Naj mi fotografi ne zamerijo. Svet gre naprej, z razvojem prihajajo na plano nova odkritja in izumi. Če še včeraj ležijo kot prototipi v inženirskih delavnicah in poligonih, se danes znajdejo v rokah tistih premožnejših in ni dvoma, da se ne bi jutri znašli še pri nas. Prvi mobitel, ki sem ga prejel, je bil majhen, nastopile so barve, z barvami fotografije, s fotografijami večja potreba po velikosti ekranov, s to potrebo pa se je kvaliteta fotografij s telefonov zgolj še večala in sedaj že skorajda dohaja čistokrvne bratrance. Človek ne kupuje več telefona, da bi kvalitetno poklical človeka. Ne pritožuje se čez včasih rahlo šumeč zvok, ki daje rahlo hitchcockovsko srhljivost. Med najpomembnejšimi karakteristikami so megapiksli!

Tako imamo danes fotoaparat praktično pri sebi vedno, ko gremo v službo, ko jemo, ko se odpravljamo ven, ko telovadimo, ko nastopamo, ko delamo, skratka, ves čas. Nebodigatreba, fotoaparat je postal naša največja igrača, ego stroj, štanc mašina vseh iskanj pozornosti in narcisoidnosti. Svet, ki ga živimo, je najprej na fotografiji. Posledično in vzporedno z razvojem interneta se je resna fotografija razširila in hkrati svoje kriterije tako omilila, da je prišlo do vsesplošne popularizacije fotografije, naenkrat smo namreč postali vsi fotografi. 

Ko je človeku izpuhtela smiselnost in želja po umetniškemu izražanju, si je nabavil pravi fotoaparat ali pa z mobilnim kot nor začel fotografirati vse okrog sebe. Iščoč senc, gleda za barvnimi igrami, hlepi po tihožitju, dela panorame, kadrira fotografijo pod znamenitostmi. Škljoc! Fotografija je narejena. Če je ostrina malce slabša, jo popravi črno-bela barva in evo, imamo intelektualno umetnino. Z dostopnostjo fotoaparata na vsakem koraku smo kar naenkrat postali vsi svetovni popotniki, beležniki sveta, pričevalci tujega, reporterji, iskalci resnice in nedefinirani pripadniki nekega novega vala fotografov. V vsem tem seveda ni težave, hvala bogu, da je sploh veselje v iskanju svoje umetniške otipljivosti. Problem nastane, ko začnemo ta hobi jemati preveč resno in ga na koncu zavržemo z izgovorom, da saj smo vendarle profesionalci. Problem je, ko postanemo egoisti. Postanemo resnični odvisniki svojih fotografij. Fotoaparat ni orodje nam, marveč smo mi orodje njemu.

Človek zaradi tega ne more več začutiti Gaudija v Sagradi famiglii, ker mu trume glasno čebljajočih »fotografov« to preprečijo, hkrati pa mora paziti še pod nogami, da ne pohodi telefona na novodobnih bajalicah. Še več,  človek si hoče oddahniti od vse renesanse ter se sprehoditi v firenških Bobolih, a hkrati kvari neštete fotografije, ko se nevede in nedobrodošlo znajde v kadru drugih. Tako kvarimo fotografije neštetih parov, ki se bodo na Facebooku pobahali, da so še vedno zaljubljeni ali pa se bodo ravno nasprotno topili v zlaganosti. Kvarimo sebične sebke premnogih narcisov, ki se hočejo pokazati, da so nekaj vredni, ker so tam. Kvarimo tudi fotografije tisočih pozerjev in osladnežev, ki so v lovu za egom in hkrati nenehnega dokazovanja intelektualne širine prišli do te stopnje, da bodo opis svoje fotografije opremili še s kakšno modro mislijo, dobljeno iz google iskanja »best quotes«. Številni bodo posilili mejo dobrega okusa s tisoč in enim »hashtagom«, saj tako bo zagotovljen vsaj kakšen všeček še iz tujine. Če pride kaj tujega, pa je itak največ vredno, naenkrat namreč lahko postanemo mednarodno priznan fotograf. To delamo tudi relativno mladi. Naša beda hoče zakričati v puščavi naše zanikrnosti. Misel na svojega genija ovrže resničnost tega. Tako se čutimo spregledane, tolažimo se, da se nam dogajajo enake tegobe kot drugim genijem skozi zgodovino.

A pustimo ob strani za trenutek »sebek« filozofijo. Pomislim, ko grem na potovanje, koliko zares potrebujem fotografije iz/od znamenitosti? Vsak detajl, vsaka žalostna Marija, vsak bel slap, vsaka točka, na katero nas opozorijo in niti sanja se nam ne, kaj vidimo, secesijska stavba, ki je zanimiva samo zaradi recesije, secesije. Ne vem več točno, kaj so rekli. Cerkev, muzej ali ulice bi se morale enkrat zgruditi na to čredo ovac s kanoni, ki vehementno, obsesivno, hkrati pa kvantitativno, industrijsko beležijo, to kar vidijo. Ker bodo čez mesec pozabili, čez mesece pa z izbrisom tega prihranili nekaj dragocenih gigabajtov prenatrpanega trdega diska, da bodo počeli še naprej točno to, kar so tudi do sedaj.

Upam, da je prispodoba, za katero sem pograbil »žrtev« fotografijo dovolj jasna.

* Kolumna izraža osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

* Foto: AP

Deli Nazaj