Profesor Boris Vezjak ugotavlja, da je predsednik Borut Pahor »še včeraj je zagovarjal, da mora Slovenija odpreti meje pred begunci in odstraniti žico«, 6. januarja, 2017 pa je prvopodpisani pod Ljubljansko pobudo.   Pobuda med drugim izraža resno zaskrbljenost zaradi neposrednih izzivov za varnost življenja v mestih zaradi terorističnih napadov in groženj ter valov nezakonitega priseljevanja prek notranjih in zunanjih meja Evropske unije. Koliko terorističnih napadov v slovenskih mestih smo že imeli? Nobenega.

Val nezakonitega priseljevanja je težava. V Sloveniji kot v večini evropskih držav se mediji in politika nagibajo k dvema izbirama:

-       permisivni: begunce je treba sprejeti in jim pomagati

-       represivni: begunci se zavrnejo, ker predstavljajo grožnjo.

To se odraža tudi na družbenih omrežjih, ne le v predsednikovi drži, prvo stališče zastopa skupina Pomagajmo beguncem, drugo pa Slovenija zavaruj meje. Na družbenem omrežju je problematizirala večinoma črno-bel odnos tudi Katja Fašink, ki ima osebno izkušnjo z begunskih taborišč na Bližnjem vzhodu: "V letu 2017 niti v časopisu, kjer naj bi bil na voljo prostor za obveščanje javnosti, ne moreš povedati, da tukaj res ni prostor za črno in belo mešetarjenje in pridobivanje volivcev, kar počnejo sedaj vsi. Medtem nekateri idealizirate. Vidi se vam, da niste doživeli strelov mimo glave in telesa zelo jeznih in razočaranih ljudi. Spet drugi "lajate na lastno senco" in bi uničili slehernega, ki so mu vzeli dom in dostojanstvo. Niti nedolžnega otroka ne prenesete. Skratka zgodba o beguncih se razvija, v še bolj radikalne zablode, postavljate se na dve strani, resnica je pa hudo vmes in hudo pomembna za našo prihodnost."

Ob tem ne smemo spregledati, da nekateri tako v Evropi kot izven, z begunsko tragedijo izjemno bogatijo, zato jim je tudi v interesu, objavlja Center Pulizer. Seveda ni vprašanje, ali smo beguncem dolžni pomagati, da preživijo ali ne. Smo! Vprašanje je, kako na najbolj ustrezen način rešiti zapleteni položaj v katerega smo vpleteni.

Česa o beguncih še nočemo vedeti?

Begunci niso enotna skupina ljudi, ne v narodnosti, državljanstvu, verski usmeritvi in predvsem razlogih za beg. Nekateri so vojni begunci, drugi ekonomski migranti, tretji bežijo zaradi verske, politične ali spolne usmeritve. Nekateri ob tem ne želijo vedeti, da so med njimi tudi tisti, ki nameravajo nadaljevati vojno z Bližnjega vzhoda v Evropi, zaradi političnih prepričanj ali pa so vojaški plačanci. Nadaljevanje vojne je lahko tako osebno povračilo za mučene in pobite sorodnike ali politični upor proti degradaciji določenih držav s strani zahodne politike. Ne pomaga, če nočemo vedeti, da so zahodne vojaške sile za številne primerljive z nacizmom.

Mediji imajo pri razvrednotenju določenih držav in načina življenja veliko odgovornost. Kako je možno opravičili članek, ki razlaga, da je vojna »dobra«, ker moški na Bližnjem vzhodu opravljajo več gospodinjskih del? Ob tem, da v tej državi strada več kot milijon otrok. Vprašanje je, kdo se ne bi takšni degradaciji uprl, ampak ali ni tega celo dolžan storiti?

