Za nami je trinajsto evropsko prvenstvo v rokometu. Vse tekme so odigrane, medalje oddane, priznanja najboljšim posameznikom turnirja pa podeljena. Prihaja torej čas, da se pod turnir evropske rokometne smetane potegne črto in poda končne ocene. Prvenstvo na Hrvaškem je bilo nepozabno iz kar nekaj razlogov. Žal pa večinoma negativnih. Do samih organizatorjev sicer ni kakšnih večjih zamer. Če odmislimo, da so bili slovenski reprezentanti v drugem delu tekmovanja nastanjeni v zdaj že legendarni Vujovićevi »vukojebini«, je s tega vidika tekmovanje potekalo bolj ali manj gladko in po standardih, ki se za turnirje na tako visokem nivoju tudi pričakujejo. Res je sicer, da so bili denimo glasni žvižgi nabito polne splitske Spaladium Arene med igranjem srbske himne na vroči otvoritveni tekmi domačinov z njihovih tradicionalno največjimi rivali skrajno neprimerni in že celo neokusni, a ker seveda vsi še kako dobro vemo, kakšni so že skoraj polna tri desetletja odnosi med obema državama, in se ob tem še vedno zelo živo spominjamo tudi, kaj vse so srbski navijači počeli v nasprotni smeri leta 2012, ko so Euro gostili sami, nikakor niso bili nepričakovani. Kaj moremo, Balkan je res prav poseben košček sveta, kjer se stare zamere očitno nikoli in nikdar ne pozabljajo, kaj šele oproščajo …   Preidimo raje k poglavitnim težavam. Kaj sploh poreči o sojenju? Ah ja, ti nesrečni romunski in litovski sodniki … Pa ne samo oni. Nesrečna celotna rokometna sodniška organizacija in nesrečni, ali drznil si bom reči kar prekleti, EHF! Največja športna tekmovanja v domala vseh odmevnejših športih disciplinah, brez, da bi kateregakoli res pomembnega izpustil, redno spremljam že vsaj debelo desetletje, pa moram priznati, da tako sramotno slabega sojenja nisem videl še nikdar. Spominjam se recimo svetovnega prvenstva v nogometu leta 2014 v Braziliji, ko sem se ob mnogih odločitvah sodnikov, najbolj na zdaj že famoznih tekmah hrvaške in bosanske reprezentance, spraševal, kako je sploh mogoče, da tako nekakovostni sodniki lahko sodijo tako pomembne tekme. A v zadnjih dobrih štirinajstih dnevih sem uvidel, da so bili sodniki v Braziliji pravzaprav celo odlični v primerjavi s temi, ki so na Hrvaškem delili tako opevano »pravico«. Še enkrat več se je namreč več kot očitno pokazalo, da v premnogih primerih v vrhunskem športu beseda »pravica« ne pomeni pravice, ki je enaka za vse. Gre za pravico, ki je po volji tistih, ki »vodijo kolo«. V veliki večini primerov gre seveda za največje velesile, ki v vseh športnih panogah pač (lahko) vlagajo največ denarja, kar jim posledično prinaša tudi bolj kot ne stalno sodniško protekcijo, pa naj gre za nogomet, smučarske skoke ali ritmično gimnastiko. Tega smo res že povsem navajeni, in ne delam si nikakršnih utvar, da bi se stanje utegnilo drastično spremeniti, vsaj ne dokler bo »denar sveta vladar«. Zelo pogosto oziroma, recimo bobu bob, kar ponavadi, se pomaga tudi domačinom, saj finale brez domačega občinstva seveda ni tako atraktivno, na ta račun pa se proda tudi bistveno manj vstopnic, kar lahko prinese tudi precejšnjo finančno izgubo tako državi organizatorici kot tudi krovni športni organizaciji, ki soorganizira tekmovanje. A to velja seveda le v primeru, ko, oziroma če, je gostiteljica ena od velikih ali bogatih dežel. Jasno, da se ne bo pomagalo »majhni Sloveniji« in njej podobnim državam, in tudi tokrat se hrvaški reprezentanci ni opazno pomagalo. Občasno pa se pojavijo še druge reprezentance, ki si na posameznih turnirjih prislužijo posebne privilegije, recimo zaradi določenih visokih funkcionarjev, ki s svojim močnim vplivom lahko lastni domovini uredijo določene »zadeve«.

