Strašenje s hordami beguncev je še zmeraj priljubljena zabava prevladujočih medijev in notranje ministrice – četudi je na mejnih prehodih vse mirno in dogovor EU in Turčije še zmeraj drži. Kar pa ne odvrača vlade domnevnega humanista in razsvetljenca Mira Cerarja od še bolj krčevitega zapiranja mej in sejanja panike – kot je razvidno iz najnovejšega predloga zakona o tujcih.

Po ulicah prestolnice odmevajo težki koraki obritoglavcev, na deželi tli nestrpnost vaških straž. Bela Krajina ima raje pse kot Sirce in zaradi najav postavitve migrantskega centra v Črnomlju pod vodstvom Janševih fanatikov  kljub padcu pobude za antibegunski referendum še naprej brusi kose in vile in napoveduje pohod nad Ljubljano, če bo treba. In potem Bruselj. In potem Washington in še do svetega Petra, če bo treba. Samo nad Aleppo ne. Skoraj četrt tisočletja po zmagi razsvetljenstva se pod Alpe znova vrača vera v čarovnice in demone.

Medtem pa beguncev, ki dejansko bivajo v Slovenji, ni dovolj niti, da bi napolnili vaški gasilski dom za koncert Tanje Žagar. Namesto da bi nastavljali bombe, se domnevni barbarski zavojevalci in islamistični skrajneži učijo slovenščine in igrajo nogomet. Vendar dejstva niso dovolj, da bi utišala “domoljube”; zanje je problematičen že sam obstoj drugačnosti, pa kakršnekoli že. Sovraštva do beguncev ni mogoče pomiriti z razumskimi argumenti, saj v njem ni nič razumskega; gre namreč za afekt, za čustveni odziv, ki ga ni moč obdrzdati – in ta odziv razkriva vse, kar je narobe z našo družbo. Razkriva slabo vest ob naših lastnih spodrsljajih, gnus ob pogledu v ogledalo, ki ga za skupnost predstavljajo begunci – in namesto da bi spremenila podobo v njem, se slovenska družba odziva tako, da skuša razbiti zrcalo. V njem odseva pet ključnih spodrsljajev tega naroda.

1. SPODLETELO JE “DOMOLJUBJU”

Od osamosvojitve dalje domače kapitalsko-politične elite izčrpavajo državo. Oropali so jo privatizacijski tajkuni, ki so jih redile državne banke. In oropale so jo te iste banke, ki so davkoplačevalcem izmaknile 1,5 milijarde evrov. V spregi s politiko so jo izcuzali gradbinci, ki so gradili avtoceste. Izčrpali so jo lobiji, ki vsako leto v zdravstvu pokradejo bogsigavedi koliko milijonov. “Domoljubi” pa so gledali Slovenija ima talent in prepevali po zidanicah. In zato danes, ko jim je država izstavila račun v obliki varčevalnih ukrepov, privatizacij in negotovega trga dela, s toliko večjo vnemo udrihajo po nič krivih in nič dolžnih revežih iz Bližnjega vzhoda. In izkazujejo “domoljubje”, ki so se mu že pred leti usodno izneverili.

2. SPODLETELO JE VERI

Katoliška cerkev se hvali, da pod njeno okrilje spada več kot 1,5 milijona Slovencev in Slovenk. Če je število vsaj približno točno, mora biti vera teh ovčic hudo šibka, če se bojijo, da jih bo preglasilo tristo muslimanov. Resnica je, da RCK že nekaj let izgublja vernike – pa ne na račun islama, temveč zaradi svoje togosti in nestrpnosti. Izbruhi izkazovanja vere, ki smo jim zadnja leta priča po državi, utrjujejo predvsem ideologijo tistih, ki so že pred časom ugrabili katoliški nauk in ga izkoristili za dosego lastnih interesov. Verniki, ki se bijejo po prsih in klanjajo svetim podobam, pa so ob pogledu na begunce na meji hitro pozabili na vlogo katoliške cerkve pri kopnenju družbenega premoženja. V Sloveniji 21. stoletja je očitno edini smrtni greh drugačnost, pohlep pa je postal norma. In medtem ko sam papež sprejema prvo in pridiga zoper drugo, preveč slovenskih katolikov časti teleta, ki že dolgo niso več zlata.

