Novice se ne pišejo same. Podpri Lokalne!
Pri Lokalnih Ajdovščina dnevno skrbimo za pestrost vsebin, urejanje rubrik in objave na socialnih kanalih. So vam Lokalne všeč?
Tako nas lahko podpreteLetošnja londonska prireditev je bila po Modrićevi odločitvi posvečena veliki trojici. Seveda najprej njemu samemu, slavljencu in najboljšemu nogometašu sveta, nato Bobanu, odločilnemu človeku svetovnega nogometa ter Mijatoviću, brez vednosti katerega se ne more zgoditi kaj prav posebej nogometno presenetljivega.
V slavnostno opremljeni in za velik dogodek pripravljeni dvorani v Londonu, sta bila dva povabljenca, ki sta razumela prav vse povedano. Prvi je govoril, drugi je imel, ko ga je poslušal, solzne oči. Luka Modrić, ki ga je svetovna nogometna organizacija na svoji veliki prireditvi izvolila in izbrala za najboljšega igralca na svetu se je v svojem slavnostnem odzivu zahvalil. In prav vse bi bilo v skladu z veseljem ob popolnem vrhuncu igralčeve kariere, če ne bi izrekel ključnega stavka. Lahko bi ga preslišali ali zgolj površno razumeli kot svojevrsten izraz vljudnosti in spoštovanja, ali pa ga samo pripisali slavnostnemu in praznovanju primernemu namenu.
Modrić je, očitno zelo premišljeno, povedal, da se želi posebej zahvaliti človeku, ki je bil njegov življenjski in športni vzor, kapetanu nogometne reprezentance, ki je na svetovnem prvenstvu leta 1998 v Franciji osvojila bronasto medaljo, Zvonimiru Bobanu. In gledal sem oba, Modrića, ko je stal na odru ter Bobana, ki je, jokajoč, sedel med povabljenimi. Oba, Modrić, najboljši nogometaš sveta in Boban, najvplivnejši mož prav vsega, kar se je ali se bo zgodilo v svetovnem nogometu, sta verjetno prav v tistem trenutku vedela, da ni bil omenjen tudi tretji.
Dan po podelitvi se je Modrić vrnil v Madrid in ob sprejemu dopolnil svoj londonski govor. Dodal je še tretje ime. Povedal je, da je imel Predrag Mijatović zelo pomembno vlogo v njegovem nogometnem vzponu na Olimp, ter da je del v veliki nagradi, ki jo je sprejel, tudi njegov.
Tri velike nogometaše ne druži zgolj izbrana igra, v kateri so bili vsak v svojem času, najboljši. Niti ne zgolj svetovno prvenstvo leta 1998 v Franciji, kjer je Bobanova ekipa dobila odličje za osvojeno tretje mesto in kjer je Mijatović, zgrešil odločujočo enajstmetrovko v tekmi z Nizozemsko in ustavil moštvo takratne Jugoslavije pred četrtfinalom. Modrić ju v času svojega praznovanja ni omenil zgolj zaradi tega.
Lahko bi se zadovoljili s pojasnilom, da je Modrić na tako poseben način govoril o Bobanu in Mijatoviću, predvsem zaradi spominov in spoštovanja a za razumevanje celotne zgodbe moramo izstopiti iz nogometa.
Predsednik republike Hrvaške, dr. Franjo Tuđman je, po tenisu in dobri večerji, rad igral igro s kartami, preferans. Običajno sta bila soigralca, znani zagrebški ginekolog, Velimir Šimunović in predsednik uprave zavarovalnice Croatia osiguranje, Suad Rizvanbegović. Okoli njih so sedeli posamični gledalci in predvsem poslušalci. Tuđmanov teniški partner, Bruno Orešar, predsednikov zaupnik in šef nogometnega kluba Croatia, Zlatko Canjuga, visok zagrebški mestni funkcionar in predsednik hrvaške nogometne zveze ter izvrsten pripovedovalec šal, Branko Mikša, pa tudi nogometni trener Miroslav Čiro Blažević.
Na enem izmed teh kvartopirskih pogovorov, bilo je v začetku novembra 1997, je Tuđman vprašal Blaževića, ali mu lahko razkrije predvideno izbiro reprezentančnih igralcev za tekmo z Ukrajino. Igrale so se dodatne kvalifikacije za nastop na bližajočem se svetovnem prvenstvu. Na prvi tekmi, konec oktobra tistega leta, je Hrvaška zmagala z goloma Slavena Bilića in Gorana Vlaovića. Tuđmana so tistega večera, povratna tekma je bila 15. novembra 1997 v Kijevu, zanimale trenerjeve rešitve. Blažević je bolj ali manj oprezno začel, da bo v golu vratar Marjan Mrmić in moral takoj nato utihniti. Tuđman je vrgel karte na mizo in zavpil: »ne, ne, branil bo Ladić, zapomni si Dražen Ladić.«
Tako je seveda tudi bilo.