Takšen primer je bila na minulem evropskem prvenstvu zagotovo Makedonija. Bilo je namreč res sila očitno, da je predsednik sodniške organizacije, Dragan Načevski, ki je kot »veliki šef« v celoti nadzoroval sojenje na celotnem prvenstvu, in ki je, glej ga zlomka, po narodnosti prav Makedonec (kakšno čudovito naključje, marne?), imel prste vmes vsaj na tekmi proti Sloveniji, zelo verjetno pa tudi na tekmi proti Črni gori. »Njegova« ekipa je namreč imela, in to je res absolutno najmanj, kar lahko rečem, izrazito sebi na kožo pisan sodniški kriterij, ki jim je omogočal, da so nasprotnikom vsiljevali svoj način igre in ga metali iz ritma.  Če v katerem športu takšne in podobne manipulacije, zelo blago in skrajno uvidevno rečeno, niso nikakršna redkost, je to v prvi vrsti gotovo ravno rokomet. Se morda še spominjate, kako so denimo sodniki na že omenjenem Euru in pravtako že omenjeni tekmi v Beogradu domače Srbe dobesedno pahnili v finale, čeprav so bili v takratnem polfinalu Hrvati nedvomno bistveno boljši nasprotnik? Če se ne, pa se boste gotovo prav vsi ljubitelji rokometa spomnili »katarske farse« s svetovnega prvenstva, ki ga je ta, z naftnimi milijoni podmazana, država gostila leta 2015. Takrat se je prvič v vsem »sijaju« videla vsa skorumpiranost krovnih rokometnih organizacij. Ne le, da je »katarska« reprezentanca lahko na prvenstvo mimo marsikaterega pravila pripeljala kopico naturaliziranih rokometašev, ki razen tega, da so v tistem trenutku igrali v katarski ligi, s Katarjem niso imeli niti najmanjše povezave, pač pa je bila ob tem količina sodniške pomoči, ki so jo domačini imeli na poti do povsem nezaslužene uvrstitve v finale, res že prav tragikomična. Začelo se je s tekmo osmine finala proti Avstriji, na stopnički, kjer bi se Katarci, če bi bilo sojenje korektno, že morali posloviti od nadaljnjega tekmovanja.

Z izdatno pomočjo osmega in deveta igralca v polju, ki sta za razliko od vijoličnih dresov Katarja, sicer nosila rumeni majici in imela v ustih piščalki, so na koncu seveda napredovali. V četrtfinalu so nato naleteli na Nemce, ki bi jih v normalnih okoliščinah gotovo naravnost povozili, ne samo premagali, pa sodniki tega zopet niso dopustili. Človek je takrat nemara pomislil, da bodo »možje v rumenem« po tem, ko so Katarce dobesedno zvlekli v bitko za medalje, vendarle nekoliko »ustavili konje«, a največja farsa turnirja je šele sledila! Polfinale Katar : Poljska ostaja v spominu kot ena največjih sodniških kraj, ki jih je celoten šport, ne le rokomet, kadarkoli doživel. Po koncu srečanja, ki so ga domačini dobili z 31:29, so poljski rokometaši sodnikom pripravili prav poseben »špalir« in jih s ciničnim aplavzom pospremili z igrišča. To o sojenju na tisti tekmi pove vse in še več, zato sploh ni potrebe, da še karkoli dodam. Naposled je bilo za nevtralne gledalce, ki si jasno želimo gledati poštene tekme, edino manjše zadoščenje, da so Francozi v finalu Katarce povsem potolkli in že v kali zatrli kakršenkoli ponoven poizkus, da bi se »čistokrvne« Katarce ala Šarić, Marković, Damjanović, Memišević, Stojanović, Vidal, Capote in Roine popeljalo celo do zlata. Letošnje evropsko prvenstvo morda sicer v končni fazi, vsaj na prvi pogled, res ni bilo rezultatsko tako močno zrežirano kot omenjeno svetovno, a če kdo, prav mi Slovenci hudičevo dobro vemo, da vseeno niti slučajno ni bilo čisto tako. Ne moremo in ne smemo