Nekega večera minulega tedna me je med sprehodom zmotila drobna nalepka, nalepljena na ograjo ob javni poti. Radovedno sem se ji približala, poškilila vanjo in osuplo prebrala: ISLAMISTS NOT WELCOME (islamisti niso dobrodošli). Razočarana nad takšnim odrazom sovražnosti sem zmajala z glavo in se odpravila naprej, čez nekaj korakov pa se spomnila prijatelja, ki je že pred časom rekel, da vera obstaja samo zato, da z njo tisti na oblasti množicam opirajo možgane in nadzirajo rajo – in spet sem zmajala z glavo. Od nekdaj se mi je namreč zdelo skrajno zanimivo, kako nestrpni smo lahko do te ali one religije oziroma sumničavi kar do vere nasploh, hkrati pa se brez vsakršne težave bašemo z velikonočnimi poticami, božičnimi večerjami in nemalo jedmi iz muslimanskega sveta (ste že kdaj jedli kebab s svinjino?). A če se ozremo nazaj v čas, hitro postane jasno, od kod vsa ta naša protiverska nastrojenost. No, ne ravno hitro – treba je pogledati daleč v preteklost.

Ko se v iskanju odgovorov torej odpravimo po prašnih hodnikih zgodovine, hitro naletimo na opozorilo, ki nas svari, naj duhovnosti nikar ne enačimo z vero. Duhovnost se osredotoča, kakor že samo ime pove, na od telesa neodvisni, samostojni del človekovega bistva, torej na duha, in išče globlji pomen obstoja tako posameznika kakor vesolja. Duhovnost je tista, ki je pračloveku duha najprej pomagala najti v sebi, nato pa še v vsem, kar ga je obdajalo: ko so praljudje videli, da se prav tako kakor sami tudi vsa narava samovoljno pretaka, gomazi, skače in leti, so svobodno voljo in duha pripisali tudi živalim, rastlinam, kamenju, vodi, vetru, zvezdam in drugim nebesnim telesom, temu prepričanju pa danes strokovno pravimo animizem. Ob opazovanju letnih časov in vremenskih pojavov so se kmalu razvili raznorazni obredi, tako pa so nastali prvi zametki vere – prvi znaki verskih obredov segajo v srednji paleolitik, ko so naši davni predniki že sto tisoč let pred našim štetjem obredno pokopavali umrle. Duhovnost je torej nekakšen predpogoj vere, na katerem so vsa svetovna verstva postavila temelje ter zgradila svoje sisteme naukov, vrednot in obredov, v središču katerih najdemo enega ali več bogov. Čeprav danes marsikdo verska prepričanja vidi kot nazadnjaška in omejena, pa je vera v bistvu samo odgovor na eksistencialna vprašanja, ki že od nekdaj glodajo človeka: Zakaj smo tukaj? Od kod smo prišli? Kaj se zgodi z nami, ko umremo? Ker se vere spoprijemajo s tako ključnimi vprašanji, so torej vedno imele pomembno, če ne kar osrednjo vlogo v družbah, v katerih so se razmahnile, in prav zato uživale velik vpliv, ki so ga mnogi vodilni verski predstavniki jasno s pridom izkoriščali, toda v sedemnajstem stoletju je položaj vere nekaj prvič resno ogrozilo – znanost.

