Novice se ne pišejo same. Podpri Lokalne!
Pri Lokalnih Ajdovščina dnevno skrbimo za pestrost vsebin, urejanje rubrik in objave na socialnih kanalih. So vam Lokalne všeč?
Tako nas lahko podpreteDajmo se vsi skupaj enkrat vsaj za trenutek ozreti okrog sebe, morda tudi čez meje te naše Slovenije, in ponotranjimo dejstvo, da Slovenci v povprečju ne živimo slabo. Res ne živimo slabo. Država, v kateri živimo, je čudovita. In lahko postane tudi boljša, če jo bomo vsi nekoč nehali dušiti. Ker ni vse slabo.
Nekaj dni se mi že tole mota po glavi. In kapljo čez rob je prilil Oli s svojim, že viralnim postom na FB. Kako prekleto prav ima. Kako neznansko zagaman narod smo. In tako, kot je Oli priporočil vsem nam, da bi si lahko malo naštelali kompase, s katerimi merimo dogajanje v družbi, si jaz želim, da bi nekaj tega attitude adjustmenta prelili tudi med novinarske vrste. Kloaka, v katero se v zadnjih nekaj letih spreminja slovenski medijski svet, postaja že zelo nevzdržna. Ja, ok, preden nadaljujem. Mediji so četrta veja oblasti, njihova naloga je, da nadzirajo in raziskujejo in blablabla... Ampak, in k temu se bom še vrnil, nimamo samo pravic, imamo tudi odgovornost. Odgovorno delo medijev pa...
Odpreš časopise in eno samo nažiganje in kritike. Jebemo se zaradi nekih kurčevih irelevantnih miz, mrtvohladno pa si privoščimo, da z redkimi izjemami gremo mimo podatka, da bo letos proračunski primanjkljaj manjši za sto milijonov evrov. Sto. Milijonov. Evrov. Primerjamo, kaj vse bi lahko kupili in storili za nov Cerarjev avto, obenem pa do nezavesti relativiziramo številke, ki govorijo, da se zadeve v Sloveniji vseeno premikajo na bolje. O Cerarjevem avtu... Ni njegov, ne bo ga odpeljal s sabo po koncu mandata, z njim se bo vozil njegov naslednik. Tako kot se je Cerar vozil v avtu, ki so ga - če ne motim - kupili v času Janševe vlade. Imamo lahko državo? Imamo lahko vsaj neko raven delovanja organov te države? Zgolj tako mimogrede opazimo, da ne glede na vse ta vladna koalicija vedno znova - pa naj bodo razlogi za to še tako oportunistični - nekako preskoči polena, ki padejo prednjo, se pa na ves glas že od leta 2014 sprašujemo, kdaj bodo predčasne volitve. Mediji so vsak dan polni zgodb Slovencev, ki so svojo pot "morali" nadaljevati v tujini, na hitro pa smo obdelali podatek, da se je v zadnjih dveh letih pri nas zaposlilo 49 tisoč mlajših od 29 let. Pa bi res lahko tule našteval še do nezavesti, vendar se bom raje ustavil.
In odnos novinarjev ter "novinarjev" do ljudi, s katerimi imajo opravka. Očitno napol gluhi voditelji vseh mogočih televizijskih oddaj se zaganjajo v svoje goste, s katerimi se očitno nočejo pogovoriti, katerih mnenje jih pravzaprav ne zanima, ampak jih hočejo v tistih nekaj minutah ovaditi, obtožiti, obsoditi in nekam spokati. Se ne znamo več pogovarjati? Se ne znamo več poslušati? Se nočemo? In seveda brez sramu nesramno obravnavanje tematik in ljudi, ki se jih lotimo, če kdo vrže nazaj nekaj v podobnem slogu, pa je to napad na svobodo in avtonomijo medijev. What's good for the goose is good for the gander. Žal tako pač je.
Saj ne vem, ampak imamo res tudi novinarji tako neusmiljeno kratek spomin, da se ne spomnimo skoraj vsakodnevnih zadreg, v katere nas je s svojo samovšečnostjo pehal predsednik devete slovenske vlade. Pa neusmiljeno sovražne retorike predsednika desete in predsednice enajste slovenske vlade, če ostanem samo pri zadnjih treh vladnih loterijah? Se ne spomnimo izrednih, skorajda vojnih razmer, v katerih smo živeli kar nekaj let? Se nam morda kolca po teh letih? Je zdaj res tako hudo in neznosno, da komajda dihamo, če vsak dan iz sebe ne vržemo nečesa negativnega čez to državo?
Torej pravica in odgovornost. S pravico nadzora, ki jo novinarskemu cehu daje ta status nadzora oblasti, prihaja tudi odgovornost. Recimo, da bili tolikanj odgovorni, da s pravico ne bi delali kot svinje z mehom. Kolegice in kolegi, s svojim delom, s podobo, ki jo vsak dan prelivamo čez svoje natipkane strani, prebrane besede in prikazane podobe, urbi et orbi sporočamo, kaj si mislimo o okolju, v katerem živimo. V okolju, ki ga prav z lastnim delom sooblikujemo tudi mi. Res je, sovražni govor in nižanje ravni razprave, nizanje izključno negativnih zadev in v prvi vrsti iskanje vsega najslabšega je nekaj, kaj je v zadnjega četrt stoletja do perverzne popolnosti izpilila slovenska politika, ampak nam tem vzorcem ni treba slediti. Nabijanje, uničevanje vseh in vsega, negativizem in apokalipsa vsako jutro znova, ob tem, da se tisto, kar je morda dobro, omeni precej na hitro, če sploh - ne, to ni odgovorno delo. To je zabijanje žeblja (tudi) v lastno krsto. Naša država nikoli ne more polno zaživeti, če jo zaustavljajo tisti, ki bi morali zanjo skrbeti. In na precej pomemben način zanjo skrbimo tudi mediji.
Ja, že kar slišim kričanje: Rit prodana! Mediji moramo biti kritični do oblasti! Kritičnost je eno, to, o čemer pišem, pa nekaj povsem drugega, če smo iskreni.
Dajmo se vsi skupaj enkrat vsaj za trenutek ozreti okrog sebe, morda tudi čez meje te naše Slovenije, in ponotranjimo dejstvo, da Slovenci v povprečju ne živimo slabo. Res ne živimo slabo. Država, v kateri živimo, je čudovita. In lahko postane tudi boljša, če jo bomo vsi nekoč nehali dušiti. Ker ni vse slabo.
In bom za konec ukradel Olijev stavek. Fakof s tako logiko. Fakof.
* Kolumna je bila prvotno objavljena na blogu Celestina.si in jo na našem portalu objavljamo z dovoljenjem avtorja.
* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.