reči, da so bili naši fantje edini oškodovani, bili pa so brez kančka dvoma med vsemi daleč najbolj. Naravnost nedopustne sodniške napake so nam namreč vzele kar tri točke, ki bi jih iz predtekmovanja morali prenesti v drugi del. In ko pogledamo končno lestvico skupine drugega dela tekmovanja v Varaždinu, nam že zelo hitra in preprosta matematika jasno pokaže, da bi s temi točkami Slovenija igrala v polfinalu. Polfinalu, ki bi si ga izbranci Veselina Vujovića, kljub mršavem remiju proti Čehom, po prikazanem tudi povsem zaslužili. Če smo po prvi tekmi proti Makedoniji, ko sta romunska sodnika s smešno različnim kriterijem za obe reprezentanci zrežirala makedonsko zmago, morda še lahko vsaj delno govorili tudi o tem, da smo si zaradi velikega števila tehničnih napak v samem zaključku srečanja za poraz nekoliko krivi tudi sami, pa predstava (to besedo sem namenoma uporabil v prenesenem in glede na »šov«, ki sta ga uprizarjala, hkrati tudi v dobesednem pomenu) litovskih sodnikov na tekmi proti Nemčiji ni pustila niti najmanjšega dvoma, da je šlo za klasično športno krajo epskih razsežnosti! Niti ni potrebe, da o samem zaključku srečanja, ko sta nam goljufa v rumenem pred vesoljnim rokometnim svetom ukradla zmago, ki so se je naši rokometaši po izteku igralnega časa že veselili, še karkoli razpredam, saj je bilo povedanega in napisanega že toliko, da s svojim mnenjem gotovo ne bom odkril tople vode. Lahko pa zapišem samo, da je tista brisača, s katero sta sodnika zakrila monitor, na katerem sta gledala posnetek zadnje akcije na tekmi, morda res zakrila pogled gledalcev in igralcev, ni pa zakrila sramote, ki si je tako cenjena in vplivna organizacija, kot je Evropska rokometna zveza, preprosto ne bi smela dovoliti niti v najbolj norih morastih sanjah!  

Kot rečeno, pa naši reprezentanti niso bili edini sodniško oškodovani. Nedeljska tekma za tretje mesto je denimo na videz suvereno pripadla Francozom, ki so zmagali za tri gole in bili celotno srečanje boljši nasprotnik od Dancev. Vse lepo in prav, selektorju Dinartu in sodelavcem medaljo tudi povsem privoščim. A kdo ve, kako bi se srečanje odvijalo, če (no, kaj mislite kdo, dam vam dva poizkusa) romunska sodnika (da, uganili ste, točno tista, ki sta tako nesramno goljufala na naši tekmi proti Makedoniji in bila za »odlično opravljeno nalogo« kakopak »nagrajena« s sojenjem tekme za medaljo), v čistem protinapadu danskega srednjega zunanjega igralca Rasmusa Laugeja Schmidta ob razliki dveh zadetkov in ravno v času največjega danskega naleta, ne bi dosodila bog ve česa. Iskreno niti ne vem, kaj sta takrat dosodila. O korakih ni bilo ne duha ne sluha, o dvojnem vodenju žoge pa tudi ne. No, pa saj verjetno niti sama ne vesta, kaj sta dosodila! Enostavno sta pač začutila, da se Danska lahko povsem približa in ogrozi zmago »velike Francije«, kar pa nekomu »tam zgoraj« očitno ni bilo po volji. Saj res, bog ne daj, da bi recimo Karabatić, Abalo, Mahe, Guigou in kompanija ostati brez medalje! EHF mora skratka zelo, zelo resno in trezno premisliti. Premisliti, kam vse to pelje. Kam vodi pot »razvoja in popularizacije rokometa«, ki jo ubirajo, zlasti glede sojenja in pravil, ki niso jasna niti njim samim. Če se malce pošalim, je verjetno le zakonodaja Republike Slovenije napisana bolj nejasno in luknjičasto kot rokometna pravila. Že tekom samega prvenstva smo lahko slišali mnoge pozive, naj