Tuđman je bil lastnik hrvaškega nogometa. Imel je ambicijo, ki jo je razumel kot del svoje politične doktrine, narediti hrvaški nogomet evropsko in svetovno uspešen. Del tega projekta je bil tudi nogometni klub Croatia, kasneje zopet preimenovan v Dinamo. Postal naj bi eden izmed najprestižnejših evropskih nogometnih moštev. Zato je bil v klub kot operativec in finančni maher, ki naj skrbi, da bo zadosti vsega, predvsem denarja, ki ga moštvo za takšen podvig potrebuje, pripeljan Zdravko Mamić.
Po Tuđmanovi smrti je prevzel del njegove oblasti. Prisvojil si je nogomet. Tudi Modrića.
Prvi, ki si je upal javno obsoditi takšno prisvojitev nogometa je bil Boban.
Legendarni hrvaški novinar, raziskovalec nogometa, izvrsten pisec, poznavalec skrivnosti, tudi tistih, ki so skrite za njimi samimi, Tomislav Židak je napisal, da je glas Zvonimira Bobana prav vsakič, ko se je oglasil vznemiril celotno Hrvaško.
Tako je bilo tudi takrat, jeseni leta 2015, ko je Boban obtožil lastnika hrvaškega nogometa. Mamić je vso svojo spretnost in energijo usmeril na nevarno in napačno mesto. Njegova dejanja so državna sramota, je dejal.
Sedaj toliko let kasneje je bil Mamić osumljen različnih hudodelskih dejanj, zato je pred nekaj meseci, tik pred izrekom sodbe in začetkom svetovnega nogometnega prvenstva v Rusiji, pobegnil v Bosno in Hercegovino.
13. junija letos je bil pred enim od hrvaških sodišč, ki je preiskovalo Mamićeve finančne malverzacije ter davčne utaje, zaslišan tudi Modrić. Pojasniti je moral podrobnosti finančne pogodbe svojega prehoda iz zagrebškega Dinama v londonski Tottenham Hotspur, leta 2008. Takrat je namreč moral z Mamićem podpisati še posebno pogodbo o delitvi zaslužka, mu izplačati dobrih deset milijonov evrov ter, kot dokazuje državni tožilec, ponarediti datum podpisa, ga pomakniti za nekaj let nazaj.
Na junijskem sojenju je skušal še nekako zaščititi Mamića, dokler ga ni državni tožilec opozoril na nevarnost krivega pričanja.
Zato je bil Modrićev poklon Bobanu na veliki londonski proslavi in proglasitvi najboljšega nogometaša sveta, tudi poklon Bobanovi oceni vloge Mamića v hrvaškem nogometu. To sta v londonski dvorani vedela oba.
Tretji, ki se mu je zahvalil Modrić, je bil Predrag Mijatović. Prav tako poseben igralec nogometa. Ob koncu nogometne kariere, leta 2006, ga je predsednik Real Madrida, Ramon Calderon, imenoval za športnega direktorja kluba. Mijatović je bil tisti, ki je uredil vse potrebno, skupaj z javno manj znanim, toda v evropskem nogometu spretnim ter vplivnim Vlado Lemićem, za kasnejši Modrićev prestop in sprejem v kraljevski nogometni klub.
Prve dni avgusta letos sta bila Mijatović in Lemić gosta hotela Gallia v Milanu. Seveda nista bila ne turista, ne naključna obiskovalca galerij in razstavišč in še manj nakupovalca v vrsti trgovin z vabljivimi izložbami. V hotelu, v katerem se v prvi polovici avgusta sklepajo dogovori o prestopih nogometašev, sta čakala morebitno odločitev o Modrićevem novem klubu, milanskem Interju.
Letošnja londonska prireditev je bila po Modrićevi odločitvi posvečena veliki trojici. Seveda najprej njemu samemu, slavljencu in najboljšemu nogometašu sveta, nato Bobanu, odločilnemu človeku svetovnega nogometa ter Mijatoviću, brez vednosti katerega se ne more zgoditi kaj prav posebej nogometno presenetljivega.
Govor londonskega slavljenca Luke Modrića po podelitvi velikega priznanja je bil skrbno premišljen.
* Članek je bil prvotno objavljen na spletnem blogu BorutSuklje.com in ga objavljamo z dovoljenjem uredništva. Vabljeni k branju tudi ostalih vsebin na omenjeni spletni strani.
* Avtor zapisa je Borut Šuklje
* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.
* Naslovna fotografija Getty Images