Brez skrbi, to ne bo še eno besedilo o tem, kako so socialna omrežja uničila naš način komunikacije, kako so se odnosi zreducirali na kup lajkov, celo vsakdanje podobe so na spletu scenirane, pristnosti pa je že davno odklenkalo. Vse to je res, a tehnologija se je pač razvila do te mere in poti nazaj ni. Ker drugače ne bo nikoli, kvečjemu bo virtualna komunikacija dosegla razsežnosti, ki si jih ta hip še težko predstavljamo, nam ne preostane drugega, kakor da krasni novi svet socialnih omrežij sprejmemo in se v njem naučimo živeti enkrat za vselej. Vendar pa uspešno krmarjenje po virtualnem morju ni tako preprosto, kot se zdi: zahteva kup kompromisov, ki jih moramo sprejeti tako sami s seboj kot z drugimi, da v tem svetu ohranimo zdravo pamet. Obsesiranje z življenji preostalih ljudi na socialnih omrežjih, kar se na prvi pogled morda zdi kot povsem nedolžen hobi, lahko namreč, pa če se tega zavedamo ali ne, vpliva na kakovost našega lastnega.

To lahko s precejšnjo prepričanostjo trdim zato, ker sem bila pred časom, v gimnaziji, tudi sama človek, ki so ga znale vsebine na družbenih omrežjih hudo prizadeti. Če sem na Facebooku opazila fotografije z žura, na katerega nisem bila povabljena, sem bila na smrt užaljena, čeprav tega nikoli nisem povedala naglas – ampak dobro, recimo, da je to še razumljivo, sploh ko imaš sedemnajst let. Če sem zasledila neumno objavo znanca iz paralelke, ki ga nisem marala, a je dobila petdeset všečkov, sem si dve uri razbijala glavo z vprašanjem, kako se lahko toliko ljudi z naklonjenostjo odzove na takšno bedarijo. Tega, da so bile tudi moje objave iz tistega obdobja neumne (kakšna se najde še dandanes), pa so vseeno dobivale všečke, se, logično, nisem zavedala. Spremljala sem spletne prepire med ljudmi, ki se niso marali, in malo je manjkalo, da bi si kar doma, pred zaslonom svojega laptopa, odprla vrečko čipsa, tako sem se zabavala ob vsakem od njih. Obsedeno sem brskala po fotografijah dekleta, ki jo je pred kratkim med prijatelje dodal fant, ki mi je bil všeč, in na njej poskušala najti kakšno napako. Skupaj s prijateljicami sem se smejala slovničnim napakam v objavah znanke št. 1 in modnim spodrsljajem znanke št. 2. Pregledovala sem profilne fotografije sošolke iz paralelke, ki je bila na njih videti res dobro, in si želela, da bi ji bila podobna. Celo objave najbližjih prijateljic so mi šle od časa do časa na živce, predvsem kadar so dobile več pozornosti kot moje ... naštevala bi lahko v nedogled. Nekje do začetka faksa sem to silno obsedenost malo prebolela (čeprav to še ne pomeni, da je takrat popolnoma izginila, kje pa) – dokler se nisem odločila, da se bom preizkusila v modnem blogerstvu. Fotomateriala iz tega obdobja, če bi vas slučajno zanimal, nikar ne iščite na spletu, ker sem dobro poskrbela, da sem odstranila vse sledi. Modna industrija, ne glede na to, kako majhen del nje si ali si želiš biti, je brezkompromisna mašinerija, kjer sta uspeh in opaženost na socialnih omrežjih velik del dejanskega uspeha, največjo težo pri vsem tem pa nosi prav platforma Instagram. Ravno nekje v tistem času sem si na njej ustvarila profil, ki ga uporabljam še danes in na katerem še vedno preživim občutno preveč časa. Toda ne glede na to, da sem imela blog IN Instagram profil, je bilo oboje brez sledilcev na približno istem nivoju, kot če sploh ne bi obstajalo. Spomnim se, da je postala takrat, v obdobju pridobivanja sledilcev, moja priljubljena oblika preživljanja prostega časa na Instagramu ogledovanje profilov že uveljavljenih blogerk ali influencerk (sploh ne vem, če je bila ta beseda tedaj že v rabi) z več tisoč sledilci, in medtem ko sem visela na njihovih straneh, sem sama postajala vse bolj zagrenjena. Kako je mogoče, da so njihove objave tako opažene? Zakaj njim uspeva, meni pa ne? Zakaj potujejo v mesto, kamor si že več let želim tudi sama? In potem stara dobra racionalizacija: to, da ji je uspelo z blogom, je samo rezultat poznavanja marketinških trikov, pravzaprav se sploh ne oblači tako dobro/ni tako lepa/mi je prijateljica povedala, da ji je znanka rekla, da ji je druga znanka namignila, da je v bistvu neumna, jaz sem vseeno na boljšem, ker me poleg mode zanima še literatura, bla bla bla.

