Seveda nisi. Ker nisi nihče drug. Si ti.

V času, ko nas vsi prepričujejo kakšni bi naj bili, kako naj bi se obnašali, kaj je spodobno in primerno v naših letih, kaj se od nas v teh letih pričakuje, koliko kil naj bi imeli in ali sploh živimo prav, je težko. Težko je odstraniti ves zunanji balast in se zazreti vase. Veste koliko navlake imamo okrog sebe, priti do dna, do našega bistva, je kot bi v svežem betonu želeli poiskati izgubljene ključe. Veš, da so tam, ker si jih tam izgubil. Za trenutek si jih še celo ujel s pogledom, ampak, ker si se obotavljal, so počasi spolzeli vedno nižje. In nižje. In beton ni vedno mehek, voden. Ne, ne. Beton se počasi strjuje. In medtem ko ključi tonejo vedno globlje in se beton strjuje, postajaš paničen, tesnoben, zmeden. Žalosten, jezen.

Ja pa si kaj naredil? Si reagiral?

Ko se začenjamo izgubljati, se to ne zgodi čez noč. Podobno kot s kuhano žabo. Stvari, ki se odvijajo počasi a dolgotrajno, ne zbudijo naše pozornosti. Zato so nevarne. Ker se počasi navajamo nanje. Ker se postopno oddaljujemo stran. Stran od samih sebe. Stran od naše prave narave.

Ko nam stres pride do živega, ko nam dogodek ali niz neprijetnih dogodkov načne samozavest, takrat preklopimo na avtopilota. In avtopilot ni enako kot “prepustiti se življenju”. Ne, ne. Avtopilot pomeni plavanje s tokom. Ampak s tokom plavajo samo mrtve ribe. Seveda se je fino prepustiti življenju, ampak ni pa fino, da pustimo življenju, da upravlja z nami. Hrbtenico imamo z namenom.

Avtopilot je nevarna zadeva. Ko enkrat preklopimo na avtomatiko, pozabimo nase, na svoja načela. Na želje, hotenja, prepričanja. Začnemo funkcionirati tako da ugajamo. Tako, da se prilagodimo in zlijemo. Da vzbujamo čim manj pozornosti. Postanemo eno z vsem okrog nas. Nerazločljivi. Enaki. Kar postane težava, ko nam vse skupaj butne nazaj v obraz. Backfire. In potem se čudimo, kako drugim vse uspeva, če pa delamo vse tako, kot delajo oni. Zato, ker delamo tako, kot delajo drugi.

Close your eyes and imagine the best version of you possible. That’s who you really are, let go of any part of you that doesn’t believe it.

C. Assaad

Iz izkušenj vem, da se slej ali prej vse obrne. Ker je psiha ena taka prefinjena prasica, ki dobro ve kdaj nismo iskreni sami do sebe. Kdaj ravnamo v nasprotju z našo naravo. Zapomni si vsak “ja” za katerega smo želeli, da je “ne”. Ve za vsako situacijo, v kateri smo igrali žrtev. Zapomni si vsako bolečino, ki je nismo izjokali. In prekleto dobro ve, kdaj smo želeli pizditi pa nismo. Dajte ven! Preklinjajte! Pojte! Plešite! Samo počnite, kar vam srce narekuje. Dlje se držimo nazaj, dlje časa nalagamo stvari na svoj hrbet, globlje bomo pokleknili pod težo ugajanj drugim.

Življenje je naše, živimo ga temu primerno.

Ne tajimo svoje narave. Ne iščimo potrjevanj, napotkov. Tega ni. Če se zanašamo na že prehojene poti, potem ne hodimo po svoji poti, ampak po poti nekoga drugega. Poleg našega življenja ni prostorčka za žig, ki nam bo sporočil ali živimo prav ali narobe.

Sama imam velikanske težave s tem ali nekaj počnem prav in, če že počnem prav, ali počnem to prav dovolj. Velikokrat sem mnenja, da vsi drugi to počnejo bolje od mene in, ko nekaj izpeljem in je rezultat dober, je to samo splet nekih čudnih okoliščin. Sreča, ali nekaj. Ne rezultat truda, znanja in energije, ampak sreča. Ko do tega pride, se ustavim. Ker to nima smisla. Ker nas tako razmišlja večina. In, če bi to bilo res, potem nihče nikoli ne bi ničesar naredil, izpeljal. Če bi to bilo res, potem danes ne bi počela tega kar počnem.

Zaupanje.

Si, kar si. Entiteta. In edino takega te bodo ljudje sprejeli. Imeli radi. Ostalo so laži. Ostalo je eno samo breme, ki z leti postaja vedno večje. Breme, ki nas ovira pri realizaciji naše narave. Glejte, boli me k&%/* kdaj in kako grem morda ljudem na jetra. Ja, pri urah joge tudi preklinjam. In ne poznam vseh asan, kaj šele da bi jih vse znala. Zgubljam vejice med pisanjem in nimam atletske postave. Pri jogi nimam za podlago tradicionalne indijske glasbe in se mi pravila in joga zapovedi celo upirajo. In to je ok! Veste zakaj? Ker sem to jaz! In kdor pride k meni, kdor me bere, to počne ravno zato. Ker sem to jaz. In jaz nisem kot drugi. Ne, ne. Jaz sem kot jaz.

Nihče ni kot drugi. Ti nisi kot drugi. In, če ti do sedaj ni še nihče tega povedal, takšen si najboljši. Samo ti si ti. In ti si krasen, krasna. Neverjetno bitje, ki je sposobno dosegati višave. Ti si enkraten. Ti si enkratna.

Zaupaj si. Zaupaj svoji naravi in bodi iskren. Karkoli počneš, počneš prav. Ker to počneš v skladu s seboj. In tako je v redu.

Bodi dobro.

* Kolumna je bila prvotno objavljena na blogu Medeja.net in jo na našem portalu objavljamo z dovoljenjem avtorice.

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

Deli Nazaj