Verjetno ste v minulih dneh zasledili kakšno vest o najnovejšem podvigu najbolj razvpitega slovenskega zeta: pod Trumpovo taktirko so namreč Združene države na meji z Mehiko od staršev, ki so mejo prečkali nezakonito, ločile več tisoč otrok. Starši so romali v pripor, otroci pa v oskrbo agencije, pristojne za odvzete otroke, kjer so čakali, da so oblasti znotraj Amerike našle njihove najbližje sorodnike in jim jih predale. Že tako so Trumpovi administraciji pri ravnanju z otroki očitali prijeme, vredne nacistične strahovlade, nato pa so aprila v ameriško javnost pricurljali še primeri najstnikov, ki jih je agencija pomotoma predala trgovcem z ljudmi, agencija pa je nato sama sporočila kongresu, da od 7.000 oddanih otrok, s katerimi so skušali naknadno stopiti v stik, da bi preverili njihovo stanje, 1.475 posameznikov niso več našli, kar je sprožilo ugibanja, koliko izgubljenih otrok je pravzaprav končalo v krempljih trgovine z belim blagom. Vse te grozote torej tičijo v ozadju presunljivih posnetkov in fotografij otrok, ki se v naročju uniformiranih nadzornikov objokani zaman stegujejo po vpijočih materah, a iskreno povedano, moje pozornosti ni pritegnilo nobeno od bridkih obličij odvzetih malčkov – zamislila sem se ob izrazu na obrazu enega od paznikov.

Sicer zgolj za hip, a vseeno me je presenetilo, da je tudi obraz dotičnega uniformiranega gospoda vidno omračilo gorje, kar pa po krajšem premisleku vendarle ni tako presenetljivo: gotovo ni lahko, ko po službeni dolžnosti dan za dnem počneš nekaj v nasprotju z lastnimi prepričanji, kajne? A prav tako kakor moje presenečenje je bilo tudi moje sočutje kratkotrajno: navsezadnje je vse, kar počnemo, naša odločitev – tudi služba, ki si jo izberemo, in kar v njenem imenu počnemo. Bržčas prav zato ena od svetovnih religiji v sklopu svojih nasvetov za življenje zapoveduje previdnost pri izbiri dejavnosti, s katero si služimo kruh, in nam na srce polaga 'delaj za dobro drugih'. Logika za tem je preprosta: ker vsi v bistvu živimo na račun družbe, saj bi bili brez njenega denarja lačni in bosi, bi se spodobilo, da bi počeli nekaj, od česar bi imela naša okolica korist, ne pa škodo. Pa se tega držimo? Po burnih odzivih javnosti bi prejle omenjeni gospod moral odgovoriti nikalno – ob pogledu na njegov skrušeni obraz pa so se oglasili tudi moji lastni dvomi.

Kot (književna) prevajalka se že vrsto let srečujem s tujimi mislimi, ki jih po najboljših močeh skušam pretvoriti v našo preljubo slovenščino, in lahko mi mirne duše verjamete, da sem v tem času pretipkala nemalo nazorov, zamisli, predlogov in nasvetov, ob katerih se je moj zeljnik čudil, kako so takšni umotvori sploh kjer koli lahko zrasli, a še nikoli se nisem znašla v takšnem moralnem navzkrižju, kakor sem se ob prevajanju enega zadnjih romanov. Zgodba poveličuje ljubezenski odnos med neko žensko in desetletje starejšim moškim, ki ga samo manjkajoča gorjača loči od neandertalca. Ukazuje ji, kaj naj obleče, kdaj in kaj naj je, grabi jo v javnosti, če ga ne posluša, vse prepire rešujeta v postelji, ljubosumno se zaganja v vse moške, ki jo samo pogledajo, ona pa ga ves čas zagovarja, češ da je imel težko življenje, in si ponavlja, da konec koncev ve, da jo, oh, tako zelo ljubi – in živela bosta srečno do konca svojih dni. Mislim … a ni škoda dreves? In to koliko dreves: po svetu namreč lahko najdete dober milijon izvodov tega priročnika za popolno disfunkcionalno razmerje, saj je bil preveden v dvajset in več jezikov. Jasno je delo taka uspešnica, ker je v takšnem razmerju na tisoče žensk – in jasno je to sranje zadnje, kar bi te ženske morale brati. Razumete torej mojo zagato?

Če sodim po odzivih bližnjih, ki sem se jim potožila, je ne – saj tega navsezadnje nisem napisala jaz, kajne? Resda nisem, a nedvomno sem pomagala pri širjenju teh kozlarij, kar nikakor ni v korist moje okolice, ki mi plačuje kruh. »Če tega ne bi prevedla ti, bi pa nekdo drug,« je bil njihov naslednji argument in prav v tem je težava – če bi se vsi trudili delati za dobro drugih, drugega sploh ne bi bilo. Spet, če sodim po bližnjih, se vam te besede najverjetneje zdijo skrajno ubrisane oziroma vsaj utopične, toda vzemite si, prosim, trenutek in premislite, kaj to pravzaprav pove o nas. A ni žalostno, da nas je večina sprejela, da smo zgolj člen v neki neskončni verigi, ki pač gre, kamor gre, in mi z njo? Že res, da je Ford z uvedbo dela za tekočim trakom povečal proizvodnost, a z delitvijo dela na prafaktorje se je razpršila tudi odgovornost, kar pa naj vas ne zavede: deljena odgovornost ne pomeni, da nihče ni kriv – temveč da smo vsi. Pomislite: večina pridelovalcev kakava v Slonokoščeni obali, največji izvoznici kakavovih zrn na svetu, še nikoli ni jedla čokolade, ker je zanje predraga, medtem ko se prodajne police na zahodu šibijo pod težo tisoč in ene čokoladice po smešno nizkih cenah, da smo vsi porejeni, Mihčeva prva beseda pa je že kar 'milka' namesto 'mama'. In kdo za tekočim trakom našega globalnega gospodarstva je kriv za to? Prodajalka za pultom? Delavec v tovarni čokolade? Dobavitelj surovin? Kapitan tovorne ladje, ki je surovine pripeljala? Kupec? Vsi? Nihče? Nikar mi krivde ne zvalite izključno na direktorja katerega od teh členov, ker imajo čisto vsi direktorji največ dve roki, če pa bi vsi pod njimi namesto po službeni dolžnosti delali po vesti, bi tudi vsi zlobni direktorji in tajkuni in samodržci tega sveta ostali nemočni – in Trump z njimi. Ampak … psi lajajo, karavana gre dalje.

Naša četica koraka strumno in … sleeepo.

Je pa Einstein lepo povedal, kaj si misli o tej naši ovčji karavani: »Sveta ne bodo uničili tisti, ki delajo slabo, temveč tisti, ki jih gledajo, ne da bi kar koli naredili.« Zato, lepo lepo prosim, nehajmo s tem prelaganjem krivde in odgovornosti za vsesplošni zajeb sodobnega sveta na neko namišljeno 'družbo' tam zunaj, na 'tiste tam zgoraj', na 'strice iz ozadja' – kriva sem jaz. In kriv si ti. Otroci prihodnosti so nama hvaležni.

Not.

* Fotografija: www.oddee.com

Deli Nazaj