Živo se spomnim, bila je zima. Dan je bil siv in nebo je nizko viselo nad pičlimi sprehajalci, jaz pa sem stala pod drevesom pred sosednjim blokom. Ozirala sem se po golih vejah in si belila kakšnih šest let staro glavo, skrito pod kapo: a ga ne zebe, reveža? Premrle dlani sem brez nadaljnjega pomisleka ovila okrog prve veje, ki sem jo dosegla, in vejo po vejo poskušala pogreti drevo. Sicer ne vem, kaj so si mislili morebitni sosedje, ki so prav tedaj gledali skozi okna, vem pa, da mi je bil v tistem trenutku vsakršen dvonožec zadnja briga – dokler se ni za mojim hrbtom pojavil oče in me vprašal, kaj počnem.

Čeprav sem tistega dne z olajšanjem izvedela, da bodo drevesa zimo preživela tudi brez moje prve pomoči, pa to ni načelo moje vedoželjne naklonjenosti do vsega rastočega, prej nasprotno. Mislim si, da je prav ta prevzetost nad čarnostjo narave, nad tem plesom življenja, ki smo mu lahko priča v vsakem gozdu in na vsakem travniku, gnala številne znanstvenike, da so potrdili, kar sem sama brez sence dvoma vedela, še preden sem v bistvu vedela, kaj je to znanstvenik – da drevesa govorijo. In to ne samo drevesa in to ne samo govorijo.

Znanstveniki so namreč ugotovili, da se vse rastline nad tlemi sporazumevajo z vonjavami. Ko, na primer, paradižnik napadejo gosenice, začne ta oddajati določen koktajl vonjav, ki privablja naravne sovražnike gosenic, če pa ga začnejo napadati uši, pa začne oddajati drugačne vonjave, ki privabljajo sovražnike uši. Kako paradižnik ve, kdo ga napada? Preprosto – prepozna sovražnikovo slino. Nekatere rastline gredo v obrambi celo tako daleč, da napadalce pobijajo kar same: na nekem afriškem rezervatu so lastnike presenetila trupla sicer zdravih, krepkih antilop brez vsakršnih znakov ugrizov ali zunanjih poškodb, poznejša obdukcija pa je pokazala, da so živali poginile zaradi prevelikega odmerka tanina. Tanin za obrambo pred napadalci izločajo akacije, ki v sušnih mesecih predstavljajo tako rekoč edini vir hrane teh kopitarjev, vendar manjša količina tanina za tako velike rastlinojedce naj ne bi bila nevarna, samo neokusna. V podrobni raziskavi pa so nato ugotovili, da so akacije na rezervatih z večjim številom antilop namerno in izjemoma povečale izločanje tanina ter torej čredo načrtno zredčile, medtem ko na rezervatih z manj živali smrti niso opazili, ker se drevesa niso čutila tako ogrožena – toliko o tem, da so rastline nemočni živi kipi. A nikar ne mislite, da se lahko branijo samo nad zemljo, kajti pod zemljo poteka prava kemična vojna.

Ko so Evropejci v Združene države s seboj nenamerno prinesli seme glavinca, pri nas sicer neškodljive travniške rastline, je bila tamkajšnja flora povsem nepripravljena nanj oziroma na njegove strupe, ki jih preko korenin izloča v okolje, da z njimi zavira rast drugih rastlin. Američani mu pravijo kar plevel za množično uničevanje, saj danes prerašča že slabe tri milijone hektarov pašnikov, kjer je povsem iztrebil druge trave. Ta glavinčev osvajalski pohod tamkajšnje živinorejce vsako leto pošteno udari po žepu, saj se ga govedo in konji ne pritaknejo, zato so primorani dokupovati krmo, glavinec pa zalivati s herbicidi (samo v zvezni državi Montana, recimo, zanje odštejejo preko 40 milijonov dolarjev letno). Seveda pa na tovrstno obrambno taktiko ne prisega samo glavinec: na podoben način se pod zemljo vojskujejo tudi oreh, žametnice, vrtni ognjič in druge vrste. Vendar rastline niso samo sovražno nastrojeni monopolistični tirani – so tudi družabna, čuteča, družinsko naravnana bitja. Resno.