se vendarle končno na tem področju napravi red. O tem je moral nenehno, na le sebi lasten način, govoriti Vujović, pa tudi Nikola Karabatić in nekdanji slovenski reprezentant Miha Žvižej sta na primer zelo jasno izrazila svoje nezadovoljstvo in zaskrbljenost nad že prav kaotično nejasnimi in nedorečenimi pravili EHF-a, za katera se zdi, da se jih pravzaprav po potrebi lahko tudi po mili volji spreminja, kakor pač komu kdaj paše. V celotni zgodbi pa najbolj trpi in izgublja tako na kakovosti, kot tudi na popularnosti in še bolj na kredibilnosti sam šport, izgublja in trpi rokometna igra kot takšna. Gospodje, vi ki v suknjičih, srajcah in kravatah tako mirno in samozavestno sedite na VIP sedežih, kot da se v organizaciji, ki jo vodite, ne dogaja nič posebnega, mar res ne vidite, da uničujete tako čudovit šport kot je rokomet?! Ali pa, in to je tudi precej bolj verjetno, vse to še kako dobro vidite in veste, pa si zatiskate oči oziroma omenjene svinjarije počnete celo namerno?! Kakorkoli že, nekaj bo nedvomno potrebno spremeniti, ker je zadeva sodu že davno izbila dno. Stanje v enem najpriljubljenejših ekipnih športov na svetu je namreč skrajno alarmantno, in nikakor ne more biti v ponos prav nobenemu vidnejšemu rokometnemu funkcionarju!

Pa pustimo zdaj vendarle sodnike končno ob strani in se posvetimo dogajanju na parketu. Res je skrajno žalostno, da sem moral več kot polovico besedila nameniti sodnikom. Če bi bili korektni, bi jih lahko pohvalil v povedi ali dveh, tako pa so žal dosegli, da sem se z njimi enostavno moral ukvarjati bistveno več, kot si zaslužijo. A kar je, je. Pojdimo torej raje k samemu rokometu. Seveda ni nikakršne potrebe, da pišem suhoparne podatke o tem, kdo je osvojil katero barvo odličja, kako se je uvrstila Slovenija in podobno, ker vse to športni navdušenci športno tako ozaveščene države, kot je Slovenija, ki so minulih 14 dni ob tem tudi dobesedno dihali z našimi rokometaši ter zanje izjemno navijali tako v Zagrebu kot tudi v Varaždinu, seveda sami zelo dobro vedo. Raje bom zato osvetlil dva posameznika, ki sta me tekom turnirja najbolj navdušila in presenetila. Izpostavil bom dva rokometaša, za katera menim, da sta z naskokom najbolj obeležila evropsko prvenstvo. Že res, da je nagrado za najkoristnejšega igralca turnirja dobil Šved Jim Gottfriedsson, a bodimo iskreni, ni bil on tisti, ki je najbolj izrazito odstopal od vseh drugih. Moram priznati, da je bil zame tisti pravi »MVP« prvenstva pravzaprav češki veteran Ondrej Zdrahala. Bom čisto iskren z vami, pred prvenstvo pravzaprav nisem imel pojma, kdo je. Redno spremljam tudi vrhunski klubski rokomet in upal bi si trditi, da vsaj po imenih poznam vse najboljše rokometaše na svetu. No, pa očitno temu le ni tako. Ta 34-letni češki zunanji igralec švicarskega St. Gallna, ki je bil zame kot rečeno poprej praktično popolna neznanka, me je namreč več kot očitno demantiral. Glede na prikazane predstave skozi celotno tekmovanje, ki so bile res konstantno na neverjetno visokem nivoju, je zame brez najmanjšega dvoma največje presenečenje turnirja. Rokometaš, ki v svojem 35. letu življenja nikoli v karieri še ni igral za kakšen res omembe vreden evropski klub, je na sedmih tekmah Eura zabil neverjetnih 55(!) zadetkov in bil še posebej izjemen zlasti na dveh tekmah, v prvem skupinskem delu proti Madžarski, ko je natresel kar reci in piši 14 zadetkov, ter na