Ko sem ob razglasitvi Nobelove nagrade za književnost nataknjeno razmišljala o tem, kaj me pravzaprav moti pri tem, da je pripadla Bobu Dylanu, sem ob vseh stvarnih pomislekih glede mesta, ki ga zaseda literatura v enaindvajsetem stoletju, skrivaj vedela, da je srž moje zamere dosti bolj banalen. Dylan je slab človek, sem verjela na skrivaj. Eden tistih, ki svojo brezbrižnost nosijo kot nakit in tiste, ki jih z njo prizadenejo, učijo, da je tako videti okrutna, a nujna svoboda. Leonard Cohen, sem si mislila, on je tisti, ki bi moral biti nagrajen. On je tisti veliki lirik, ki razume, da mora biti razpoka, ki zeva v resničnosti, tam, ker samo skoznjo lahko pronica svetloba. In zdaj so moje misli zapadle nepreklicnemu pretekliku. Leonard Cohen je bil velik lirik. Velik je bil, ker je bil nežen. Ker je ljubezni, človeški naravi, politiki in celo zloveščemu starosvetnemu Bogu znal nadeti podobo, ki je vsebovala toliko resničnega, ne da bi zase terjala mesto resnice.

Vem, vsaka umetnost je umetnost narcisizma. Vsak umetnik, dober enako kot slab, je umetnik zato, ker se je priučil svojim šibkostim nadeti videz lepote v pričakovanju, da bo ljubljen vsemu navkljub. In Cohen ni bil nič drugačen. A vendar. Ko sem pred leti s sveže strtim srcem sedela visoko pod nebom slabo ozvočenih Stožic na njegovem štiri ure trajajočem koncertu, sem se spraševala, ali človeška pamet premore merilo, v katerem bi bilo mogoče izmeriti koliko lahko ta star, krhek človek da. Ker, narcisizem gor ali dol, Cohen kot umetnik je dajal ogromno. Kako pogosto se zgodi, da štiri ure poslušamo nekoga govoriti o sebi in ne pomislimo, kako sebična je v potrebi po pozornosti umetnost? Ne vem, seveda ne, kdo je bil v resnici, a v mojem skrivnem življenju je bil umetnik, kakršen človek lahko le sanja, da bo nekoč postal.

To postaja zlizan napev, ampak z vsakim človekom, ki je s svojim likom in delom olajšal moje otroško spopadanje s prežečo grozo negotovosti, ki se iz resničnosti umakne v nezapopadljivo, se svet zdi malo manjši in malo manj gostoljuben. Kdo bi vedel, morda je prav v tem trik. Morda ima življenje načrt, in morda je prav smrt tista, ki nas sili, da sami postanemo ljudje, ki smo ji izgubili. Morda je to del razpoke, o kateri je govoril Cohen.  A tudi če samota in bolečina silita k ustvarjanju smisla, nista zato nič manj boleči ali samotni.

Leonard Cohen je umrl skoraj sočasno s tem, ko je Donald Trump postal petinštirideseti predsednik Združenih držav Amerike. In na mojem balkonu je nocoj tako samotno.

* Kolumna je bila prvotno objavljena na spletni strani Airbeletrina in jo na našem portalu objavljamo z dovoljenjem uredništva.

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

Deli Nazaj