Takoj ko je rastlina napadena, se ne le začne braniti, temveč prične oddajati tudi opozorilne vonjave, te kemikalije pa zaznajo njeni sosedje in se tako v obrambo poženejo, še preden so napadeni – ker se signali po rastlini v primerjavi z našimi živčnimi impulzi prenašajo počasneje (slab centimeter na minuto), je vsakršna prednost dobrodošla, dobri sosedski odnosi pa nujni, kajne? Če pa vas je tale odraz sosedskega sožitja pustil hladnega, vas bo morda ogrelo naslednje: Cleve Backster, nekdanji izvedenec za detektor laži pri Cii, je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja na rastlinah s poligrafom izvedel vrsto poskusov z nepojmljivimi izidi, a morda je bil najnenavadnejši prav 'lov za skritim morilcem'. K sodelovanju je povabil šest prostovoljcev, ki so na slepo in v tajnosti iz klobuka povlekli kose papirja, le na enem pa so bila navodila, naj gre izbranec v sosednjo sobo, tam izpuli eno od dveh lončnic, jo pomendra in jo vpričo druge rastline povsem uniči. Backster je nato preživelo rožo priključil na poligraf ter enega po enega v sobo poklical prostovoljce, sicer mirna in neodzivna igla detektorja pa je ponorela, ko je vstopil storilec. Na žalost nihče ne more z gotovostjo trditi, zakaj se je rastlina odzvala, kakor se je: morda so električni impulzi v listih poskočili, ker je bila rastlina prestrašena, morda pa je bila za to v bistvu kriva jeza, ker sta bili lončnici brat in sestra. Aja – a sem že povedala, da rastline prepoznajo sorodnike?

Ko so raziskovalci v naravi vzeli več sadik iste rastline ter jih po dve in dve v nadzorovanem okolju laboratorija posadili v ločke – nekatere s sorodno sadiko, druge s sadikami drugih, nesorodnih rastlin iste vrste –, so čez čas presenečeni odkrili, da so rastline točno vedele, ali rastejo skupaj s sorodniki ali ne: nesorodne rastline so pognale neprimerno več korenin, zavzele več prostora in tako odžrle več hranil sosedu, medtem ko sta sorodni rastlinici korenine pognali uvidevno in enakopravno. Oh, kar sram me je, ko pomislim, da sva z bratom nekoč skorajda razmejila najino sobo z izolirnim trakom – rastline pa tako. A verjemite mi, da je družinsko življenje rastlin lahko še bolj ganljivo (in še bolj slabo‑vest‑vzbujajoče). Da bi odkrila, kako povezana so drevesa v gozdu, je skupina znanstvenikov z vrečko pokrila vejo večje jelke in vanjo vbrizgala radioaktivni ogljik 14, plin, ki ga drevo sicer naravno vsrka, da iz njega tvori hrano. Čez nekaj dni so se raziskovalci vrnili in z Geigerjevim števcem, ki meri sevanje in radioaktivnost, preverili, kam je radioaktivni ogljik šel, rezultati pa so bili naravnost osupljivi: ne le da je drevo ogljik preko podzemnih povezav razdalo okoliškim drevesom, tovrstni poskusi so znova in znova pokazali, da večja drevesa največ hranil posredujejo prav najmlajšim, najbolj ranljivim drevesom – ker je v gozdu pri tleh manj svetlobe, starejša drevesa poskrbijo za podmladek. Čeprav so povečini sicer v skupnost povezana samo drevesa iste vrste, pa nekatere sklepajo tudi medvrstne naveze, vendar ne kar na slepo vsepovprek. Toda kako rastline sploh vejo, kaj pravzaprav počnejo? Hja, kakor se izkaže, rastline le niso tako slepe.

Večletne študije so pokazale, da rastline nenehno in sočasno zaznavajo preko dvajset različnih parametrov – zaznavajo vse, kar zaznavamo mi, pa še elektromagnetne valove kakor ptice in kopico drugih reči, za katere smo mi slepi in gluhi. A kako nekaj tako 'preprostega', kakor je rastlina, obdeluje in predeluje toliko podatkov – a ne potrebuje organizem za tako zahtevno nalogo možganov? No, kdo pa je rekel, da jih rastline nimajo? Darwin je že mislil, da jih imajo. V svoji knjigi The Power of Movement in Plants je namreč zapisal, da 'ne pretiravamo, če rečemo, da koreninski vršiček […] deluje kot možgani katere od manj razvitih živali'. Naloge možganov torej opravljajo korenine, na tem mestu pa velja omeniti, da ima ena sama rastlina rži 622 kilometrov korenin, kar znese 237 kvadratnih metrov površine, v koreninskih vršičkih pa so znanstveniki prav zares zaznali enake impulze, s kakršnimi se informacije prenašajo v naših možganih. Še več, raziskovalci so v koreninah rastlin odkrili tudi aktin in miozin, dve molekuli, ki jih najdemo v živalskih mišicah in so odgovorne za naše gibanje. Ampak … rastline se ne morejo premikati, kajne?