Do sedemnajstega stoletja je v kulturah po vsem svetu, tudi v Evropi, veljalo prepričanje, da je vsa narava živa. Verovanje v duha so podpirala vsa mnogoboštva, ki so se na območju Evrope razvila iz animizma, in tega ni spremenil niti prihod krščanstva v četrtem stoletju našega štetja, ko so bili tukajšnji prebivalci primorani postopno sprejeti novo monoteistično vero. Tedaj je bilo povsem samoumevno, da so imele rastline, živali, ljudje in celo magneti dušo, zvezde, planeti in zemlja pa so bili živa bitja. V skladu s svetopisemskimi spisi je sicer veljalo tudi, da je naša zemlja, ki jo je iz nič ustvaril Bog, stara šest tisoč let, toda Cerkev, ki je na vsak način skušala ohraniti svojo moč in veljavo, znanosti ni mogla dušiti v nedogled – z znanstvenim in tehnološkim napredkom so se kajpak pokazali trhli temelji te teorije: ob proučevanju fosilov je James Hutton predpostavil, da je zemlja gotovo stara več sto milijonov let, Johannes Kepler in Galilejo Galilej pa sta še dodelala in z dokazi podkrepila Kopernikovo teorijo o heliocentričnem sistemu, ki je v središče našega osončja postavila sonce, ne pa zemlje, kamor naj bi jo postavil Bog. Kepler je skušal pokazati, da gibanja nebesnih teles, kakor je sam dejal, 'ne moremo primerjati z božanskim organizmom, temveč z urnim mehanizmom', ki je podvržen nespremenljivim matematičnim zakonom. Reneja Descartesa pa so napredni mehanizmi tistega časa tako navdahnili, da je z njimi primerjal celo živali ter zaključil, da so zgolj avtomati iz mesa in krvi brez lastne volje. Znanost sedemnajstega stoletja je torej živo vesolje spremenila v stroj, ki ga je zasnoval in zagnal Bog, ta mehanistični pogled na svet pa je iz narave pregnal vsakršnega duha ter tako rekoč ubil planete, zvezde, rastline in živali – od animizma, ki je človeštvo spremljal dobrih sto tisoč let, sta preživela le človeški um in Bog, v osemnajstem stoletju pa je odklenkalo še preostanku duhovnosti, ki ga je zahodni svet še premogel.

Ko je v osemnajstem stoletju nastopila industrijska revolucija, je kapitalizmu napoto v bistvu delalo le eno: krščanstvo. Duhovniki so s prižnic pridigali, da sta dobro duhovno življenje in želja po bogastvu zaprisežena sovražnika, saj Sveto pismo uči, da je ljubezen do denarja izvor vsega zla. Pridigarji so poudarjali pomen trdega dela, samoodrekanja, potrpljenja, poštenosti in izpolnjevanja posameznikovih dolžnosti ter svarili pred predajanjem razkošnemu življenju – sila neugodne razmere za nekoga, ki bi rad obogatel na račun sočlovekove zapravljivosti, kajne? Zato ni menda nič čudnega, da se je konec osemnajstega stoletja pojavil militantni ateizem ter iz našega razumevanja sveta izgnal še Boga in našega duha, s strani vere tako dolgo zatirani znanstveniki in intelektualci pa so zatekanje k duhovnemu ožigosali kot znak šibkega uma. Sodobna znanost torej temelji na prepričanju, da obstaja samo materialna stvarnost. Naša zavest je zgolj stranski učinek delovanja možganov, Bog, bog oziroma bogovi pa so zgolj namišljeni prijatelji omejenega človeškega razuma. K zmagi znanosti je jasno treba pripisati še vsa grozodejstva, ki so se in še kar se v imenu verstev dogajajo po svetu: najprej so judje preganjali in pobijali kristjane, potem je krščanstvo vrnilo udarec s križarskimi vojnami, pred muslimani in njihovim džihadom tako ali tako trepeče že ves svet, medtem pa muslimane v Mjanmaru s požiganjem vasi in še s čim hujšim preganjajo budisti – čisto vse religije se lahko pohvalijo z vlogo tako zatiranih kakor zatiralcev.

Je torej v luči povedanega še kdo presenečen, da smo zahodnjaki s tako lahkoto naredili, oprostite izrazu, križ čez vero? A naj bo naše otepanje vere razumljivo ali ne, s tem smo na žalost zavrgli še nekaj, kar je človeštvo že vse od prazgodovine res razlikovalo od opic – duhovnost. In kdo bo zdaj odgovoril na vsa tista eksistencialna vprašanja, ki začnejo kljuvati, ko se sredi noči nepovabljeno zaiskrijo nevroni v možganski skorji? Ali pa ko nas smrt oropa ljubljene osebe? Oglasi za vlažilne kreme? Reklamni katalogi za eksotične destinacije? Star zen pregovor pravi, da so nekateri ljudje, ki obupano iščejo razumevanje, podobni lačnemu človeku, ki v eni roki nosi skledo riža, v drugi pa prižgano svečo, da bi našel ogenj, nad katerim bi si skuhal riž, zato morda vseeno ne bo odveč, če si s pristno radovednimi in neobremenjenimi očmi vendarle ogledamo svetovna verstva.

