»Tri moje kolegice so zdaj šle v tujino.«

»Krasno, kariera?«

»Ne, niso več zdržale pritiska okolice. Da jih vsakič nekdo vpraša, zakaj nimajo otroka, stare bodo pa že 40. let. To je prehudo.«

Izobražene, aktivne in družbeno koristne ženske v Sloveniji so pod silovitim drobnogledom – bo ali ne bo? Otrok namreč. Njihovo življenjsko prizadevanje je znova zvedeno na postranskost, če se ne morejo »pohvaliti« z otrokom.

Tudi v brošurah poslovnih srečanj je opazno, da ženske ne navajajo le svoje izobrazbe in položaja v podjetjih, temveč tudi: 'ponosna mamica in žena' ali 'Montessori mama', 'mamica na plezalni steni'. Med moškimi ni moč zaslediti: 'oče in predani soprog' ali 'sočutni vzgojitelj'. Mar kakovostno delo ni več dovolj, je treba vsem pod nos pomoliti še družinske podrobnosti? Deluje, kot da imajo otroci in način življenja dodatno tržno vrednost. Kaj to pomeni za naše odnose?

Ženska je še vedno zadnja

V nekaterih predelih Indije so ženske brez otrok tako stigmatizirane, da na nikogar od prebivalcev v vasi ne sme pasti niti njihova senca. Komaj, da lahko gredo po vodo, na posebno mesto, ko ni nikogar, sicer so manj kot kup slame. Ni otroka - ni vrednosti.

Za ženske v sodobnem okolju obstaja ponudba: umetne oploditve, ki so lahko izpolnitev hrepenenja ali travma. S terena v Sloveniji prihajajo poročila o sorodstvu, ki v gručah spremlja  žensko na ultrazvok. Spodbuja ali razočarano objokuje oploditve in prezre psihofizično kalvarijo ženske: »Kaj pa bo sploh ona, brez otroka?«

Boleče je opazovati tudi skupine prijateljic, kjer so tiste, ki nimajo otroka pogosto izločene s povabil na zabave, rojstne dneve in druženja. Ker tja prihajajo le ženske z otroki. »Saj bi se dolgočasila,« skomignejo. Vendar je njihovo sporočilo jasno – ne sprejemajo je več medse kot enakovredno. 

Čustveno in družbeno poniževanje žensk brez otrok tako ni prisotno le v določenih odmaknjenjih okoljih. Po padcu socializma, vdoru klerikalizma in ustoličenju statusa sodobne ženske na družbenih omrežjih, se mora ta nujno dokazati z otrokom, raje v množini. Ker določa njeno vrednost, tako kot kazanje njene postave, doma in kuharskih spretnosti. Ženska ni več politični element samoupravne skupnosti, delavka in morda tudi mati. Zaželeno je, da je večplastna igralka in urejevalka statusa družine in družbe. Njene dlake, piškoti, poklic in otroci so njeni bonusi, s katerimi mora upravljati kot menedžerka in ob tem biti čustveno izpopolnjena. In seveda zapeljiva, ravno prav. Brez fotogeničnosti vsega skupaj, ni nič. Tudi Hollywood se vsakič potrudi, da preda sporočilo, da se življenje začne šele, ko imaš otroka.

Uganka ostaja, ker so otroci res zelo pomembni in starševstvo resnično tako težko, ter znanost o tem vsak dan obsežnejša, kje so ti srečni starši in zadovoljni otroci?  Ali nemara pritisk dovršenosti ob rojstvu potomca le ni pretirano poudarjen kot vrlina in ne zgolj možnost?

Vse več žensk si zdaj tudi upa spregovoriti o tem, kako strahotno v vlogi matere trpijo. Otroci jih tepejo. Partnerji jih zapustijo. Kolegice se pogovarjajo z njimi samo še o peskovnikih in pasirani hrani. Pestijo jih nespečnost, finančni dolgovi in občutki strašanske krivde, da so neuspešne v tem »svetem poslanstvu«. Po monologih vagine so tako postali hit še dialogi med materami, ki povedo, kako zelo slabo jim gre starševstvo od rok. Da, frustracije mater so večji tabu kot govoreči spolni organ – kar je precej nemogoče, a je ta tema prej prišla na vrsto!

Kdaj in zakaj je postalo nevzdržno, da živijo ljudje v večjih skupnostih, je boljša ječa nuklearne družine? Zakaj mora biti vsaka ženska vse: mati, zvezda, slaščičarka, čistilka, boginja, genialka, šivilja, uslužbenka, blogerka in po možnosti manekenka. Če se le da, vse v enem tednu.

Pritisk uspeha in sprejetosti v sodobni družbi za vsako ceno uniči marsikatero razmerje in celo politično angažiranost žensk. Naj so z otroki ali brez, prisilno ali po lastni volji.

Kot je povedal terapevt Andrew G. Marshall, so družbena omrežja razvila kult materinstva do neverjetnih razsežnosti in vse, kar ni opevanje vloge matere, je deležno linčanja. Spregovoriti o tem, pa je novi tabu. Ob tem pa so pozabljene ženske, katerih življenje je postalo povsem drugačno po porodu zaradi trajnih psihofizičnih poškodb njih ali otroka.

Ne, materinstvo ni enostavno in ga ne bi smeli vsiljevati drugim čez mizo kot postane piškote. Pomen človeškega življenja je v njegovih dejanjih. Zgolj to.

Predsednica ali plenice?

Poučni so tudi politični merilci realnosti, 45 odstotkov žensk v visoki politiki je brez otrok, za razliko od 28 odstotkov moških. Smemo sumiti, da delež gospodinjstva - neplačanega dela pač, vedno pade na ženske, ki posledično ne morejo imeti političnih funkcij? Iluzija je, da lahko vzgajaš otroke, pečeš torte, krtačiš psa in zalivaš rože, ter vodiš politično stranko brez izdatne pomoči drugih, kar zahteva veliko denarja.

Političarke uporabljajo tudi agrument, da na primer želijo dobro šolstvo »ker sem mama«, zakaj ne kot človek ali ženska? Dejstvo materinstva številne ne spremeni v bolj čuteče, poštene ali manj sebične osebe. Lahko je celo ravno nasprotno.

Delež žensk v Evropi brez otrok se povečuje, je lani poročal The Economist. V kapitalističnem sistemu brez milosti ni bolniških in dopustov. Ženska z otrokom doma je v Evropi uveljavljen vzorec. Še do nedavnega so zaposlene ženske v Nemčiji obkladali z vzdevkom »Rabenmutter« - vranja mati, zelo slaba mati torej.

Ob tem divjajo debate ali naj se fantki oblačijo modro, se deklice zatira s preveč roza barve? Zakaj na njihovi majici ne piše astronavtka, ampak srčkana. Torej ali bodo fantje slaščičarji ali slači punce, bodo deklice bageristke ali kozmetičarke, se zagrizeno sprašujejo. Ob tem jih nihče ne uči in sproti navaja, kako je biti vzgojitelj svojim otrokom ter kako zelo težko to je.

* Članek je bil prvotno objavljen na spletnem blogu Zdravo Slovenija in ga objavljamo z dovoljenjem uredništva. Vabljeni k branju tudi ostalih vsebin na omenjeni spletni strani.

* Kolumna izraža osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

Deli Nazaj