Če malce pomislite, si lahko na to vprašanje kar sami odgovorite – gotovo vam je poznana mesojeda muholovka, ki se še kako premika. Kaj pa v Aziji razširjena plešoča rastlina Codariocalyx motorius, ki liste premika ob zvokih glasbe? Ali pa  Mimosa pudica, ki se zgane na dotik? Prav s pomočjo slednje pa so se znanstveniki dokopali še do odgovora na neko drugo vprašanje: a imajo rastline povrh vsega tudi spomin? V ta namen je avstralska raziskovalka Monica Gagliano večkrat zapored z vedno enake višine na oblazinjeno podlago spustila lonec z Mimoso pudico in ob pristanku je rastlina sprva vsakič skrčila liste, po več poskusih pa je dojela, da padec ne predstavlja nevarnosti, zato se na dražljaj ni več odzvala, medtem ko je liste še vedno pospravila na dotik. Gaglianova je rastlino nato znova odvrgla naslednji dan, da bi preverila, ali si je Mimosa pudica zapomnila, da je padec neškodljiv, in rastlinica listov res ni skrčila. Prav tako jih ni pospravila ne čez teden ne čez mesec dni – rastline imajo torej spomin. In to precej dober, saj si breze menda zapomnijo dogodke celo izpred štirih let, ta sposobnost pomnjenja pa rastlinam še kako prav pride pri štetju. Ja, prav ste prebrali – štetju.

Kolikokrat se sredi januarja ali februarja temperature za nekaj dni dvignejo, preden spet udari mraz, drevesa pa vendarle ne ozelenijo ob prvih sončnih žarkih. Zakaj? Ker štejejo tople dni – šele ko mine določeno število toplih dni, vedo, da je prišla pomlad. Breze pa se raje zanašajo na dolžino dneva, zato štejejo nekaj drugega: olistajo se, šele ko je svetlo vsaj trinajst ur dnevno. Torej. Še mislite, da so rastline samo pasivni avtomati? V luči vsega povedanega se meni prej poraja vprašanje, kdo je tukaj naprednejši – živali ali rastline? Prav to pa so se bili primorani vprašati znanstveniki, ko so odkrili, da je genom riža daljši od človeškega. Dotlej so bili namreč prepričani, da tem daljši je genom, tem zapletenejši in naprednejši je organizem – dokler jim načrtov ni prekrižal riž. Kaj šele, ko so odkrili genom japonske trajnice Paris japonica, ki je kar petdesetkrat daljši od našega. Na moje veliko razočaranje pa je premnogim vsemu temu navzlic še vedno malo mar za rastlinsko kraljestvo.

Kako vseeno nam je, pa mi je postalo kristalno jasno, ko sem pred časom pod enim od spletnih člankov o ekologiji prebrala komentar nekega gospoda: »Ni mi jasno, za koga tako šparamo te gozdove – v grob jih ne bomo nesli. Zaradi mene lahko vse danes požagamo.« Če vas ob takšnih izjavah ne zaboli srce, pa bi vas moralo zaskrbeti vsaj za lastno rit, kajti prav tej se slabo piše zaradi takšnega brezbrižnega odnosa. Ne le da rastline čistijo zrak, gozdovi so tudi zibelka vode, saj so zaslužni za dobro polovico dežja, zdrav ekosistem pa potrebuje vsaj petdeset odstotkov gozdov, sicer nastopijo podnebne spremembe, vrste pričnejo pospešeno izumirati in ekosistem propade. Zato nič čudnega, da znanstveniki in okoljevarstveniki svarijo pred masovnim krčenjem gozdov(dnevno izgubimo namreč kar trideset tisoč hektarov deževnega gozda), saj je trenutno pogozdenih samo trideset odstotkov kopnega, znaki propadajočega ekosistema pa so očitni. Vendar zelena narava ni samo nujna za preživetje vse preostale gomazeče in frčeče narave, vključno z nami, temveč nas vrh tega dela tudi boljše.

