Par dni sem preživel v dolini reke Soče. Se vzpenjal v hribe, odkrival hladne vode, predvsem pa opazoval množice turistov, ki so v tem času popolnoma okupirali to čudovito in nekoč še neokrnjeno naravo. Predvsem pa sem obujal spomine.

• Vzpon iz Lepene na Krnska jezera in skok v potok Lepenica
• Vzpon do Pogačnikovega doma na Kriških podih in skok v Belopotoški slap
• Vzpon na Okrešelj (Dom na Okrešlju) in namakanje v slapu Rinka
• Reka Soča fotografije – Soca River photos
• Jest Soča, sz stabo rad reku bi kejšno besedo / Iztok Mlakar

Stavek, ki se začne z nekoč … To ni dober stavek. Pa vendar bom tako začel. Nekoč je bila dolina reke Soče neokrenjen in neomadeževan biser. Ko si ob sobotah šel v hribe, si srečal par pohodnikov in ob Soči se je kopalo zelo malo ljudi. Rafting je bil v povojih …

Potem me kozmična sila vrže v leto 2018, ko ugotoviš, da so se stvari spremenile. Zelo spremenile. Že ko prideš preko Vršiča ugotoviš, da je postal to raj za turiste. Narava ni več neokrnjena, saj je v poletnih mesecih poka po šivih – nemogoče je dobiti prostor v kampu, nemogoče je dobiti nastanitev v privat sobah ali pa v hotelu. Kombiji, ki navdušene raftarje vozijo sem ter tja so najštevilčnejši na cestah. Množice motoristov preizkušajo moč svojih motorjev, pri tem so najhujši Italijani. Ljudje trumoma tudi v natikačih in allstarskah hodijo v hribe, kljub temu, da niso pripravljeni na to. In namesto, da bi spoštovali naravo, jo uničujejo.

Lahko mi kdo reče, da se staram. Res je, nikoli ne bom trdil, da se ne. Lahko mi kdo reče, da pizdim brez veze, pa se bom tudi s tem strinjal. Ampak na žalost bomo s premnožičnim turizmom uničili naravo in dane lepote, ki smo jih dobili od naših dedkov v upravljanje.

Nisem proti turizmu. Nisem proti ljudem, ki želijo videti našo čudovito deželico. Kot tudi nisem proti vsem, ki poskušajo čez poletje zaslužiti denar s turizmom. Ravno obratno. Super je vse to, vendar najprej je potrebna infrastruktura. Potem je potrebna dobra strategija (ja, ko jaz slišim to besedo, mi pade tema na oči), kjer bo točno jasno kaj in kam želimo. Mislim, da je sedaj vse na horuk. In da nihče ne razmišlja na posledice, ki bodo prišle na dan čez leta.

Naslednji stavek se bo slišal malce pretiran in marsikoga bo presenetil. Sam bi zaračunaval vstop z vozili v Triglavski narodni park. Sam bi zaračunal vožnjo vozil čez Vršič. In ta denar bi šel za razvoj – ne turizma, ampak za razvoj infrastrukture, predvsem pa za osveščanje ljudi, ki prihajajo v te kraje.

Za vožnjo čez Vršič z avtom bi računal 10 evrov. Za vstop v TNP pa bi zaračunal 30 evrov – za ves čas trajanja obiska. Pač enkratni strošek vstopa, tako kot so storili v Logarski dolini, kjer je potrebno za vstop z avtom plačati 7 evrov. Se to pozna pri številu turistov? Vsaj, da bi opazil na prvi pogled ne. In verjetno bi bilo enako tudi v dolini Soče. Domačini bi imeli letno “prepustnico” in volk bi bil sit in koza cela. Vendar to gre zgolj za pobiranje denarja – kam bi šel ta denar in kaj bi se delalo z njim pa je posebno poglavje. Vendar bi se denar vračal nazaj v naravo in omogočal, da jo zaščitimo.

Nazaj k reki Soči, ki je tako čudovita reka, pa vendar, ko je v Velikih koritih večja gužva, kot pa je v Baški na Krku, potem veš, da je nekaj zelo narobe pri vsem tem. Samo en banalen primer. Večina ljudi, ki se sonči ob Soči je namazana s kremo za sončenje. In ko skočijo v vodo, postane njihova krema del Soče. Je Soča pripravljena na to?

Kaj pa vse manj vode v strugi Soče? Če je bila Soča pred par leti res močna reka, me je letos presenetila njena plitkost na vseh tistih delih, ki so mi bili od nekdaj všeč in so bili dokaj osamljeni? Ja, klimatske spremembe se dogajajo in posledično bo nekoč tudi Soča tako nizka, da ne bo več zanimiva za turiste – bodo takrat turisti še prihajali v te kraje?

In ko že pišem o tej temi. Tudi pohodništvo je ena izmed dejavnosti, ki ima vse več privržencev. Jutra v gorah so čudovita. In ljudje, ki hodijo v gore so prijazni in spoštujejo naravo. Pa vendar ne vsi. Ko na poti na Krnsko jezero opaziš na tleh več ogorkov cigaret, kot jih sicer opaziš v mestu, potem je jasno, da vsi ne razumejo koncepta narave. Prav tako ni ravno prijeten pogled na vse bele papirnate robčke, ki skrivajo ostanke človeka, ki se ni mogel zadržati, ko je šel v hrib. Vendar ljudje ne razmišljajo o tem, da je narava ena sama. Da se ne da zavrteti nazaj ure in spremeniti vse skupaj.

To, kar nam je bilo dano, moramo znati spoštovati. Predvsem pa moramo znati s tem ravnati. Sicer bomo čez desetletja svojim zanamcem kazali zgolj fotografije prečudovite narave, kot je nekoč bila. Sedaj je še čas, da se začne ukrepati, kajti čez leta bo tudi za to prepozno.

* Članek je bil prvotno objavljen na spletnem portalu www.had.si in ga objavljamo z dovoljenjem uredništva. Vabljeni k branju tudi ostalih vsebin na omenjeni spletni strani.

* Naslovna fotografija: Had

Deli Nazaj