Se vam v tej temni oktobrski turobnosti že kaj toži po toplem soncu? In po morju, palmah in vsemu kar spada zraven? Tudi vam ni všeč, ko od zgoraj skozi premajhen dežnik lula po vas ta nadležni dež in se močni veter spravi na vaš dežnik z eksotične Kitajske ter mu z enim od svojih sunkov odbije glavo? Obglavljeni dežnik se prepusti ritmu plesočega vetra, medtem ko vi (ali jaz) tečete za njim ter se spotoma še okopate v kakšni večji luži.

Opozarjam vas, tale kolumna v ritmu dežnika brez glave bega malo sem in tja, od mrzle zime do vročega poletja na rajskem otoku. Priporočam v branje zelo potrpežljivim in strpnim.

Ne obožujem ne jeseni, še manj pa zime. Ne maram debelih plaščev, rosnih očal, praktičnih škornjev, pikajočih šalov, svojeglavih dežnikov in plundre na cesti. Sovražim to, da si sonce vzame mesečni dopust. Prav tako nisem navdušena nad večino zimskih športov (razen drsanjem), saj se oblečena kot Eskim že težje premikam. Ali pa se mi enostavno ne da čepeti na mrazu in čakati, kdaj bom lahko brez nevarnosti za druge na tankih dilcah prispela na varno do kavarne na robu smučišča.

Poleg tega pa se občasno na obisk pojavi še ona! Prosim in hvala, ne potrebujem prisilnega jopiča in urgentnega prevoza do Ljubljane Polja, če povem, da se me na kakšen dan polasti tista mračna in sitna zimska depresija. Zanjo obstajajo čisto jasni vzroki, prav tako ni tukaj nobenih strašnih misli ali celo kakšnih pridruženih psihosomatskih motenj s halucinacijami. Glavni krivec je seveda sonce, ki nas je za nekaj časa prepustilo v nemilosti mračnejšim vremenskim dejavnikom, ti pa nam nesramno povečajo sproščanje melatonina, ki povzroča zaspanost. Poleg zaspanosti se seveda pojavi še razdražljivost, saj bi radi šli spat, ampak si ne dovolimo, ker se je komaj zmračilo! Za povrh vsega se pojavi še povečana želja po ogljikovih hidratih (pametno, nadomeščajo serotonin-hormon sreče). Torej, tečni in zaspani skuhamo makarone z bogato omako, da bomo srečni. Prekladamo se sem in tja, če si že privoščimo popoldanski počitek, ga je prehitro konec. Verjetno se zbudimo zaspani in sitni s kamnom v želodcu zaradi »makaronov sreče«. Rezultat zime? Pet kilogramov več in nestrpno pričakovanje sonca. Zato predlagam, da v izogib neprijetnih posledicam sledimo živalim ter od novembra do februarja uvedemo zimsko spanje.

Ker se naša vlada z ukrepom zimskega spanja kot preventivi pri zimski depresiji verjetno ne bi strinjala, (čakanje na naslednjih 50 referendumov ali selitev v medvedji brlog?) lahko uporabimo začasno rešitev. Nekateri oboževalci poletja se ob pojavu prve megle podajajo v južne kraje. Na Facebooku objavljajo slike prelepih plaž in širokih nasmehov. Na vprašanje kako je bilo seveda odgovarjajo da odlično, vendar zaradi akcijskih cen omenjajo tudi razne natege agencij, pijanske izpade nekaterih severnih Evropejcev s pobruhanimi bazeni, padec kvalitete ter dejstvo, da se je znalo kar »zagužvati«. »Južni svet« je očitno zavohal svojo zimsko priložnost.

Kaj nam torej preostane? Ob gledanju filma Plava laguna to postane čisto jasno. Samotni otok. Idilična okolica z bujnim zelenjem, pitno vodo in slastnimi ribami, če pa se poistovetimo še z glavnima junakoma, prelepa, sanjava ljubezenska zgodba. Neki Anglež je že desetletja nazaj kupil nek samotni otok za precej simbolično ceno. Svoje delavno življenje na otoku v sožitju z živalmi je očitno preživljal zelo srečno, saj mu je čez čas nek bogataš zanj ponujal 50 milijonov dolarjev. Zavrnil ga je. Zanimivo, kajne? Nekaterih ljudi se ne da kupiti, medtem ko bi mu večina zraven še »šenkala« ledvico.

Sama ne vem kako bi se mi obneslo na samotnem otoku. Zagotovo se ne bi v to pustolovščino spustila čisto nepripravljena. Ribiški tečaj bi bil zelo dobrodošel, da ne bi tako kot nekoč na morju, z drznim zamahom trnka nazaj, vanj ujela šop svojih las. Ne smejte se, ribarjenje je očitno nevarno, zato sem se raje odšla kopat. Ampak, če je Benka Pulko s svojim motorjem prevozila vse celine, bi nekoč tudi meni z nekaj znanja in izkušenj nasedla kakšna požrešna riba.

Ko sem iz čistega firbca raziskovala mnenje ljudi o življenju na samotnem otoku, sem spoznala, da si precej posameznikov želi za nekaj mesecev pobegniti. Zanimivo, nas civilizacija pri tolikšni izbiri utesnjuje? Ali je vse to kakšna izbira? Želja videti nekaj z druge perspektive ali pa le doživeti mir, že vabi marsikaterega rahlo poduhovljenega posameznika, da bi zabrisal iPhone v smeti, sprostil svojo grleno čakro, poslal dežurnega tečneža v svojem življenju po travi iskati tri lepe pisane marjetice, sam pa se odpravil naproti Robinzonu.

Se geni nekako obračajo in je že vsak peti zavisten Tarzanu?  To pomeni, da želimo pobegniti iz gneče ali pa se morda le nagibamo nazaj proti naravi? Stik z naravo je v zadnjih letih zelo opevan in moderen, ne vem pa koliko je pristen.

Se sprašujete kakšne bedarije pišem danes? Počakajte zdaj, da »zabluzim« do konca.

»Moj« otok bi moral biti opremljen s tolmunom pitne vode, bananovci, kokosovimi palmami ter neprevidnimi ribami, ki bi podlegle mojemu neizkušenemu ribarjenju. Ker dvomim, da bi se temu drznemu eksperimentu hotel kdo pridružiti, bi pač nabasala celo potovalko knjig. Pač ne bi rada tvegala, da bi se morala tako kakor Tom Hanks v Brodolomu (film) cele dneve pogovarjati z žogo.

Ko sem napisala, da bi se v takšno dogodivščino (če bi kdaj pač naneslo tako) podala pripravljena, na svoj seznam potrebščin nisem uvrstila nobenih ličil. Branje o samotnih otokih mi je bilo zmeraj zanimivo, ampak totalna desetka je vprašanje, katera ličila bi ženska vzela na samotni otok. Ženska! Leonardo DiCaprio je že zdavnaj odšel z Obale, (film) Brad Pitt pa tudi nima časa, ker se ločuje. Morda pa je mislila, da ljudožerci ne marajo kemije. Bom vprašala Robinzonovega Petka, če se naučim govoriti po »ljudožersko«.

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

Deli Nazaj