Jean-Paul Sartre je leta 1964 zavrnil Nobelovo nagrado za literaturo. Pisatelj se mora po njegovem upreti povezovanju v in z institucijo, tudi če se to zgodi v častnih okoliščinah, kot je takšna nagrada. S sprejetjem sebe med nobelovce bi svoje bralce izpostavil pritisku, ki ga ni želel. Rečeno v sodobnejšem jeziku: Sartre ni želel biti del #squada. Nobenega. Pisati je zanj pomenilo zahtevati svobodo, kar bi povezava z institucijo omejila. V svojem eseju Kaj je literatura? za cilj literature postavlja svobodo, kar ponazori z ljudmi, znanimi po svoji strogosti, ki pretakajo solze ob domišljijskih nezgodah. »Za trenutek so postali to, kar bi bili, če si ne bi vse svoje življenje prikrivali svoje svobode.« Literatura nas mora prisiliti v svobodo.

Letošnji Nobelov nagrajenec za literaturo Bob Dylan, glas in tudi beseda generacije, je »našel svobodo, preden je našel svojo tehniko«. Dylanov vdani oboževalec Stephen King, trenutno po Facebooku »ekstatično« praznujoč ob letošnji izbiri nagrajenca, je v svoj roman Carrie na dve mesti postavil Dylanovi pesmi: Just like a woman in Tombstone Blues. Iz pesmi Just like a woman je izbral verze Nobody has to guess / That Baby can't be blessed / Till she finally sees that she's like all the rest, s katerimi se nežnost do punce preplete z neomahljivo zahtevo po njeni osvoboditvi, ki bo prišla tudi z njeno vključenostjo v svet vseh žensk. Za najstnice, ki se jim njihov nastajajoči ženski svet zdi zahteven in nerazumljen, kot se je zdelo tudi protagonistki Carrie, je to opomnik, da se jim ni treba bati svojih needinstvenih problemov, kot so težave s strogimi starši ali prva menstruacija. V pesmi It ain't me babe, nas Dylan sooči s svobodo, na katero zlahka pozabimo, ko moramo zapustiti nekoga, ki nas ne zmore ljubiti. Zapiše jo v verzih »go lightly from my ledge babe, leave with your own chosen speed«, pri čemer je odhod nujen, medtem ko sta tempo poslavljanja in hitrost oddaljevanja naša izbira – svobodni smo se ne vedno poslavljati tako hitro, kot bi si želeli. V »It's alright ma, I'm only bleeding« zahteva svobodo pomiritve s svetom; preden sprejmemo življenje kot »life and life only«, lahko protestiramo - kakor Dylan s svojim neutolažljivim izbruhom naštevanj vsega, kar ga pretresa, vključno s tem, da mora tudi ameriški predsednik včasih stati gol. V redu je mama, samo vzdihujem. S svobodo pisanja se po svoje sooča v Hard rain's gonna fall, kjer je vsaka vrstica pravzaprav naslov neštetih pesmi, ki jih nikoli ne bo napisal, ker bo morda prej mrtev, ker mu bo prej zmanjkalo časa. Preden vse skupaj pogoltne minevanje, lahko pove samo še, da se mu je vse to zgodilo in da je bilo vredno omembe. V Visions of Johanna upesni okrutno svobodo zapuščanja, s pripadajočimi neuničljivimi ostanki ljubezni, odsevi punce, ki jo je zapustil zaradi nove ljubezni. Njene podobe ostajajo povsod okrog njega, zasedejo njegovo mesto in ga držijo budnega do jutra.

