To, da nisem pretirano organizirana, nekako spada h karakterju, ne? Na desni strani bloga imam kategorije, ki morda sicer delujejo organizirano, ampak niso. Nič ni narobe, če človek ni pretirano naklonjen redu in organiziranosti, dinamika in kaos prideta prav (ipak peljem na vznemirjenje), vzpodbujata kreativnost, iznajdljivost (seveda, če cca 3 desetletja pozabljaš na stvari, preglede, obveznosti, potem postaneš iznajdljiv, da pozabljene, nezabeležene in “na enem listku sem imela” zadeve izpelješ, da si vsaj malo podoben odrasli osebi). Problem nastane, ker se moja nenaklonjenost organiziranosti tepe s težnjo po perfekcionizmu. Tiste kategorije na desni strani? Niso najbolj organizirane, ker zakaj bi bile (spet, meni ne bo noben govoril kaj pa kam, niti sama sebi), so pa izredno, izredno premišljene. Ker, tudi če ne vem kdaj, kako in zakaj, perfektno mora biti. Kao.

Izredno premišljevanje zadev mi gre odlično od rok. Ni čisto vse narobe in nezdravo, ko govorim o pretiranem razmišljanju. O izrednih razsežnostih overthinkanja. Včasih se iz tega celo kaj dobrega izcimi. In, ker sem tesnobni profi, ki hendla panične napade, sem s pretiranim razmišljanjem prišla do trikov, s katerimi dnevno preganjam tesnobna stanja stran.

Ne uspeva vedno, ampak škodi ne nikoli. Icibici triki, moje finte, kako zmagat vsak dan sproti, se ne dat tesnobi ali katerikoli drugi zahrbtni prasici podivjane psihe.

Telefon potiho

Vem, ja! Še ne tako dolgo nazaj, res ne tako dolgo nazaj, sem mislila, da bom s tem, ko dam telefon na tiho, obrnila hrbet celemu svetu in bo, zaradi mene in moje ignorance, nekdo umrl. Ni šala. (To, da bo kdo zaradi mene umrl, je bil sicer kar precejšen vzrok, povod moji tesnobi, ker sem vsake toliko časa pomislila nase. Ne samo v navezavi na mobitel, tudi sicer.) Vedno dosegljiva. Dežurna. To je ena tistih stvari, ki si jih pripišemo sami. In potem to postane naša vloga. V njej se udomačimo, postane refleks, deluje varno. Ker smo je vajeni. V bistvu nas pa samo drži na zelo kratki vrvici in uravnava našo svobodo. Ni fajn.

Ne tako dolgo nazaj sem na tviterju dramatizirala o tem, da ne znam dat telefona na tiho. Pa, glede na to, da je moj krog tviterašev moj in prijeten, sem na mojo tegobo dobila precej enoten, dober in enostaven predlog – daj telefon na tiho. “Kaj pa, če se nekdo poškoduje in potrebuje zdravnika?” “Potem gre na urgenco.”

Telefoni so krasna stvar. Tako zelo krasna, da sem odvisna od enega. Kar ni tako krasno pri telefonih – nenehna dosegljivost. Dostopnost. Odzivnost. Pa ne govorim o socialnih omrežjih (čeprav bi lahko), govorim o klicih in obvestilih. O zvokih, ki jih telefon spušča. O zvokih, ki prekinejo tvoje početje, rutino, mir. Karkoli. Prekinejo. In od tebe zahtevajo, da prenehaš s tistim, kar trenutno počneš in reagiraš. Sploh se ni treba oglasiti ali odpisati, reakcija je že ta, da se zdrzneš in prekineš karkoli že počneš. In, če si se kdaj vsaj malo spoprijateljil s tesnobo, živčnostjo, nervozo, potem veš, kako zelo te lahko take stvari vržejo iz tira.

To do listki

Nagnjena k perfekcionizmu sem mislila, da morajo biti to do listki napisani točno tako in nič drugače. Da obstaja enoten sistem (ker, če je sistem enoten, ga je nekdo pred mano že pogruntal in sigurno funkcionira), kako te listke jemat, delat. Kaj na njih spada in kaj ne. Pa ne obstaja.

