Preden se sploh lotim česarkoli, naj povem, da nisem in še kar nekaj časa tudi ne nameravam biti mama. To tudi še ni nobena izmed mojih prijateljic, nihče izmed prijateljev tudi ni oče - vsaj ne da bi vedela. Bližnjih sorodnikov oziroma sorodnic primerne starosti prav tako nimam, tako da z mamami in dojenčki v analognem življenju nisem obkrožena na noben način.  

Sem pa z dojenčki, otroki oziroma bolje rečeno njihovimi mamami hote ali nehote obkrožena v digitalnem svetu. Kljub temu, da dotična tema ne sodi v prvi krog mojih zanimanj, opažam čedalje več, no, kako bi temu sploh rekli, mamičastih blogov.  

Če sem o temi želela nekaj zapisati, sem se zadeve morala lotiti bolj študiozno. S tem pa niti nisem imela toliko preglavic, saj je cela kopica takoimenovanih mami blogerk s povezavami na njihove spletne strani oziroma bloge zbrana na istoimenski spletni strani. Zadetek v polno! Z družabnih omrežij sem vedela še za nekaj drugih mam, ki svoje izkušnje s tem poslanstvom prek svetovnega spleta delijo s širno Slovenijo in tako sem se lahko poglobila v branje.  

Nabor je ogromen. Od blogov z le nekaj zapisi na generičnih predlogah katerega izmed brezplačnih ponudnikov, estetsko in vsebinsko bolj dovršenih, pa vse do pravih spletnih konglomeratov, ki svoje lovke razširjajo tudi čez polje zapisov tipa "Dobili smo prvi zobek!"

Glede na videno pa bi bilo očitno preveč optimistično pričakovati, da bi mami blogerke obvladale vsaj tisti del pravopisa, ki se jih najbolj neposredno tiče. Njihovi otroci so očitno vsi po vrsti angelčki, sončki in kar je še teh nebesnih bitij in pojavov, ker očitno še nikoli niso slišale za besedno zvezo z otroki je križ, ki je, poglej ga no zlomka, tudi učinkovit način za pomnjenje sklanjanja njihovega sončka v množini.  Vem, da so mnenja glede uporabe zbornega, knjižnega pogovornega oziroma pogovornega jezika na spletu deljena, tudi sama sem daleč od popolnosti (čeprav se trudim po svojih najboljših močeh), a zagovarjam stališče, da se je treba, če povem po domače, za vsako stvar, ki jo daš iz rok, potruditi, da je, no, nečemu podobna. Zato me najbolj ob živce spravljajo mešanice "simpatičnega" pogovornega jezika s kvazi zbornim - saj veste, ko pisec misli, da bo z uporabo kateri namesto ki učinkoval bolj prefinjeno, hkrati pa pri "ne bi" varčuje s presledki.  

Z mami blogerkami je stvar nekako taka kot z njihovimi fešn kolegicami, no, pravzaprav kot s skoraj katerokoli stvarjo na svetu. Pri ogromni količini avtoric drugega kot ogromne količine različnih blogov tudi ni pričakovati. Različno velikih, različno estetskih, z različnim poznavanjem pravopisa, različno frekvenco objavljanja, različnim naborom tem. Nekatere posegajo tudi onkraj meja materinstva z dodatnimi razdelki, ki se posvečajo lepoti, potovanjem, modi in tako naprej.  

Zaradi vse te količine nočem posploševati ali kar nekaj na pamet vseh povprek obsojati, rečem pa lahko, da je dejstvo, da je balasta ogromno. Blogov, ki se ukvarjajo z nečim tako vsakdanjim in splošnim, kot je materinstvo, je veliko več kot sem mislila.

Občutek imam, da živimo v svetu, ko se nam zdi, da družba od nas pričakuje, da moramo ustvariti nekaj več kot (če malo poenostavim) zgolj hoditi v službo, kuhati, jesti in spati. Mami blogi se zdijo le še en primer, ko iz vsakega še tako banalnega gradnika življenja poskušamo s pomočjo svetovnega spleta ustvariti nekaj več, dati nečemu vsakdanjemu dodano vrednost. Če nam delovanje na spletu in vseh mogočih družbenih omrežjih uspe prenesti tudi v analogni svet in po možnosti še kaj zaslužiti, toliko bolje. 

V digitalnem svetu si rek "otroci so naše največje bogastvo" brez težav interpretiramo tudi kot "otroci so tržno blago". Ali moramo res čisto vsako stvar, s katero se v življenju ukvarjamo, pa četudi gre za nekaj tako splošnega in vseprisotnega kot je starševstvo, poskusiti tržiti?

V zadnjem času blogi in vlogi s takšno ali drugačno tematiko rastejo kot gobe po dežju. Morda zato, ker je nekaterim avtoricam (in avtorjem) "uspelo", dosegle so večjo ali manjšo priljubljenost, morda prejele kak promocijski izdelek, uspešni pa si tako ali tako želimo biti vsi.  

Na tej točki pa se sprašujem, kdo naj bi vse te presežke od povprečnega konzumiral? V vsej tej gneči avtoric in avtorjev se bralci reducirajo na gole sprejemnike tujih idej, težko pa si vzamejo čas, da o prebranem kritično razmislijo - pa saj niti nimajo časa, ker morajo prebrati naslednji nov blog oziroma si ogledati najnovejši filmček na youtubu enega izmed mnogih ustvarjalcev, ki jih spremljajo. Če pa do preskoka, razmisleka o prebranem, vseeno pride, se zdi osebi to takoj primeren trenutek za začetek ustvarjanja lastnega bloga. Saj imam tudi jaz kaj za povedati, tudi mi smo dobili prvi zobek!  

Dejstvo je, da ne gre posploševati in kar vseh žensk, ki so slučajno tudi mame in pišejo blog, ne gre metati v isti koš. Tina Deu je zagotovo ena tistih, ki dokazujejo, da se tudi na tem tematskem polju da ustvarjati kvalitetno vsebino. Ob branju njenih zapisov se zabavam že vrsto let in kljub temu, da se z avtorico ne morem ravno poistovetiti (ker kot že večkrat omenjeno otrok nimam in jih nekaj časa tudi še ne bom imela), se ob temah ne dolgočasim, kot sem se ob brskanju po prenekaterih mami blogih. Čeprav se me teme, o katerih piše, neposredno ne tičejo, imam vedno občutek, da sem od branja nekaj odnesla. To pa zato, ker (tako je vsaj moje mnenje oziroma vtis) s svojimi zapisi sporoča svoja zdravorazumska prepričanja. Pravzaprav ni tolikšen poudarek na otrocih, temveč na idejah. Ne piše zato, da piše, ampak ker ima nekaj povedati.  

Ko bi le lahko isto trdila za večji delež mami blogerk.  

* Kolumna je bila prvotno objavljena na blogu Vaje v slogu in jo na našem portalu objavljamo z dovoljenjem avtorice.

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

Deli Nazaj