovanski dinarji.

Pa se vrnimo v 1991. Preden je naš Tolar postal Tolar se je moral, poleg mednarodne in Brionske birokracije, prebiti tudi skozi konkurenčne predloge imena prvega slovenskega denarja in Klas, Krona, Karant, Lipa, ter še nekatera druga, so bili kandidati, katere je na koncu Tolar, ki se je delil na sto stotinov in bil znan tudi pod kratico SIT, uspešno premagal.

Čeprav je bil Tolar dejansko zmagovalec že 500 let prej, ko so ga v Jáchymovu na Češkem iz srebra svojega rudnika v kovance kovali Čehi in ga v Tolar tudi poimenovali. Skoraj 300 let je bil ta Tolar zelo priljubljen in uporabljan po vsej Evropi, klicali pa so ga v različnih državah prilagojeno svojemu jeziku in tako so ga za svojo rabo nemško ter avstrijsko poimenovali Thaler, rusko in belorusko Taler, madžarsko Tallér, švedsko in norveško Daler, špansko Talero, italijansko Tallero, portugalsko Taler, angleško Dollar.

In naposled še slovensko Tolar. Pa preden kdo zasika, da je tradicionalno slovensko plagiatorstvo pristalo tudi na Tolarju, ga želim opozoriti, da ima sicer čisto prav in vse razloge za to početje, ampak treba je upoštevati, da je to plagiatorstvo mogoče celo modra poteza, saj tako obstaja možnost, da bodo neuki zgodovinarji med države, ki so že pred 500 leti uporabljale Tolar, vpisali tudi Slovenijo in bo tako naša mala podalpska naenkrat nosila datum rojstva 1518, namesto dejanskega, že celemu svetu znanega, leta 1918.

Pa si osvežimo še predzadnji del poti slovenskega Tolarja – prve bankovce za 100, 500 in 1000 SIT, tiskane v VB, je banka Slovenije poslala v obtok septembra 1992, novembra še bankovce za 10, decembra pa še za 20 SIT. Februarja 1993 se jim je pridružil bankovec za 200, marca za 50 in decembra še bankovec za 5000 SIT. Zadnji bankovec, vrednosti 10.000 SIT, pa je bil izdan marca 1995.

Vmes pa so bili, poleg bankovcev, leta 1993 poslani v promet še kovanci in sicer za 1, 2, 5 tolarjev, pa tudi 10, 20, 50 stotinov. Kot zadnji je bil v obtok poslan kovanec za 10 tolarjev leta 2000. Bankovci so upodabljali znamenite slovenske osebnosti, medtem ko so kovance krasili motivi avtohtonih živali naše male podalpske.

Tolar je, kot prvi in edini slovenski denar, svojo pot zaključil leta 2007, ko ga je nadomestil Euro (€), ki je s končnim tečajem 239,64 Tolarja za Evro dejansko pomenil popolno krajo, saj so praktično čez noč cene vseh izdelkov in storitev skočile v podražitev za 100 – 150% in pot v siromašenje vedno večjega števila državljanov naše male podalpske je dobila temelje, katere pot se je do današnjega dne le še stopnjevala.

Očitno dejstvo pa ostaja. Dejstvo, da smo državljani imeli Tolar radi, zelo radi in bili ponosni nanj. Nenazadnje je bil to naš prvi denar, pa tudi ker smo s Tolarji lažje in bolje živeli, v nakupih z njimi pa bistveno več, tudi 2x več, dobili, kot kasneje z evri.

Da pa imamo Tolar še vedno radi priča tudi, da se do današnjega dne 2016 v našo centralno banko še vedno ni vrnilo 46,56 milijona kosov tolarskih bankovcev vrednosti 31,18 milijona €, pa 444,09 milijona kosov tolarskih kovancev vrednosti 8,98 milijona €, kakor tudi 20,92 milijona kosov bonov vrednosti 1,68 milijona €, kar skupaj predstavlja nekaj čez 40% vseh izdanih Tolarjev.

Banka Slovenije ti sicer Tolarje, katere še kje hraniš, rade volje zamenja brez provizije po tečaju 1 EUR = 239,64 SIT, ob čemer velja, da za zamenjavo tolarskih bankovce in vrednostnih bonov ne veljajo nobene časovne omejitve. zato pa veljajo omejitve za tolarske kovance, katere lahko zamenjaš le še do 31.12.2016.

Ko smo se 1991 osamosvojili, mi je po predalih ostalo za lep kupček jugo dinarjev, ko smo osamosvojitev nonšalantno brez boja predali EU mi je po predalih ostalo za lep kupček Tolarjev. In ne, nobenih od teh ne mislim zamenjati na BS. Ker če bo šlo tako naprej, potem bo ta kupček dinarjev v roku naslednjih 50 let pridobil zelo visoko vintage ceno, tisti tolarski kupček pa bo spet postal uradno plačilno sredstvo naše male podalpske.

Kolikor jo bo nesamostojne in nesuverene pač še ostalo……ker jako mora biti človek pameten, da slovensko ljudsko “tolar na tolar palača” zamenja za “evro na evro sprdača”……

* Članek je bil prvotno objavljen na avtorjevem spletnem blogu in ga objavljamo z dovoljenjem uredništva. Vabljeni k branju tudi ostalih vsebin na omenjeni spletni strani.

* Kolumna izraža osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

Deli Nazaj