srečanju za peto mesto, ko je Hrvatom nasul 12 golov. Gotovo se ga boste spomnili tudi s srečanja proti naši izbrani vrsti, ko je s streli z devetih metrov rešetal našo mrežo, pa čeprav je potrebno poudariti, da so ga naši obrambni igralci zaustavljali precej bolje kot večina drugih reprezentanc, proti katerim je igral. Iskreno povedano, mi ni povsem jasno, zakaj in kako ni bil uvrščen vsaj v idealno sedmerico prvenstva, če že ravno ni bil proglašen za najkoristnejšega igralca turnirja. Seveda je res, da imajo vsake oči svojega »malarja« in da pri podelitvi nagrad za individualne predstave igralcev odloča predvsem subjektivno mnenje tistih, ki o nagradah odločajo, a mi vseeno preprosto ne gre v glavo, kako so lahko odgovorni povsem spregledali z naskokom najboljšega strelca prvenstva. In kako so lahko tako zanemarili rokometaša, ki je, z dolžnim spoštovanjem do vseh reprezentantov Češke, ki so me res sila prijetno presenetili in celo navdušili z borbenostjo ter izjemnim pristopom, ki bi bil lahko marsikomu, zlasti pa Francozom na polfinalni tekmi proti Španiji, lahko v vzor, povprečno češko izbrano vrsto praktično samostojno (ob, to je vendarle potrebno pripomniti, pomembni pomoči odličnega vratarja Tomaša Mrkve, ki je tudi nedvomno eno največjih odkritij tekmovanja) iz tekme v tekmo vlekel naprej? Res ne bi vedel. Vem pa, da je tudi te nagrade podeljevalo vodstvo EHF-a, to pa so ljudje, pri katerih me res več prav nič ne more presenetiti …

Posebna pohvala velja torej Zdrahali, a kaj potem šele zapisati o človeku, ki ga bom omenjal  v nadaljevanju? Vse do polfinala letošnjega Eura med Španijo in visoko favorizirano Francijo, sem bil, tega nikakor ne skrivam, vselej trdno prepričan, da je najboljši vratar v zgodovini rokometa francoski vratarski genij Thierry Omeyer, in ni ga bilo junaka, ki bi me prepričal, da temu ni tako. Potem pa se je prikazal On. Pojavil se je veliki Arpad Šterbik in to moje stališče močno omajal. Jasno, Šterbikovo herojstvo nikakor ne zmanjšuje veličine Omeyerja, daleč od tega. Legendarni »Titi« ostaja vratarska ikona, kakršnih na žalost več »ne delajo«. Toda to, kar je v izločilnih bojih tega evropskega prvenstva storil zimzeleni 38-letni španski čuvaj mreže, pa je, moram priznati, zame svetovni fenomen! Naj samo spomnim, če ste slučajno v vsej evforiji okrog velikega španskega zmagoslavja na to pozabili, da Šterbik na tem prvenstvu sploh ni bil predviden za igro. Imel je vlogo rezerve, bolj kot ne le zato, ker je španski selektor Jordi Ribera nekoga na to mesto pač moral imenovati, če bi se slučajno kaj nepredvidenega primerilo komu od dvojca Gonzalo Perez de Vargas – Rodrigo Corrales, ki sta bila prijavljena kot prvi vratarski par »furije«. Vse do praktično zadnjega treninga pred težko pričakovanim polfinalom med Španijo in Francijo se tudi res ni pripetilo nič posebnega, kar bi nakazovalo na to, da bomo »starosto« španskega rokometa znova videli na delu, potem pa se je zgodila poškodba prvega vratarja Pereza de Vargasa, ki je moral prvenstvo predčasno končati. Ribera tako pravzaprav niti ni imel druge možnosti, kot da izkoristi pravico do zamenjave v moštvu in vpokliče povsem nepripravljenega Šterbika. Sem pravkar napisal nepripravljenega?! Kaj mi pa je, saj smo menda ja vsi lahko videli, kako vrhunsko pripravljen je! Pa ni čisto tako. Arpad je namreč uradno že nekaj časa reprezentančno upokojen