Novice se ne pišejo same. Podpri Lokalne!
Pri Lokalnih Ajdovščina dnevno skrbimo za pestrost vsebin, urejanje rubrik in objave na socialnih kanalih. So vam Lokalne všeč?
Tako nas lahko podpretePrazniki so kot nalašč za kakšno bolj »sladko« sprostitev. In prav o teh bom tokrat tudi govoril. Podajam vam dve mnenji o predstavah v ljubljanski operni hiši, ki naj služijo kot vzpodbuda po raziskovanju novega, saj opera vendarle ni zgolj »zabava za meščane« in »elito« temveč se prav tako kot gledališče, film ali druga umetnost dotika vprašanj, ki se zadevajo sodobnega časa.
Vem, da je ta portal namenjen večinoma lokalnemu dogajanju, a prav z nasveti iz raznih odrov po prestolnici ali drugod, spodbujam, da bi kdaj žrtvovali kakšen liter bencina več ter se odpravili do našega glavnega mesta, poklepetali s kavo ob Ljubljani ter si zvečer privoščili še požirek domače ali svetovne umetnosti. Zato vztrajam pri pisanju različnih mnenj in razmišljanj tudi izven ajdovskih in vipavskih rednih odrov (ko/če pride do tega). S predstavami bi vas rad opozoril, vzpodbudil ali privabil k svojemu ogledalu. Umetnost je podoba naše družbe. Dasiravno je ta pozitivna ali negativna. Prazniki so kot nalašč za kakšno bolj »sladko« sprostitev. In prav o teh bom tokrat tudi govoril. Podajam vam dve mnenji o predstavah v ljubljanski operni hiši, ki naj služijo kot vzpodbuda po raziskovanju novega, saj opera vendarle ni zgolj »zabava za meščane« in »elito« temveč se prav tako kot gledališče, film ali druga umetnost dotika vprašanj, ki se zadevajo sodobnega časa.
Tako sem si ogledal v SNG Opera in balet Ljubljana, opereto Straussa mlajšega »Netopir«. Gre za uprizoritev, ki po minutaži sicer deluje rahlo zlovešče (tri ure in dvajset minut), a ker ima dva odmora in je zgodba v režiji Zvoneta Šedlbauerja precej jasno podana, se ni bati za kakšno dolgovezenje. Pri predstavi gre za pozitivizem v najvišjem smislu. Komična opereta, ki je kombinacija gledališke in hkrati tudi operne igre blesti v zapletanju zgodbe o zakonskih meščanskih prigodah, tako imamo polno potvarjanja identitete, dotika se tudi precej resnih tem, a vse kaže, kot da je Strauss ml. hotel z »Netopirjem« povzeti družbo skozi neko višjo silo, ki gleda na te pripetljaje iz čisto druge strani, vsi smo namreč zapisani normam, zakonom, živimo v dogovorih med dvema, v družbi itd. brez dogovorov bi najbrž prišli v kaos. Problem nastane, ko postanejo dogovori domena manipulacije sistema, religij in ideologij. Človek je ranljiv, poln hrepenenj in hkrati predan tudi živalskim nagonom. »Netopir« se lahkotno izogiba patetiki teh vprašanj, dasiravno se jih loteva. Zgodba se začne, da bi se srečno končala. Pohvaliti gre konvencionalno, a učinkujočo scenografijo Marka Japlja, ki se skozi tri dejanja vedno zopet povsem spremeni. Od meščanskega premožnega stanovanja, do plesišča v palači pa vse do jetniških celic in zaporniške pisarne. Uprizoritev bogati tudi izjemna razigranost ansambla na čelu s Matjažem Stopinškom, Rebeko Radovan ter Nino Dominko ki se tudi v gledaliških delih suvereno izkaže. Povsem pa izstopa v zadnjem delu kot rahlo opiti ječar Frosch (Žaba) Janez Hočevar Rifle, ta z govorno vlogo povsem navduši in postori za smeh. Za »Netopirja« sta razpisana zaenkrat dva termina v januarju.
Druga uprizoritev, je še bolj praznična in sicer zimska pravljica »Hrestač« Čajkovskega, ki pa je v primeru ljubljanskega baleta skorajda prej Dickensonova »Božična zgodba« o mizantropu Scroogu, saj se bolj kot Hrestaču, ki je nekakšen okvir zgodbe, posveti Scroogovem spreobrnjenju v gledanje na Božič. Za tako kombinacijo je odgovoren madžarski koreograf in režiser Youri Vamos. Zgodbe ni potrebno posebej opisovati, ker vem, da vam je že dodobra znana. »Hrestača« uprizarjajo že od leta 2002. in vse do danes se vsako leto predstavlja konec novembra, decembra in januarja. Vsako leto je rahlo drugačen, rahlo spremenjen, v dolgi zgodovini je že ničkolikokrat spremenil baletni ansambel itd. preko prepoznavnih melodij - vsaj začetek kakšne bo znan celo ljubiteljem nogometne Lige prvakov, ko je med oglasnim blokom na vrsti reklama za ruskega plinskega giganta. »Hrestač« skupaj z »Božično zgodbo« deluje rahlo izpraševalno, kot nekakšna spoved pred Božičem, saj se dotika vprašanj tudi o človeški odtujenosti in zapostavljenosti, tudi zaradi pretiravanja v predbožični materialistični evforiji. Čeprav bi mu lahko očitali osladnost, nikakor ne zapade v kič. Za »Hrestača« velja omeniti, da je treba čimprej po vstopnice, saj je po navadi vsakič polna dvorana. Nekaj predstav je na sporedu še letos, nekaj pa jih čaka še v začetku januarja.
* Kolumna izraža osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.
* Foto: SNG Ljubljana