Kljub temu je lahko povsem neselektivno sprejemanje beguncev grožnja za državno varnost in vzpon neonacizma. Odgovornost za obsežno število beguncev, če država za svoje prebivalstvo nima ustrezno rešenih socialnih vprašanj, je silovit pritisk za notranjo politiko. Begunci, ki se ne morejo zaposliti in ohraniti svoje matične kulture, so socialna bomba kjerkoli na svetu. V primeru, da država lahko zaposli prišleke in ima načrt za primerno integracijo, je to optimalna rešitev. Životarjenje v azilih in taboriščih ni dolgoročna rešitev. Najhuje se trenutno godi beguncem v Grčiji, kjer v zimskih razmerah kampirajo na prostem. Kje je odgovornost Evropske unije, ki vztrajno poziva h solidarnosti? Rezultati so, kot kaže, porazni.

Represivno zavračanje beguncev povzroča dodatne politične zaplete in moralno degradacijo družbe, ki zavrača ustrezno pomoč. Hkrati zanika mednarodno pravo, saj smo dolžni pomagati tistim, ki jih kot člani Nata (ne)posredno napadamo ali grobo posegamo v njihovo družbeno ureditev. Zato je nameravani slovenski zakon krenil v povsem napačno smer, na kar opozarja tudi Amnesty International.

Še nečesa nočemo vedeti. Nemčija je po 2. svetovni vojni odgovarjala v Nurenbergu, tako politično, pravno kot moralno. Odškodnine za trpljenje ljudi je Nemčija plačevala in jih plačuje še danes. Kaj pa Združene države Amerike in članice Nata vpletene v vojne zločine po svetu? Izpostavimo le Irak in Guantanamo - milijoni mrtvih in tisoči mučenih. Z gotovostjo lahko vse članice Nata pričakujemo povračilne ukrepe prizadetih držav, tudi v obliki terorizma. Večina beguncev je posledica (!) vojn Nata, katerega članica je Evropska unija. Ustaviti vojne, plačati škodo in vzpostaviti gospodarsko sodelovanje, če ne želimo terorizma in vala travmiranih beguncev, temveč omogočiti ljudem, da v domovinah preživijo. Vmes je treba pomagati beguncem s humanitarno pomočjo in konkretnimi političnimi pogajanji na to temo.

Kaj pa Rusija?

Ko smo že pri Evropski uniji, lahko javno vprašamo gospoda predsednika tudi, kako komentira »uspešnost« evropskih sankcij proti Rusiji, ki so zahtevale 400.000 delovnih mest in povzročile izgubo v višini 18 milijard evrov, kakor poroča Der Standard. V čem je smisel, da so kaznovani povprečni ljudje v EU, ker ostanejo brez služb? Zakaj se Slovenija, ki je lani gostila, ob večinski podpori javnosti, ruskega predsednika Vladimirja Putina, pridružuje »kaznovanju« države, s katero v zgodovini ni imela večjih konfliktov? Hkrati urednik Dela Slovenijo opisuje kot nesposobnega otroka Nemčije, s katero smo imeli hude zgodovinske travme. 

Dobro je, da smo jih presegli in sodelujemo, enako naj velja tudi Rusijo. Vprašanje vzdržnega delovanja gospodarstva in beguncev bomo zelo težko rešili, brez poglobljenega odpravljanja vzrokov. Žica na slovenski meji in neonacizem nista ustrezen odgovor na posledice vmešavanja Nata. Kakšne vrednote ima naša država, kdo so naši resnični zavezniki? Čas je, da premišljeno delujemo v dobro ljudi, ki nas ne napadajo in premislek o naši vpletenosti v plenilske vojne, od katerih nimamo nič, razen begunskega vprašanja. Pomagati žrtvam vojne je nujno, tudi ekonomske migracije so posledica vojn na tem območju. Zgolj in samo z resnico o vzrokih lahko rešujemo posledice.

* Članek je bil prvotno objavljen na spletnem blogu Zdravo Slovenija in ga objavljamo z dovoljenjem uredništva. Vabljeni k branju tudi ostalih vsebin na omenjeni spletni strani.

* Kolumna izraža osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

Deli Nazaj