Kolumna Tomaž Celestna

Najprej razčistimo nekaj za nadaljevanje pisanja bistvenega. Tisto, kar si marsikdo predstavlja pod frazo "močni politični voditelji", v Sloveniji ne obstaja. Nič več. Obdobje velikih, pomembnih, vplivnih, zlasti pa spoštovanja vrednih politikov je boleče opazno minilo. Kar je ostalo in kar opazujemo danes, je večji del posledica političnega "inbreedinga", zapiranja vrat vsemu, kar bi lahko ogrozilo peskovnik, pa tudi nesposobnosti, ki je bila vedno znova nagrajevana in nagrajena s še eno funkcijo več. Če k temu dodamo še nivo komunikacije, kakršnega si v običajnem življenju, ne da bi tvegali kazenski pregon ali pa dve krepki okrog ušes, ne upa privoščiti praktično nihče, potem pristanemo v drugi polovici leta 2018, v obdobju iskanja trinajste slovenske vlade
.
Pustimo tokrat parlamentarne volitve ter analiziranje razlogov in vzrokov in vzgibov in posledic ob strani, saj so veliki umi tega naroda, poklicani in nepoklicani, svoje o tem povedali že velikokrat, celo prevečkrat, tisto, kar moti mene, pa je ravnanje predsednika države v tem ciklusu iskanja vlade, v katerem ima nekaj pomena tudi on. Res je, zmagovalec volitev je Janez Janša in njegova SDS. Res je, tekmece je izredno prepričljivo porazil. Res je in spodobi se, da mandat za sestavo nove vlade najprej dobi tisti, ki je na volitvah dobil največ.

Ampak...

Je res prav, da predsednik države prevzame vlogo odvetnika zmagovalca volitev in ob vsakem skupnem nastopu za moje pojme nespodobno poziva vse stranke, naj se pogovarjajo in sestavijo vlado z zmagovalcem volitev, ker - tako izkušnje - je vsaka druga možnost slabša? Katere izkušnje, predsednik države? Morda tiste, ko vlade ni sestavil Jankovič in je kot drugi vlado sestavil Janša?

Je res prav, da predsednik države vse, ki se z Janezom Janšo zaradi vsega, kar predstavlja in počne, nočejo pogovarjati, opozarja, da naj potem, če bo vlado morda sestavil "kdo drug", ne pričakujejo pogovorov z njegove strani? Ne smemo več imeti opozicije in koalicije tistih, ki se pač na neki ravni "povohajo", predsednik države?

Je res prav, da predsednik države v rokih, ki jih ima na voljo, naredi skoraj vse, da se ne bi o morebitni podelitvi mandata pogovarjal še s "kom drugim"?

Je prav, da Janši, do katerega navdušenja sploh ne skriva, ustreže v vsem, tudi v tem, da se bo slednji lahko skoraj do konca predsednikovega prvega kroga odločal, da mandata ne sprejme, ker je ostal brez sogovornikov?

Še veliko je vprašanj, ki se ob tem odpirajo. Seveda je vse, kar predsednik države počne, narejeno tako, da menda ne pade čez meje zakonov in ustave, ampak servilnosti, za katero človek ne najde prav veliko racionalnih razlogov, zakoni tako ali drugače ne predpisujejo.

Ali pa je mogoče vzroke za takšno ravnanje poiskati tudi v besednih zveza "kdo drug", "kdorkoli drug" in kar je še tega?

Bolečina predsedniških volitev je kot kaže izredno velika. Naj to bolečino ponazorim zelo preprosto. Dva kroga namesto enega lagodnega in v drugem naslednje številke: Borut Pahor po petih letih instasmešenja in uporabe celotnega prvega mandata zgolj za naskok na drugega, da ne omenimo celotne palete funkcij, na katere se je vihtel: 52,98 %. Marjan Šarec, komedijant, nek župan, novinec v politiki na državni ravni, tisti "serpentinšek", brez izkušenj: 47,02 %. Bolečina je očitno res tako mogočna, da predsednik države v svojih utemeljitvah in napovedih ravnanja iz sebe sploh ne more iztisniti Šarčevega imena, ampak ostaja pri frazah v slogu "kdorkoli drug". Kot da trenutno poteka kakšnih sedemindvajset koalicijskih pogajanj.

In tudi zaradi takšnih reči očitno v tej državi ne moremo imeti ničesar lepega. Recimo takšnih nosilcev najpomembnejših funkcij, ob katerih nam ne bi bilo nerodno, ki nas s svojimi izjavami ne bi spravljali v nejevero in začudenje. Ker velikih politikov pri nas preprosto ni več. Ker so razmerja, v katera so se prepletli, preprosto res tako bizarna, da nam preostane samo še čakanje. Na - na srečo - omejeno število mandatov, na prebujenje podložnikov, na kritično maso kritikov, ki ne hodijo na volitve, a obenem vedo vse, konec koncev čakanje na naravo. In čiščenje, ki ga prinese čas.

Pa ga imamo res toliko?

* Kolumna je bila prvotno objavljena na blogu Celestina.si in jo na našem portalu objavljamo z dovoljenjem avtorja.

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

* Fotografija: Matej Družnik / Delo

Deli Nazaj