in na to, da bi na tem prvenstvu dejansko stopil med vratnici, ni niti slučajno računal. To nenazadnje zelo jasno kaže že njegova fizična pripravljenost. Nalijmo si čistega vina, Šterbik ima kar precej kilogramov preveč, poleg tega pa so tudi njegova zrela leta gotovo naredila svoje. No vsaj morala bi, pa več kot očitno niso! Kot je tudi sam priznal v številnih intervjujih po osvojitvi evropskega naslova, namreč v zadnjih nekaj tednih sploh ni treniral rokometa! Če malce karikiram lahko rečem, da je dobesedno s kavča prišel med vratnici, najprej proti aktualnim svetovnim prvakov in prvim favoritom turnirja, do polfinala še neporaženim Francozom, nato pa še v finalu proti najuspešnejši reprezentanci v zgodovini evropskih prvenstev Švedski. Jasno, ni imel dovolj moči, da bi branil celotni srečanji, pač pa je vlogo prvega vratarja po poškodbi Pereza de Vargasa (tudi zelo uspešno) opravljal Corrales. Na tekmi proti Franciji je Ribera Šterbika pravzaprav na gol postavil le ob sedemmetrovkah »galskih petelinov«, da bi nekoliko zmotil ritem francoskih izvajalcev. In kaj je storil veliki Arpad? Hja, storil je to, kar počne že svojo celotno veličastno kariero. Obranil je prva dva kazenska strela, ki so ju Francozi imeli na voljo, in s tem vnesel velik strah in negotovost v francoske strelce. No, verjetno niti ni bil samo strah, pač pa kar strahospoštovanje! Do konca srečanja je obranil tri od petih sedemmetrovk, in čeprav ne bi bilo ustrezno ocenjevati, da je odločilno pripomogel k španski skorajda senzacionalni, a kot solza čisti zmagi proti neverjetno nemotiviranim in nedorečenim Francozom, ki so delovali, kot da še po zvoku sirene za konec srečanja niso čisto dobro dojeli, da jim uvrstitev v finale ne bo sama »padla z neba«, se je na koncu izkazalo, da je bilo to samo njegovo ogrevanje in, pri vratarjih tako prepotreben, dvig samozavesti pred gala predstavo v velikem finalu. Tudi proti Švedom tekme ni začel, vendar ko so Skandinavci na začetku drugega polčasa vodili s tremi zadetki prednosti in Corrales na španskih vratih ni bil kaj prida razpoložen, si je španski selektor verjetno rekel: »Hudiča, pa saj imam vendar na klopi enega največjih vratarjev v rokometni zgodovini!« Šterbika je postavil med vratnici. In kaj se je zgodilo? Za nas »navadne smrtnike« nekaj čudežnega, zanj pa nič posebnega. Šterbik je nemudoma pokazal, kdo je in kaj pomeni v rokometnem svetu. Njegove nore obrambe so se začele vrstiti kot po tekočem traku, dobesedno je zaklenil svoja vrata, kar je uboge in obupane Švede povsem vrglo iz tira, in odigrali so z naskokom najslabši polčas na celotnem prvenstvu.  Lepo prednost ob polčasu so spremenili v suveren in boleč poraz. Že res, da je bila Švedska zelo zdesetkana, poškodbe in bolezen so verjetno vendarle terjali previsok davek, da bi se lahko Španiji, ki se je v drugem delu na krilih svoje vratarske legende »razletela« po igrišču, dostojno upirali. Ne moremo torej za popoln zastoj v švedskem napadu »okriviti« le Šterbika, a neizpodbitno dejstvo je, da je s svojim prihodom na vrata Španije in nenazadnje že samo s svojo velikansko pojavo (znova se izražam tako dobesedno kot tudi v prenesenem pomenu), začel veliki preobrat, ki so ga Raul Entrerrios in kolegi v napadu morali le še dokončati ter srečanje mirno pripeljati h koncu, kar jim je ob osiromašenih in v usodo vdanih nasprotnikih naposled tudi gladko uspelo.

