Novice se ne pišejo same. Podpri Lokalne!
Pri Lokalnih Ajdovščina dnevno skrbimo za pestrost vsebin, urejanje rubrik in objave na socialnih kanalih. So vam Lokalne všeč?
Tako nas lahko podpreteKot je na današnji dan zapisal nekdanji grški minister za finance Yanis Varoufakis: »Dokler bo kapitalizem je vsaka nova generacija delavcev obsojena na enak in ponavljajoči se boj za dostojno delo, plače, delovne pogoje in količino dela.« Morda pa je bolje, da delavskega praznovanja ni več v Opatjem selu. Pravi način za obujanje spomina na delavske boje so novi boji, vsak dan, ne samo za 1. maj.
Običajno se iz na videz manj pomembnih dogodkov lahko razbere družbene procese in tokove prevladujočih ideologij. Dovolj je, da odpremo lokalni časnik in na nas se usuje vsa družbena struktura, ki v tem trenutku obvladuje naša življenja.
Tako so se po poročanju časnika Primorske novice v občini Miren – Kostanjevica odločili obuditi nekdanjo tradicionalno sindikalno prvomajsko prireditev v Opatjem selu. Kot se pogosto zgodi pri oživljenih mrtvecih, ti nikoli niso več iste osebe kot so bile za časa “pravega” življenja. Inovativni oživljevalec pa z dodatnimi sestavinami ustvari pošastno kreaturo. Tako so tudi mirenski oživljevalci odločili, da prvega maja v Opatjem selu ne bodo praznovali prvomajskega delavskega praznika, temveč nekaj novega, zelenega. Zgodil se je turistični dogodek, množična zabavna prireditev, ki naj bi mu vsebinsko votlost zapolnila promocija zelenega turizma.
Takšno početje ne moremo poimenovati obujanje tradicije, temveč sovražni prevzem tradicionalnega praznovanja. Tako kot so krščanske cerkve postavili na točkah poganskega čaščenja, tako se tudi tu prevzame kraj in čas dogajanja. Izkopali so truplo in ga našemili v vsem všečnega, nenevarnega možica. Seveda v imenu turizma in okolja, navidezno ideološko nevtralnih pojavov. Rdeča barva namreč upravičeno jezi marsikoga, a pri tem ne vidijo, da tudi zelena barva grozi železnim zakonom kapitalizma. O glavnih namenih organizatorjev lahko tako le ugibamo, a dejstvo je, da je brisanje sledi za delavskim prvim majem dejansko. Veliko bolje bi bilo, da bi nove vsebine ponudili na druge datume v letu, 1. maj pa pustili vsebini, zaradi katere je ta datum sploh pomemben. Mogoče je prireditev v Opatjem selu že pred ugasnitvijo izgubila na svojem pomenu in je oživljen sedaj ta izgubljen pomen. Dejstvo pa je, da na Goriškem potrebujemo veliko praznovanje 1. maja. Neštete množične slovesnosti, ki ob tem prazniku potekajo po celi Sloveniji, to nedvomno potrjujejo.
Pri kritiki takšnega prevzemanja praznika nikakor ne gre za ohranjanje gole tradicije. Ali celo za ustvarjanje tradicije, kreiranje nečesa, kar sploh nikoli ni bilo. Gre za pomen praznika 1. maja, ki je še vedno aktualen. Prvi maj je za praznik delavcev razglasila II. socialistična internacionala v spomin na prvomajske delavske proteste v Chicagu leta 1886, v katerih je bilo veliko delavcev ubitih. Delavci so se borili za svoje pravice, za 8 urni delavnik, za boljše delovne pogoje ter za boljše plačilo. Posledice tega boja so 8 urni dnevni delavnik, višje plače, boljši delovni pogoji. Zgodovina delavskih bojev je sodobna zgodovina. Skozi ta boj, ki ga mnogi imenujemo tudi razredni boj, se določajo pravila delitve ustvarjenega bogastva.
Ta boj, organiziran ali neorganiziran, še vedno traja. Včasih bolj intenzivno, včasih manj. A vzroki za boj žal še vedno ostajajo. Oblike dela in načini zaposlovanja se s časom spreminjajo, postajajo vedno bolj raznoliki, a institucionalni okvir kapitalizma kot sistema ostaja. Povečujejo se prekarne zaposlitve, ki spominjajo na mezdna razmerja med delavci in kapitalisti v 19. stoletju. Tuji delavci zaradi specifičnega statusa nimajo nobene moči proti delodajalcu. Položaj delavcev postaja vedno šibkejši, s tem se mu manjša moč pogajanj. Delavec je šibkejša stranka v razmerju z delodajalcem. Kljub visoki gospodarski rasti in znižanju brezposelnosti ostajajo plače nizke. 8 urni delavnik je za mnoge postal samo še spomin, ali ga pa sploh niso nikoli okusili. Delavčeva sila postaja vedno bolj fleksibilna in prilagojena novim delovnim procesom, vedno na voljo delovnim procesom, včasih tudi 24 ur 7 dni v tednu. Večina delavcev od takšnih sprememb nima koristi, temveč vedno slabše pogoje dela. Kršitve delovne zakonodaje so množične, nadzor nad kršitvami je neznaten. Nezakonito izkoriščanje delavcev se izplača, zakonito pa sploh, saj je požegnano z legitimiteto sistema. Medtem se dobički stekajo drugam. 10% najpremožnejših ima danes v lasti več kot 47% vsega premoženja v Sloveniji. Drugje po svetu je še veliko huje, a to nas ne more tolažiti ali zadovoljiti.
Kot je na današnji dan zapisal nekdanji grški minister za finance Yanis Varoufakis: »Dokler bo kapitalizem je vsaka nova generacija delavcev obsojena na enak in ponavljajoči se boj za dostojno delo, plače, delovne pogoje in količino dela.« Morda pa je bolje, da delavskega praznovanja ni več v Opatjem selu. Pravi način za obujanje spomina na delavske boje so novi boji, vsak dan, ne samo za 1. maj.
* Kolumna je bila prvotno objavljena na spletnem portalu 13. Brat