Dylan ni lirski pesnik oziroma je lirski, samo kolikor je lirska resničnost, ki jo ubeseduje, kar je redko. Njegova dela se ne silijo z liričnostjo ali sentimentalnostjo, a ju kljub temu vzbujajo, in tu je njegov presežek. Pesem o Hattie Carrol je polna neprizanesljivosti in krutosti, a Dylan skoznjo zahteva solze (in jih dobi). V Don't think twice its alright z veliko ostrino obsodi odnos, punco malodane nažene, a obenem uvede popolnoma nov srce-parajoč koncept: da je mogoče ljubiti samo s srcem, brez duše. V neposredno lirskost ga odnese samo ko piše o svoji veliki ljubezni Sari, naenkrat nerazpoznaven pod nemilostjo ljubezni – preneha pripovedovati, zastane na mestu. Kakor Prešeren, Macha in Petrarca se ne premika več proti svoji svobodi, samo še čaka na »sweet virgin angel, sweet love of my life, radiant jewel, mystical wife« Saro s prošnjo, naj ostane. Nekaterih pesmi o njej, kot je denimo Sad Eyed Lady of the Lowlands, naprimer še nikoli ni zaigral na koncertu. Ostajajo prikovane z njim v njegovi edini nepremični drži, preveč statični za oder, v odsotnosti svobode, v nujnosti ljubezni. Lirskost se drugod v njegovem opusu umakne pripovedovanju, citiranju drugih ljudi, ki jih pozna, kupčkanju in nabiranju vsega, kar se dogaja okoli njega in v njem, in znotraj tega mu uspe ustvarjati literaturo v najbolj sartrovskem smislu. Namreč, če je zahtevati svobodo od sebe in drugih res cilj literature, je Bob Dylan literat.

Dylanu zato priznanje, povabilo v svet najbolj cenjene literature, pritiče, iz istega razloga pa se hkrati upira institucionalizaciji. Njegova literatura, prosto po Sartrovi filozofiji, pripada vsem trenutkom svobode, ki so že naslednji trenutek poraženi. Sartre je svojo zavrnitev nagrade pojasnil s svobodo, a jo je tudi hitro navezal na svoje nezaupanje Zahodu. Njegova podpora venezuelskim revolucionarjem bi zanj s tem naenkrat hkrati postala podpora njim od Nobelove nagrade kot institucije. V zavrnitvi navede, da Nobelova nagrada kot zahodnjaška institucija deluje proti zmagovalcu njegovega srca, vzhodnemu bloku, konkretneje »socializmu«, čeprav tudi Leninove nagrade ne bi sprejel, če bi mu jo podelili. Nagrado bi zato moral zavrniti Dylan, da bi se izpolnila Sartrova vizija. Svobodni človek Dylan bi jo lahko zavrnil v imenu svobodne literature, česar angažirani borec Sartre ni mogel.

Kateremu Bobu Dylanu so nagrado sploh podelili? Dylan je neujemljiv, tudi kot nagrajenec le postojanka, medprostor, ki zajema sapo za naslednji verz. Ni le avtor, ampak tudi vsak lik iz svojih pesmi, vsem svobodam pušča dihati skozi sebe. Imel je vsa življenja, v filmu I'm not there ga zato ni mogel igrati en človek. Spremenljiv kot Madonna, pronicljiv kot Dostojevski, ljudski kot Gregorčič, zaljubljen v vožnje kot Lana del Rey, vedno znova poražen v iskanju zaključkov, nedokončan kot utopija, »original vagabund«, »unwashed phenomenon«, v svoji zahtevi svobode potujoč mimo nas skozi vsa mesta, kjer sicer še ni temno, vendar kmalu bo. Dylan je vsakdo, ki ga prizadejo krivice, vsakdo, ki s težavo zapušča ljubezen in vsakdo, ki mora daleč od doma, da bi ga lahko imel rad. In nenazadnje je Dylan majhna postava pred nami, v živo vsak večer na svoji Never Ending turneji, na kateri je neprekinjeno že od 17. junija leta 1988. Ne bomo ga našli niti v literaturi niti na albumih, še na podelitvi nagrade samo površno, ker še sam ne ve, kje in kdo je. Lahko ga le prosimo, kot je on nekoč prosil Mr. Tambourine Mana, naj nas vzame s seboj.

* Kolumna je bila prvotno objavljena na spletni strani Airbeletrina in jo na našem portalu objavljamo z dovoljenjem uredništva.

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

Deli Nazaj