Nisem vedela kaj naj. Ali naj se spravim na tla, na blazino ali pred monitor. Pred black mirror.

In pišem. Ker je pisanje neverjetno kul. Terapija posebne sorte. Spomnim se srednješolskih dni, ko smo pri urah slovenščine pisali spise. Sploh se ni šlo za oceno, pomemben je bil filing. Čeprav, okej, priznam, tudi ocene so bile fajn. Najlažje pokasirane petke. Sicer pa se mi je ocenjevanje spisov (ali likovnih izdelkov) vedno zdelo malo glupo. Subjektivno, pač. Ne moreš tako. Vsake oči imajo svojega malarja. Potem pa je tu še faktor simpatičnosti, ki je pri profesorjih višji kot pri profesoricah. Pa se sploh nisem trudila za to.

Ko bi se vsaj. Bi vsaj vedela, da je moj trud poplačan. In zakaj.

Je pač tako. Profesorica slovenščine je (maham vsem srednješolcem moje srednje šole, ker se posrečenega slavističnega para sigurno spominjajo) imela specifičen okus in še bolj specifično razgledanost. In stvari so tako tudi tekle. Ampak, če kaj, me je pa naučila to, da tuja mnenja, pa tudi ne vem kako šolana, niso vredna veliko, ko pride do okusa. Ali še huje, ko pride do ocenjevanja kreativnih izdelkov. Do podajanja mnenj o tem kaj je lepo in kaj ni.

Saj potem odrasteš. Pa si na faksu daš malo duška. Čeprav ne preveč, ker tudi tam profesorji želijo določeno mero kritičnosti. Določeno in ne preveliko in predvsem ne preveč subjektivno. Ampak pisala sem vseeno. Zelo rada.

Ker res rada pišem.

Gre za terapijo posebne sorte. Pogovor je krasna stvar, seveda. Ampak zliti nabrano na papir? Uf. Včasih so bili to dnevniki, po tistem padcu z glavo naprej v tesnobo pa so ti dnevniki postali list interneta. Zakaj pa ne? Zakaj pa ne bi počela tistega, kar mi paše? Tistega, v čemer neizmerno uživam. Tistega, v čemer sem dobra. O, ja, sem napisala, ja. Tistega, v čemer sem dobra. Mhm. Zakaj? Točno tako, ni razloga zakaj ne bi. Torej bom.

O, pa bom. Pa bom pisala. Tudi če nihče ne bere. Pisala bom. Ker je pisanje krasno.

In pisala bom in se ne ozirala na izpuščene vejice in napačne sklone. Ne bom se ozirala na ocene, na simpatičnosti in trapaste stavke. Pisala bom, ker je pisanje krasno.

Torej, pišem.

In se imam krasno. Ker je pomemben filing. Pišem. In še bom pisala. Mogoče nekoč napišem knjigo. Kakšno? Mogoče otroško. Ali pa kakšno o jogi pa o dihanju. O brigi zase. O ljubezni in entuziazmu. O mini dnevnih ritualih, ki me držijo pokonci, ko tesnoba najbolj udari. Ali pa o živalih! Mogoče nekoč v leseni hišici ob morju napišem knjigo. S prsti v pesku, z glavo v monitorju. S slanimi lasmi in rdečimi lici. S pegicami na nosu in z rožo v laseh. S pogledom proti njemu, z mislijo na dom. Mogoče nekoč napišem knjigo. Mogoče nekoč napišem knjigo, ki je profesorica iz srednje šole ne bo razumela.

Mogoče pa res, kajne? Mogoče res še napišem knjigo … Ker je pisanje terapevtsko in neverjetno osvobajajoče. Ker sem tako blizu drugim. Ker se tako dotaknem. Drugih. In sebe.

Zato pišem. In še bom.

Medeja

* Kolumna je bila prvotno objavljena na blogu Medeja.net in jo na našem portalu objavljamo z dovoljenjem avtorice.

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

Deli Nazaj