Čeprav zagovorniki posameznih ver ob medsebojni primerjavi verskih prepričanj nadvse radi dlakocepijo, pa bi nekdo, ki se verskega sinkretizma čisto nič ne boji, v naukih svetovnih verstev našel precej skupnega – in veliko dobrega. Če je kljub neusmiljenemu pokristjanjevanju, ki je po prihodu Evropejcev pustošilo med prvotnimi prebivalci Amerike, to lahko storil Ohiyesa, pripadnik plemena Dakota, ki je v zbirki esejev z naslovom Duša Indijanca leta 1911 zapisal: »Mislim, da je duh krščanstva in duh naše starodavne vere v bistvu isti duh,« to vsekakor lahko naredimo tudi mi. Ko se potemtakem kar se da nepristransko osredotočimo na pet največjih ver, torej na krščanstvo, islam, hinduizem, budizem in judovstvo, vidimo, da vse vernikom nudijo zavetje skupnosti in občutek povezanosti s širšo stvarnostjo ter da vse ljudi nagovarjajo k določenim moralnim vrednotam: ne laži, ne kradi, ne predajaj se čutnim razvadam, ne ubijaj, spoštuj starše in pomagaj drugim. Vse vere učijo tudi o posmrtnem življenju, zaradi katerega, kakršno koli že bodi, se vernikom toplo priporoča, da se za časa življenja v moralnem oziru kar najbolj izkažejo, da se bodo lahko po smrti vrnili k bogu oziroma tja, od koder so prišli. Ne zveni tako grozno, kajne? A preden boste goreči zagovorniki znanosti rekli, da nobena pravljica ne zveni grozno, pa nepristransko presodimo še nekaj znanstvenih … pravljic.

Najboljše, da začnemo kar na začetku in si ogledamo prav to – začetek. Verjetno vsi poznamo teorijo nastanka vesolja, imenovano veliki pok, ko naj bi vesolje nekoč v davni preteklosti nastalo z neznansko eksplozijo snovi in energije. Po tej teoriji so bili v času velikega poka kršeni vsi sicer nespremenljivi matematični zakoni, na katere se sklicuje znanost, in vesolje je v trenutku nastalo iz nič – če to ne diši po čudežu, pa nič nočem. Prav zato je bila teorija velikega poka sprva tako sporna, saj so nekateri znanstveniki vihali nosove nad njeno teološko obarvanostjo, vrh tega pa jo je na žalost številnih fizikov leta 1951 podprl tudi tedanji papež, zato ni nič čudnega, da je britanski fizik William B. Bonnor, ateist po veroizpovedi, rekel: »Jasno nam hočejo s to teorijo podtakniti Boga kot stvarnika. Zdi se, kakor da je krščanska teologija čakala prav na takšno priložnost, vse odkar je znanost v sedemnajstem stoletju v umu razumnih ljudi s prestola začela spodrivati vero.« Pa ne le teorija velikega poka, tudi mehanski ustroj narave, s katerim danes zagovarjajo materialistični pogled na vesolje, je po mnenju pionirjev sodobne znanosti krščansko vero pravzaprav podpiral, ne pa je spodkopaval. Pomislite – teorija o stroju ima smisel, samo če ga je nekdo ustvaril. Prav to je namreč gnalo Roberta Boyla, Johannesa Keplerja, Isaaca Newtona in druge: ker so bili prepričani, da je Bog vesolje ustvaril metodično, so hoteli odkriti 'zakone, ki jih je naravi vdahnil Bog', kakor je rekel Newton, mehansko ureditev sveta pa so videli kot dokaz Božjega načrta. A kar mirno, ne poskušam vas prepričati v obstoj boga, še manj pa Boga, to sodbo prepuščam bralcu samemu, pazite le, da ne boste z oklepanjem te ali one predpostavke postali zgolj kmetje na šahovnici zgodovine, ki ima to lepo navado, da se z zamenjanimi akterji v glavnih vlogah ponavlja – čeprav je bila nekdaj vera tista, ki je samodržno sedela na krilih vedoželjnega duha znanosti, pa je danes znanost tista, ki ljudi odtujuje od lastnih občutenj in lastne duhovnosti. Človek se vpraša, kdo komu zdaj možgane pere, kdo koga hujska k nestrpnosti.

Odgovor na to vprašanje je seveda na dlani – človek sam. Na vas je torej, da vero vidite oziroma uporabite kot sredstvo za nadziranje raje, kot povod za podpihovanje sovraštva ali kot nekaj tretjega. Pri tem pa le imejte v mislih to, kar so že leta 2001 tako pronicljivo povedali Elevators: »Jejzus, Buda, Mojzes jn Mohamed vsi hodili so v isti razred, če bi zastwpli, kej so ns učili, biiii …«

Deli Nazaj