Zakaj pišem o vsem tem? Ker želim povedati, da je to, da nas zanimajo tuja življenja na socialnih omrežjih – pa četudi zato, ker potrebujemo le še en razlog, da bi tiste, ki jih spremljamo, še naprej goreče sovražili – popolnoma naravno. Vprašanje je, kako narediti korak naprej in ne pustiti, da bi imeli vsi ti ljudje vpliv na to, kar počnemo, ali da bi nas uničevala neutemeljena toksična čustva, ki jih gojimo do njih. Najbrž zvenim kot spiritualni guru, ampak to je res nevarno. Gotovo drži, da bolj ko smo zaposleni in a) utrujeni ali pa b) zadovoljni s lastnim delom, manj nas zanima, kaj počnejo drugi, bodisi v virtualnem bodisi v realnem svetu. Pri meni se je vse skupaj odvilo precej hitro – po približno dveh letih blogerstva, ki mi resnično ni bilo pisano na kožo, sem se vrnila k literaturi, ki sem jo v tem času kar nekako zanemarila, in več ko sem pisala, več projektov dobivala, manj so bili zame relevantni ljudje, ki sem jim zavidala prej. Resda sem na socialnih omrežjih namesto tega pričela spremljati posameznike, uveljavljene na literarnem področju, kjer, sem upala, se bom tudi sama končno ustalila, a to ni bilo več tisto besno zakaj-ima-on-zunaj-knjigo-jaz-pa-ne sledenje, ampak bolj pristno, neškodljivo zanimanje. Pa še to je sčasoma izzvenelo in zdaj z vsemi temi ljudmi, pa tudi s tistimi, ki so mi šli v času gimnazije tako na živce, v virtualnem prostoru predvsem harmonično soobstajamo: občasno pogledamo, kaj kdo počne, si povšečkamo reči, izrazimo podporo, večinoma pa vsak obdeluje svoj vrtiček – in tako je tudi prav.

Marsikdo pa nadomestne okupacije ne najde tako kmalu in še naprej dan za dnem, uro za uro visi na družbenih omrežjih in preži na vsak tuj korak, vsak selfi ali obrok. Morda zato, da bi si lahko s še večjo vnemo želel življenje, ki ga živi nekdo drug, ali pa ker čaka, da bo naslednjo fotografijo tega nekoga poslal vsem svojim prijateljem in se dodobra nasmejal na njegov račun. A vzgajanje zavisti na socialnih omrežjih je enostavno, to lahko počne vsak. Čeprav zgoraj zatrjujem, da sem Insta/Facebook obsesijo z drugimi ljudmi prebolela, lahko na obeh platformah kljub temu še vedno brez težav najdem vsaj deset ljudi, s katerimi bi, če bi imela to možnost, takoj zamenjala vsaj za en dan – od časa do časa, kadar sem v res slabi koži, obiščem njihove profile in se sprašujem, zakaj meni takšno življenje/uspeh/lepota/vstavi po želji niso bili dani. Ampak kaj imam od tega? Nič, ker sem jaz še vedno jaz in še vedno moram delati s pogoji in sposobnostmi, ki jih imam na voljo. Še lažje od vzgajanja zavisti pa je hejtanje, to je pravzaprav najbolj enostavna stvar na svetu. Pri sebi toleriramo marsikaj, pri drugih zelo malo. In če se nam samim zdi objave vredna čisto vsaka fotografija sončnega zahoda, ki jo posnamemo, ali se počutimo primorane deliti sleherni odlomek iz knjige, ki jo beremo, ker je to čtivo vendarle tako zelo pomembno (priznam, da sem kriva obojega), je lahko za nekoga drugega to povsem dovolj, da nas neha spremljati ali da nam prilepi nalepko »pretenciozen/a«. Ljudi v prostoru socialnih omrežij moti popolnoma vse, od fluorescentne oprave za fitnes do večkratnega posiljevanja s povezavo do lastne spletne strani. Samo pomislite torej, kakšno sovraštvo in burna čustva lahko potem sprožijo šele bolj »sporne« vsebine ... in lahko je nanje reagirati na prvo žogo, težje pa poglobljeno razmisliti o tem, zakaj nas motijo ali si poskušati ustvariti celostno, nepristransko sliko o človeku, ki nas je prav s to eno objavo tako vrgel iz tira. Kajti če bi poglobljeno razmišljali o tem, bi mogoče, čisto mogoče, morali poglobljeno razmišljati tudi o sebi. In vse to v času, ki ga sicer lahko porabimo za to, da si odvrtimo naslednjih deset Instagram snapov neumnih ljudi ...

* Kolumna je bila prvotno objavljena na spletni strani Airbeletrina in jo na našem portalu objavljamo z dovoljenjem uredništva.

* Ilustracija: Anja Šlibar

Deli Nazaj