Zato sem nehala komplicirat (kako se to lepo sliši brez ozadja o par tisoč mislih, ki švigajo skozi glavo, ko rečem “nehala komplicirat”) in začela na listke pisat stvari, ki bi jih tako ali tako v dnevu naredila. Enostavna opravila. Odpiši ta pa ta mejl, pošlji to pismo priporočeno, pošlji račun, zamenjaj posteljnino, pojdi teči. Stvari, ki bi jih v dnevu tako ali tako naredila. Zakaj? Ker nekaj je na tisti kljukici, ki jo narediš poleg opravljenega opravila. Neko zadovoljstvo. Dosežek. Nič takšnega, pospraviti posodo ni nič takšnega. Ni. Ampak potem se spomniš dni, ko iz postelje nisi mogel. Pospraviti posodo? Iti teči? To je nekaj takšnega, to je lahko nekaj zelo takšnega.

Brez sklepanja po sebi

Pft, po komu pa? Ne resno, ne sklepaj po sebi. Ti veš kaj pa kako bi ti, ne veš pa kaj in kako bi nekdo drug. Pa naj gre za pripravo kosila ali dialog. Ti prideš v odnos s svojimi, oseba nasproti tebe pa s svojimi. Na dnevni ravni pridemo v veliko interakcij in če v vsaki izmed njih postopamo s predpostavko, da človek nasproti nas dojema, dela, funkcionira, živi, diha, kot to počnemo mi? Ja recept za slabo počutje, no.

Sklepanje po sebi se nikoli ne konča dobro. Res ne. Ker me spirala negativnih misli vedno odnese. Včasih tudi pozitivnih misli, ampak te spet niso nekaj najboljšega zame, ker te, pozitivne? Te pletejo pričakovanja. In za te vemo, da znajo biti pravi backfire. Zato se trudim ne sklepat po sebi. Ker oseba nasproti ni jaz.

Dnevi so lepši, če veš, da nasproti sebe nimaš še enega sebe, ampak osebo samo zase.

Ples in petje

Ni treba ravno ples in petje, ampak ljudje! Izživite se! Pojte, plešite, norite. Dvignite serotonin, premešajte endorfine.

Jaz plešem in pojem in norim. Med kuhanjem, pospravljanjem, tuširanjem. Kadar je le prilika. Dajte, dajte. Spustite si kdaj lase iz čopa.

Samogovor

Knjige za samopomoč in ljudje, ki jih pišejo, rečejo temu radi pozitiven samogovor. Kar je krasno! Ampak jaz? Jaz kdaj (vedno) rabim trdo roko. Tough love. Saj jokcam in mi je lepo, če se me pocarta, ampak na daljši rok to samo podaljšuje mojo tesnobo in mehkužnost. Man up, Medeja! (Petersona berem, mhm.)

Moj samogovor je tudi pozitiven, seveda. Saj si rečem “dej, sej znaš, nima te bit kaj strah” pa “sej si pogumna, zobar te ne bo namerno poškodoval” in “dobra si, nihče niti opazi ne tvojega nosu”, ampak bolj kot to potrebujem par kletvic in borbenih krikov. Pretiravam (glede krikov, glede kletvic sem resna), vendar drži. Bolj potrebujem “dej mir, nehaj delat dramo” pa “umiri se, dobra si, ne umiraš koji ti je %&#$” in “resno, kaj spet s tem utrujaš, nimaš jih pet”. Brez heca, pri meni to pali.

Pa, samogovor? To ne gre za notranji dialog. Včasih (vedno) je treba stvari reči na glas, da postanejo resnične. V glavi se dogaja svega i svašta, tisto, kar misliš resno? Reči na glas, naj zares postane resno.

Izredno premišljevanje ni vedno okej, največkrat ni okej. Ampak včasih me pripelje do koristnih zadev. Izredno premišljevanje pa naveličanost ujetosti v navidezni brezizhodnosti. Če želiš stvar spremeniti, jo moraš začet spreminjati. Če ne maraš brezizhodnosti, poiščeš izhod.

Z icibici triki, mogoče.

(Malo predolg zapis je tole. Pa sploh nisem povedala vsega.)

Bodi dobro,

Medeja

* Kolumna je bila prvotno objavljena na blogu Medeja.net in jo na našem portalu objavljamo z dovoljenjem avtorice.

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

Deli Nazaj