Novice se ne pišejo same. Podpri Lokalne!
Pri Lokalnih Ajdovščina dnevno skrbimo za pestrost vsebin, urejanje rubrik in objave na socialnih kanalih. So vam Lokalne všeč?
Tako nas lahko podpreteV petek v ajdovsko Dvorano 1. slovenske vlade ponovno prihaja kino in tokrat se boste lahko do solz nasmejali tudi ob spremljanju najnovejše slovenske filmske uspešnice Pr'Hostar. Za vas si jo je že vnaprej ogledal Nejc Furlan in v spodnjih vrsticah lahko preberete njegovo mnenje o slovenski filmski komediji leta. Za lažjo odločitev o obisku ajdovske kinodvorane.
Ob splošnem kritiškem odobravanju in rekordnim ogledom v kinematografih je nov slovenski film »Pr hostar« postal filmska senzacija pozne jeseni, ki bo zagotovo še trajala. Če ne drugega, je filmu s precej majhnim proračunom in njegovemu režiserju Luku Marčetiču uspelo to, o čemer lahko večje produkcije in »bolj priznani« režiserji samo sanjajo.
»Pr hostar« bi lahko hitro obtožili, da je slovenska klasična komedija. Ni nič novega, pravzaprav je kalup podobnih filmov praktično identičen, ga pa delajo samosvojega odlično premišljene malenkosti, ki ga naredijo zagotovo vredne takšnega odziva in pozornosti, kot jo ima te dni. Zgodba izhaja iz tradicije Naše male klinike, Naše krajevne skupnosti, Teatra paradižnik itd. kot v teh navedenih primerih, spremljamo tudi v hotelu »Pr hostar« na videz nesposobni kolektiv, ki se visokoleteče jemlje, a hkrati zaostaja in ostaja zgolj zaprt v svoji samozavesti. Na kratko povedano, polno navidezne samozavesti, za katero pa se skrivajo pravzaprav borne, skorajda žalostne zgodbe preprostega malega človeka. A žalosti ni. »Pr hostar« je film, ki se na vse pretege in razkačeno trudi dokazati, da je tudi slovenski film sposoben, da bo uspel brez samomora, depresije in skorajda nasilnega seksa.
Da je film uspeh, kaže dejstvo že to, da vsebuje velikokrat uporabljene, hkrati pa najnevarnejše slovenske like, ki so povsod, redkokje pa tudi delujejo. Tu jih je veliko. Njihovo filozofijo bi najlažje zaobjeli v stavek: »Dej pir na mizo, jebenti!«, a vsak je pri tem poseben, čeprav delujejo izrazito kolektivno. Tako imamo gostilničarja (beri: natakarja), imamo pijanca (oz. več teh), imamo predmet poželenja, a hkrati precej preprosto žensko, ki se še zdaleč ne vidi kot seks simboli, imamo tudi maminega sinka nad 30 let, seveda je tu še sumljivi tip, ki je pri hostarjih upodobljen v Hrvaškem magnatu, ki hoče kupiti slovenski hotel, imamo pa tudi kot se spodobi t.i. »tamo dole« lik, pri kateremu je pomembno samo to, da dobro govori oz. oponaša enega od jezikov bivše države. Ravno slednje dejstvo je odlično in tudi samo ironično prikazano v prevajalcu (Slovencu!) Hrvaškega bogataša, ki se trudi govoriti nekaj od tam dol in iz tega naredi resnično spakedranščino nemara vseh jezikov Jugoslavije. Ta lik velja posebej opazovati, saj je eden najzanimivejših v filmu. Dodaten zalet pri prepoznavnosti dodajo tudi cameo vloge nekaterih znanih Slovencev.
Tu je tudi scenografija idilične gorenjske, ki včasih glede na osebnosti likov kar malce kontrastno deluje, a film vse prej kot oškoduje. Da, tudi Bled se odlično vklopi. Smiselna in simbolična uporaba kadrov, kot je npr. podstrešna odtujenost Tatjane in Matevža, so še dodatni doprinos.
Kaj ga torej dela tako posebnega? Zagotovo priljubljenost izvira iz tradicije, saj je »Pr hostar« začel kot spletna serija. Zatorej vsaj del gledalcev hodi gledati s predznanjem. Druga stvar, ki bi jo rad izpostavil pa je zagotovo način podajanja zgodbe ter predstavitve likov. Zgodba je preprosta, simbolika jasna, da gre za v malem hotelu »Pr hostar« pravzaprav za simboliko male države, ta ima krizo z identiteto, jemlje se kot nesposobno konkuriranja, hkrati pa se ne zaveda sposobnosti, ki jih ima, da bi pregnala slabo in si ustvarila vsaj lepo življenje v podalpskem paradižu. Liki delujejo ne posiljeni, pravzaprav so precej pristni, hkrati pa tako domiselno patetično sestavljeni, da človek ne more, da se ne bi režal. Nasploh je film tako narejen, da je daleč od tega, da bi svojo publiko imel za manjvredno; z natančno določeno mejo dobrega okusa, izogibanju patetike in osladnosti ter zanašanju na komičnost ob dialektih in tujih jezikih, mu moramo čestitati ter priznati, da je uspel.
Če človek pozna razmere dela v neodvisnih in manjšinskih produkcij, ga bo ta film nedvomno navdušil, kot tudi tiste, ki jih slovenski in film nasploh zanima, če le ne bodo preveč skopi do Gorenjcev. Luka Marčetič je tako (oz. bi vsaj moral biti) resna grožnja za kopico režiserjev, ki so redno deležni večjih proračunov za svoje izdelke. A, ko pri južnih sosedih snemajo vrhunske serije, imamo mi raje, da nedeljski televizijski prime time, nacionalne televizije(!) napolnjujejo programi z obrtniškimi izdelki, ki bodo po parih delih celo svojo filmsko dobili. Ob dejstvu, da si morajo študentje režije včasih na AGRFT-ju sami iskati sodelavce za svoje kratke filmske projekte, je zgoraj omenjeni primer nacionalne televizije v nebo vpijoč in si lahko zgolj želimo, če se že ne da ukrepati, da bo primerov kot je »pr hostar« še več.
* Preberite tudi: Spet je čas za kino v Ajdovščini
* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.