Novice se ne pišejo same. Podpri Lokalne!
Pri Lokalnih Ajdovščina dnevno skrbimo za pestrost vsebin, urejanje rubrik in objave na socialnih kanalih. So vam Lokalne všeč?
Tako nas lahko podpreteKo se zdaj sprehajam med policami samopostrežnih trgovin in si ogledujem, s kakšno kramo trgovci dandanes mamijo otroške oči, si ne morem kaj, da se ne bi spomnila pripetljaja s tistim konjem, in kar milo se mi stori pri srcu, ko pomislim na vso otročad, ki se ob koncih tedna namesto po svežem zraku sprehaja po nakupovalnih središčih. Sprehod po trgovinah pač ne more nadomestiti sprehoda po gozdu. Nova kolumna Petre Brecelj.
Sicer mi tega verjetno ne boste verjeli, pa vendar: prvo, česar se spomnim v življenju, so sanje, ki sem jih imela, ko sem bila stara kakšnih šest mesecev. Sanjala sem, kako sova plahutaje z ogromnimi krili švigajoč med vejevjem vijuga po gozdu, kar na lepem pa se je nad menoj pojavil mamin obraz. Sova je odletela neznano kam, gozd se je razblinil, jaz pa sem zmedeno gledala gor v mamo in poskušala dojeti, kaj, hudiča, se dogaja. Medtem ko se to vztrajno (in zaman?) sprašujem še danes, pa so bile tiste sanje znanilke še neke druge stalnice v mojem življenju – ljubezni do živali. A čeprav ima vsa favna posebno mesto v mojem srcu, dobesedno odkar pomnim, pa se je ta naklonjenost v ljubezen in spoštovanje pravzaprav razmahnila po očetovi zaslugi.
Po tistem sovjem letu se je namreč v moj spomin ugnezdila jata utrinkov najrazličnejših živali, prav očetu pa se imam zahvaliti, da jih vse nediskriminatorno jemljem za sebi enake. Ničkolikokrat sva se zapeljala do 'druge rajde' in se povzpela na Goro, med hojo pa mi je naslikal živo pisani svet živalskega kraljestva, poln taščic, rogačev, močeradov, srn, šoj, murnov, zajcev in črnic. Prav na račun neustrašne nepristranskosti pa vam iz prve roke lahko povem, kako boli, ko piči čmrlj (o, ja, samica čmrlja lahko piči), kako boli, ko kljune labod, ko uščipne bogomolka, ko ugrizne poni … Toliko živali sem že poskusila pobožati, da je pravi čudež, da še imam obe roki in vseh deset prstov. Toda nobena od bolečih izkušenj me ni odvrnila od namere, da si naberem lasten živalski vrt, in živo se spomnim, ko sem se pri petih letih zagledala v nekega konja – v nekega rožnatega konja.
Jasno je zaradi prostorske stiske, ki bržčas pesti sleherno družino, nastanjeno v blokovskem stanovanju, moj živalski vrt povečini ostal namišljen, a čez leta mi je malo po malo uspelo napraskati pravo pravcato krdelo plišastih medvedov, kužkov, krav, miši, pujskov in bogsigavedi česa še, lepega sobotnega dopoldneva pa sem na policah supermarketa zagledala Barbie konja. Bila je ljubezen na prvi pogled in finančnega ministra gospodinjstva sem takoj začela obstreljevati z razlogi, zakaj preprosto mora z nama, a mama kajpak ni imela posluha za moje vzdihovanje in konj je ostal na polici. Ko sva se torej brez kopitljača vrnili domov, sem meni nič, tebi nič sedla za kuhinjsko mizo in planila v jok, ona pa je nakupovalne vrečke brezbrižno odnesla v kuhinjo in brez besed pospravila nakupljeno – jaz pa sem se drla. Nato je odšla v kopalnico in se lotila čiščenja – jaz pa sem se drla. Ko je počistila kopalnico, je začela brisati tla okrog mize, za katero sem sedela – jaz pa sem se drla. Nato je sledilo brisanje prahu po dnevni sobi – jaz pa sem se drla. Tako silovito sem tulila, da me je razbolelo grlo rotilo, naj, zaboga, že neham, a prej bi mi tiara padla z glave, kakor da bi popustila, in tako sem pretakajoč solze vpila debelo uro – prisežem. Če mi ne verjamete, vprašajte mojo ubogo mamo (telefonsko številko dobite v uredništvu). Potem pa je mama sredi mojega neutolažljivega vreščanja nenadoma naredila nekaj nepojmljivega: odlomastila je v hodnik, se obula in izginila skozi vhodna vrata. Zmedeno sem obsedela in, priznam, z veseljem utihnila, ko pa sem čez čas slišala, da se vrača po hodniku bloka, sem jasno spet vključila sirene, minuto zatem pa je mama predme na mizo truščema odložila – konja.
Ooo, sladko zmagoslavje. Sladko … a kratko.
Po samo pičle pol ure s tistim preklemanim konjem mi je brž postalo jasno, da je bil ves vik in krik le potrata mojih glasilk. Noge se mu niso upogibale, glava se mu ni premikala, ves je bil trd kakor mrlič in samo ravnodušno je stal, plastičen in rožnat. Mislim, no, da bi me vsaj ugriznil. In tako je rožnati konjič končal na kupu preostale ropotije, prav tako nespametno pritovorjene iz te ali one prodajalne.
Ko se zdaj sprehajam med policami samopostrežnih trgovin in si ogledujem, s kakšno kramo trgovci dandanes mamijo otroške oči, si ne morem kaj, da se ne bi spomnila pripetljaja s tistim konjem, in kar milo se mi stori pri srcu, ko pomislim na vso otročad, ki se ob koncih tedna namesto po svežem zraku sprehaja po nakupovalnih središčih. Sprehod po trgovinah pač ne more nadomestiti sprehoda po gozdu. Barbie konj: 36,99 €. Robot dinozaver, ki mu bliskajo oči: 52,49 €. Plišasta sova: 13,99 €. Pristen stik z naravo? Zastonj. Saj bi rekla neprecenljivo, a zakaj bi se slepili – sodobnemu človeku 0,00 € več pomeni. Pa čeprav mi tega verjetno najraje ne bi verjeli.
* Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina