Pomlad se izmika. Kot se izmikam jaz.

Ne najdem besed, ne gre mi tvorjenje stavkov in zadnje čase ne vem kam z vejicami (ali s seboj). Zdi se mi, da je to težava zadnjih časov. Lahko se motim in vejic nikoli nisem prav postavljala. Ni lepo do bralcev, se trudim, ampak spet po drugi strani, stvari ne počnem zato, ker bi želela perfekcijo, stvari počnem zato, ker se zadevam z občutkom samorealiziranja. Grobo rečeno. Malo bolj omehčano to pomeni predvsem to, da uživam in se ne ukvarjam toliko z “prav” in “narobe”. Vsaj ne v tolikšni meri, da bi me to oviralo pri poskušanju, igranju, raziskovanju. Pri življenju. Na to peljem jaz. Pa naj bo pisanje, plesanje ali joga. Ali čohanje mačka. Zato ne bom o slovnici, ta (očitno) včasih gre, spet drugič ne tako zelo. V bistvu ne vem o čem bom. Vem o čem ne bom. Pa bi morala. Pa ne bom.

V bistvu mi nič zares ni treba, kajne? Od kje potem občutek, da moram? In zakaj je ta občutek močnejši, ko imam zamašen nos?

Vedno sem slabo prenašala nahode ali katerekoli oblike stanj (mislim, kdo jih ne), ki so me (pa sploh ne v celoti, še vedno brkljam po stanovanju, pojem, plešem, kuham, pišem, jogiram, …) priklenili na posteljo. Groza. Občutki krivde, borbe s slabo vestjo. Umetnostno drsanje na televiziji. Hecno, umetnostnega drsanja in Jolande se spomnim še iz osnovnošolskih dni, nahodi marca so torej tradicija. Kot je tradicija jokanje ob umetnostnem drsanju. Če je pa lepo! Toliko gracioznosti, nežnosti, premišljenosti, treningov, discipline. Discipline, ki oh tako zelo manjka meni (pa gracioznosti tudi). Z izjemo joge. Njej se ne izmikam. Pa ja, včasih te jamranje kar popade in postaneš slep, gluh in glup. Nedojemljiv za vse dobro in lepo in doseženo. Včasih te jamranje na hitro in hinavsko potegne vase, v sneženo kepo težav, travm in tesnob. Najprej je snežinka, potem sta dve. In čez dobro uro pletenja misli in dram imaš pred seboj kepo neprijetnega. Snežinka, mala in hladna, neškodljiva in krhka. Ena snežinka. Milijon snežink v kepi? Nervoza in groza. Ker tako naši možgani funkcionirajo. Tako smo zvezani. Da pletemo in iščemo in analiziramo. Morda ne vsi, morda med nami hodijo ljudje, ki se znajo ustaviti. Ljudje, ki se znajo ustaviti pri prvi negativni misli. Ljudje, ki jih zaporedno in nekontrolirano kihanje ne pripelje do misli na umiranje zaradi raka. Ne vem, sklepam. Jaz? Če že ne pletem črnih scenarijev, potem se utapljam v iskanju pomenov, razlogov. In enkrat, nekoč se bom utopila v iskanju globljih pomenov.

Pretiravam. Saj pravim, nahodna sem. In nahodna znam biti prava mala drama. Pa ne pišem samo črnih scenarijev. Ah kje, zna me odnesti v obe smeri. V neprijetno in prijetno. V tesnobo in evforijo. To mi gre v obe smeri. Katera bolj paše, o tem nima smisla razglabljati. Sta pa obe zoprni. Ena prej, druga kasneje. Evforija je krasna stvar. Hype je droga, ki si je želiš še in še. Ker te dvigne ravno toliko od tal, da imaš občutek, da letiš. In paše. Vendar nekontrolirani evforiji skoraj vedno sledi tesnoba. Backfire. Ne preveč prijetna stvar. Obvladljiva, za nas izkušene, tesnobne mačke, ampak vseeno neprijetna.

Nisem bipolarna. Sem pretehtala in prežvečila to možnost, seveda sem jo.

Stvari ne počnem zato, ker bi želela perfekcijo. Stvari počnem zato, ker se tako samorealiziram. Občutek je neverjeten. Tako zelo neverjeten, da me zna odnesti. Nisem (še) toliko razsvetljeno in natrenirano bitje, da bi znala pravilno pretehtati obe plati. Vzeti ravno pravšnji odmerek dobrega. Toliko, da me ne odnese do amena, ampak dovolj, da (ob)čutim življenje. Život.

Grobo rečeno. Malo bolj omehčano to pomeni samo to, da sem živa. Pa ne v nekem morbidnem smislu. Ne! Živa sem! Zato vlakec smrti. Gor, dol, na glavo. Pa spet gor. Z vsemi evforijami in tesnobami, nahodi in mislimi na prezgodnjo smrt zaradi raka. Morda ravno zaradi naštetega. Seveda se izmikam. Izmikam se evforiji, ker se tako izmaknem tesnobi. Izmikajo se mi vejice, ker se tako učim. Zakaj se pomlad izmika, ne vem. Ampak tudi ta pride. Ja, izmikam se evforiji pa me prasica še vedno ujame. In kdaj, kdaj se ji pustim ujeti sama. Ker tudi zvezde ne sijejo brez teme. Ker ne želim perfekcije, želim samorealizacijo. Z vsemi vzponi in padci. In dosegam jo verjetno ravno zaradi njih.

Bodi dobro,

Medeja

* Kolumna je bila prvotno objavljena na blogu Medeja.net in jo na našem portalu objavljamo z dovoljenjem avtorice.

Deli Nazaj