3. SPODLETELO JE DELU

Ob protestih proti migrantom je vedno mogoče slišati parole, da bodo tujci prevzeli službe Slovencem. Kar je neumnost – slovenskih delavcev ne ogroža peščica prestrašenih, izgubljenih, jezika in specifičnih veščin neveščih, diskriminiranih prišlekov, temveč jih ogroža neoliberalni kapitalizem, ki ga poganja pogoltnost enega odstotka privilegirancev. Gospodje v dragih oblekah so zakuhali svetovno recesijo, ki je v Slovenji povzročila val stečajev. Oni so fleksibilizirali trg dela in delavce spremenili v sužnje neomafijskih agencij za delo. Oni so krivi za gospodarsko opustošenje Bele krajine, ki se sedaj repenči čez begunce in brani črnomaljski poligon za pse. Delavske pravice so poteptane, kolektivne pogodbe odpovedane, sindikati v razsulu; razredni boj je že skoraj povsem izgubljen, a namesto da bi se ozrli navzgor po družbeni lestvici in usekali po parazitskem neoliberalizmu, se vse več delavcev pridružuje preganjanju bednikov, ki nimajo niti lastnih sredstev za preživljanje. Pa četudi študije kažejo, da migranti niso brezvestni paraziti, temveč lahko že prav kmalu pomembno prispevajo k povečanju družbenega bogastva.

4. SPODLETELO JE VZGOJI

Medtem ko varuhi tradicije trdijo, da branijo družino kot temeljno družbeno celico, je dejstvo, da je ta celica prenašalec mnogih bolezni naše skupnosti. Tudi tradicionalno družino je v resnici razbil kapitalizem, ki jo peha v revščino, obenem pa pred njene člane postavlja nemogoče cilje doseganja sanj o uspehu in prepoznavnosti. V hudi stiski vse več staršev posega po antidepresivih in alkoholu – in vse več jih tudi dvigne roko na svoje otroke. Takšna je danes realnost klene slovenske familije, ki potlači težave pod preprogo, zato da lahko na nedeljo skupaj sede h goveji župi. Šolski sistem je del težave; namesto da bi pripravil otroke na življenje v dinamični skupnosti, razvil kreativnost in jim olajšal gradnjo socialnih mrež, jim ubija domišljijo, uči komolčarjenja in končno samo še povečuje njihove stiske. Ti ranjeni, izdani mladi ljudje so lahek plen demagogov, ki jim ponujajo preproste razlage in teorije zarot in usmerjajo njihovo jezo v Tujca. Kot je v legendarnem dokumentarcu Koalicija sovraštva prikazal Erik Valenčič, neonacistične (“domoljubne”) skupine načrtno novačijo dijake, ki v njih najdejo zavetje, ki jim ga odrekata tradicionalna družina in izobraževalni sistem. Verjetno bi bile zadeve precej drugačne, če bi njihovi starši namesto bentenja nad begunci namenili več časa druženju s svojimi potomci.

5. SPODLETELO JE ČLOVEČNOSTI

Obrni se proč. Pojdi k maši, moli za boljši svet, za tvoj svet; moli k svojemu bogu, k svojemu bledikastemu, spranemu bogu. Hodi po parkih, stopaj po gozdovih, glej vajine gore in vajino morje. Ko pride zima, te naj ne zebe. Ko pride bolezen, naj bo premagana. Ko pride sodba, naj ne velja tebi; bolje je tako. Obrni se proč – in če sežejo do tebe, če se prebijejo iz mesoreznice, priplavajo čez morje in privlečejo do tvoje žice, jih naženi proč. Preživi, nikoli živ.

* Kolumna je bila prvotno objavljena na blogu Drobnitisk.com in jo na našem portalu objavljamo z dovoljenjem avtorice.

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

Deli Nazaj