Da sprehod po naravi pozitivno vpliva na duševno in telesno zdravje posameznika ter znižuje njegov stres, ne bi smela biti nobena skrivnost, vendar raziskovalci so dokazali tudi, da ljudje, ki so namesto mestnemu okolju izpostavljeni naravnemu, bolj cenijo skupnost in povezanost ter so radodarnejši z denarjem. V nizu poskusov je moralo več sto sodelujočih najprej izpolniti vprašalnik, ki je meril odnos do štirih življenjskih teženj: do bogastva in slave ('doživeti finančni uspeh' in 'uživati občudovanje drugih') ter do povezanosti in skupnosti ('imeti globoke, dolgotrajne odnose' in 'delati za dobro družbe'). Raziskovalci so udeležence nato razdelili na dve skupini in prvi pokazali vrsto fotografij gozdov, rečnih bregov in drugih naravnih okolišev, drugi pa vrsto posnetkov mest, mostov in drugih urbanih podob. Nato so morali vsi ponovno izpolniti vprašalnik. Rezultati? Tisti, ki so se poglabljali v naravo, so drugič pripisali večji pomen povezanosti in skupnosti, tisti pa, ki so se osredotočali na urbano, pa so višje vrednotili bogastvo in slavo. Še več, raziskovalci so sodelujočim dali pet dolarjev in jim rekli, da lahko denar obdržijo zase ali pa ga podarijo drugemu anonimnemu udeležencu. Najbrž lahko uganete, kdo se je izkazal za radodarnejšega – ne mestne srajce.

A je po vsem tem sploh še kdo presenečen, da so ljudstva po vsem svetu nekdaj spoštovala in častila naravo, predvsem drevesa? Ne pozabimo, božična smrečica je pravzaprav ostanek poganski šeg in navad, ki nima s Kristusovim rojstvom nobene veze. A tudi na Bližnjem vzhodu, v Kristusovih rojstnih krajih, so drevesa nekoč predstavljala modrost, življenje ter sveto povezanost duhovnega, kozmičnega in fizičnega sveta, v večini tamkajšnjih starodavnih civilizacij pa so bili ljudje prav zaradi dolgega življenja dreves do njih tako spoštljivi kakor do človeških starost svojih skupnosti. Irci, recimo, so imeli pred prihodom krščanstva celo posebne zakone, ki so ščitili drevesa in drugo grmičevje, kdor pa je vseeno vnemar lomil veje, uničeval lubje in sekal rastline, je moral plačati kazen – v kravah. Tudi v Afriki so se ljudstva od nekdaj zavedala pomena dreves, jih prosila za dež in dobro letino, neko afriško pleme pa je celo verjelo, da so drevesa duhovno najbolj razvita bitja. Morda mislite, da so bila tovrstna prepričanja zgolj vraževerna ugibanja, plod prevelike domišljije in premalo znanja, toda Indijanci pravijo, da je znanje povsod, da je ves svet knjižnica, kamenje, listje, trave in potoki pa njene knjige, zato laboratorij in Geigerjev števec res nista predpogoj znanja. Navsezadnje, če hočeš videti, moraš gledati s srcem, a ne? Menda mi je bila prav zato polovica vsega povedanega jasna že pri šestih letih. In menda sem prav zaradi srca tistega zimskega dne zdaj še skoraj trideset let tega naravi skušala pomagati po najboljših močeh. Danes?

Danes dreves ne objemam več. Nahrulim pa od časa do časa kakšnega pamža, ko ga vidim iz gole objestnosti – in ne iz otroške neugnanosti, lepo prosim – teptati rože, puliti listje ali guliti lubje, saj še vedno vem, da drevesa govorijo. In to ne samo drevesa in to ne samo govorijo. Vem pa tudi, kaj si mislim, ko zdaj sama gledam skozi okno v zimski dan: škoda, da nikoli ne vidim nobenega otroka z zvedavostjo in občudovanjem v očeh stegovati se po golih vejah katerega od okoliških dreves. Kajti če niti otroci ne vidijo več – kdo bo?

Deli Nazaj