Naj počasi sklenem ta dolgi rokometni zapis. Evropsko prvenstvo na Hrvaškem je ponudilo dobesedno vse. Polno drame, zapletov, vrhunskega rokometa ter nenavadnih in na trenutke že celo bizarnih dogodkov, žal pa je bilo tudi vse preveč očrnjeno s sodniškimi krajami (tako očitnim in namernim napačnim odločitvam pač ne morem reči »napake«). Organizatorji si zaslužijo pozitivno oceno za gostoljubnost, če seveda odmislimo navijaško sovraštvo do Srbov in tudi Slovencev, s katerimi pač trenutno že po »defoltu« ne morejo biti v dobrih odnosih, in za samo organizacijo tako velikega dogodka, ki seveda ni mačji kašelj. Zagotovo pa si gromozansko, oziroma kot Slovenci tako radi rečemo, kot Triglav veliko črno piko zaslužijo prav vsi na Evropski rokometni zvezi. Priznani in po svoje že kar legendarni slovenski športni komentator Andrej Stare bi jim verjetno prisolil izraz »barabini«, če ne še kaj hujšega. Na tem mestu torej še enkrat izražam veliko obtožbo na račun ne le romunskih in litovskih sodnikov, za katere sem trdno prepričan, da na slovenski obali nikoli ne bodo letovali, pač pa domala vsem sodnikom na tem turnirju, v pozitivnem smislu bi lahko izpostavil le hrvaški sodniški par Gubica – Milošević, ki sta zasluženo in zelo korektno sodila tudi v finalu. Vsi preostali sodniki pa so bili po mojem trdnem prepričanju pod vsakim sprejemljivim nivojem in pod sleherno najnižjo kritiko! Je pa tudi res, da zelo verjetno ni šlo le za nekaj, kot jim je tako sočno v navalu besa rekel »Vujo«, »debilov« v rumenem, pač pa je problem precej širše narave, zato si izrazito negativno oceno zaslužita tudi celotna sodniška organizacija in sam EHF. Kot zvesti privrženec in ljubitelj čudovite igre, imenovane »rokomet«, ne le pričakujem, ampak kar zahtevam drastične spremembe!

K sreči je tudi slovenska rokometna zveza zbrala pogum in odločnost, ki Slovencem sicer v podobnih situacijah mnogokrat kar kronično primanjkuje, ter se postavila zase, postavila na stran pravice in postavila na stran vseh »majhnih« po ozemeljskem obsegu, številu prebivalcev in vloženih sredstvih v šport, a še kako velikih po srcu! Ker so obe naši dozdajšnji, sicer tehtni in povsem upravičeni zahtevi vrli možje EHF-a seveda gladko zavrnili, preprosto zato, ker nočejo priznati vseh svojih zmot, je z zadevo zdaj potrebno iti po pravni poti do konca. Ne sme biti predaje, ne sme biti uklanjanja hrbta! Pravici tokrat mora biti zadoščeno, ne glede na sredstva! »Doviđenja, Hrvatska«, sledi misija »Svetovno prvenstvo 2019 v Nemčiji in na Danskem«. Kljub zelo verjetno kar najtežjemu možnemu nasprotniku v kvalifikacijah za to tekmovanje, Madžarsko, trdno verjamem, da tudi z našo reprezentanco. Če le ne bodo proti nam zopet delovale nekje višje, temne sile …

* Članek je bil prvotno objavljen na spletnem blogu arsenalboyblog in ga objavljamo z dovoljenjem avtorja. Vabljeni k branju tudi ostalih vsebin na omenjenem blogu.

Deli Nazaj