Težko je, da bi se vsakoletni zapisi ob kulturnem prazniku korenito razlikovali od preteklih. Vsakič se lahko vprašamo tisto znano vprašanje - kaj je kultura? A kultura je vedno ista. Čas ji šele daje drugačen napev, pestrost in moč, da lahko še po tisočletjih nagovarja ljudi.

A kdo sem jaz, da me nagovarja in jo ob enem lahko tudi sam oblikujem? Vprašajte se sami sebe. Nisem vrhunski umetnik, morda ljubiteljski, hobi varianta, ker me pomirja, navdihuje. Neredko slišim pozive: »Saj si umetnik, napiši čestitko za Abrahama, to ti gre.«, »Napiši reklamno besedilo za zgibanko, saj obvladaš.«, »Lepo bereš, boš prebral pesem na tej in tej proslavi. Saj to zate ni nič.« Točno to je njihovo mnenje o kulturi »To ni nič. Sploh če obvladaš.« Ta »umetnik«, »kulturnik«, »saj obvladaš« razumem kot posebno vrsto cinizma, ki pretirano povzdiguje »sposobnosti« in jih meče med obrti. Prav taki, ki potrebujejo poceni ali zastonj kulturnike in jim ti po vrhu vsega celo delajo usluge, jih na koncu najbolj kritizirajo, češ, da so izprijeni koritniki občinskih, državnih proračunov.

Če namreč pomagam zapolnit kulturno vrzel in mi je to po vrhu vsega »mala malica«, torej nisem nič oškodovan in nič ne žrtvujem, sem purpen za nek program. Bodisi pisec reklamnih besedil, klovn za mnoga društva, ki jih ne poznam, povezovalec zasebnih zabav, moderator pogovorov. Nastavljam se občinstvu, ki me lahko po mili volji (ne)upravičeno graja ali hvali. Vse za plastičen kozarec domačega belega in edamec s pršuto. Pa saj to ni problem. Problem je v pobudnikih, ki svojo gesto bolj kot ne razumejo, da naj bo to kvečjemu čast zame. Prinesel nisem nič, popravil tudi ne, tako da je vse poravnano. Vse se torej začne in konča pri jedkem spoznanju, da je vse zgolj »špas«.

In tudi kulturno udejstvovanje na širšem lokalnem nivoju tako postaja zgolj še špas. Ni niti več simbolnih opazk, ki bi potrjevale cenjenje. Pri tem gre seveda izvzeti društva katerih ljudi poznamo, prijatelje ali sovaščane, ki so nemalokrat prvi »meceni«, ki te povzdignejo in ti dajo možnost za »začetek kariere«. Govorim širše. O društvih, ki jih prej niti poznam ne, o javnih zavodih kjer včasih za prgišče denarja pišeš dolga poročila o delu, ker se »v svetih podrobno zanimajo kakšno delo sem opravljal za ta znesek.«

Vprašali me boste, kdo me pa sili v to. Nihče. Nekako sem se naučil zahtevati. Ne, ne iščite pohlepa. Ko grem s svojim pokvarjenim računalnikom k prijatelju serviserju, ki se na to spozna, mu ne rečem »ah, saj to zate ni nič. Bodi vesel, da popravljaš meni.« Logično mi je, da bo svoj čas in sposobnosti posvetil mojim problemom in zato ta čas ni samoumeven. Tudi kultura je svojevrsten servis, antivirus in hkrati posodobitev. Vsak kulturni »akt« je vsekakor duhovno-intelektualni napor. Pa naj se sliši še tako pretenciozno.

Meja med šovbiznisom in kulturo postaja vedno bolj schengenska. Zdi pa se mi, da gre kulturo najpoprej razumeti kot razumevanje. Razumevanje pa je največkrat tudi rešitev oziroma vsaj omilitev ovir med ljudmi. Seveda je težka, a hkrati katarzična. To jo razlikuje od naivnega šovbiznisa.

Hkrati naj ostane na isti valovni dolžini kot ljudje. Naj se jim prilagaja. Večplastna je že v vsakem primeru. Naj se ne ograjuje v elitno (malo)meščansko vilo. Ker ni kultura, ki se je zatekla tja, temveč so jo ljudje zaprli. Kvazi intelektualci, ki tekmujejo v tujkah in vihajo nosove nad ljudskim odnosom do nje. Celo opera, ki nosi tako plemenito tradicijo, govori o sužnjih, razkrinkava socialne probleme. Pustimo šopirjenje s fraki in srkanje Don Pérignona. To je šele obstransko. Vrhunska kultura je že proslava občinskega društva, ki poskrbi, da besede Prešerna in drugih ne ostanejo na knjižnih policah temveč učinkovito odzvanjajo pri ljudeh. In nenazadnje je kultura cenjenje nje same. Najprej v odnosu do njenih izvajalcev.

Deli Nazaj