Včasih se sprašujem, ali smo si ženske z emancipacijo res naredile uslugo. Ne moremo ravno reči, da na račun svoje emancipiranosti podpiramo kak vogal hiše manj. Povečini smo še vedno me tiste, ki kuhamo, likamo, pomivamo, pospravljamo in vzgajamo – le da danes povrhu vsega hodimo še v službo. Ker smo emancipirane. »Hvala bogu,« kar slišim svojo mamo, »tako se lahko vsaj poberemo, če nas dec pretepa in nam serje po glavi.« Že, že, ampak: se nismo mar težave lotile na napačnem koncu? Namesto da bi težile k temu, da bi moške naredile znosnejše, se trudimo spremeniti vanje.

Vem, da danes o tem lahko filozofiram izključno zato, ker je pred mano v boju za naš enakopravnejši položaj nepregledna množica žensk žrtvovala svoj čas in svojo čast, nemalokatera pa tudi svoje življenje. Ste vedeli, na primer, da so še v devetnajstem stoletju v veliki Britaniji možje prodajali svoje žene? Z zanko okrog vratu, saj so tako smatrali, da je kupčija zakonita, so nezaželeno soprogo privedli na trg in jo na javni dražbi prodali za, recimo, petdeset funtov in enega konja ali za en funt in liter piva. Ste vedeli? Ali pa, da je marca 1911 v New Yorku v požaru v tekstilni tovarni umrlo 123 šivilj? Ker so nadrejeni zaklepali izhode, da ne bi ženske brez dovoljenja odhajale na odmor, je 62 žensk iz osmega, devetega in desetega nadstropja skočilo ali omahnilo v smrt, potem ko se je v osmem vnel požar, ujete delavke pa pred zublji nikakor niso mogle pobegniti na varno. Druge so se zadušile in zgorele v požaru, tačas ko so se gasilna vozila s težavo prebijala do goreče stolpnice zaradi vseh trupel, ki so ležala po ulici in pločniku. Prav ta dogodek je med drugim odločilno vplival na to, da danes po vsem svetu praznujemo dan žena.

Če pa današnji položaj žensk v sedanji družbi primerjam s položajem žensk v tedanji družbi, si ne morem kaj, da ne bi opazila, kako se razlikujeta. Se ne bi potemtakem morali razlikovati tudi prijemi, s katerimi se ženske danes borimo proti nepoštenim neenakostim, ki še vedno obstajajo? Resda smo si morale svoboščine, ki nam pripadajo kot ljudem, ne kot ženskam, takrat izboriti z ognjem in mečem, torej v jeziku, ki ga razumejo moški, in resda je tak pristop še vedno prepotreben, na primer, v Nepalu, kjer po vaseh kljub zakonski prepovedi še vedno vztraja običaj, da ženske zaradi domnevne nečistosti v času mesečnega perila izženejo v hlev in izolirajo od preostale skupnosti, ali na Filipinih, kjer ženske kljub zakonsko dovoljeni kontracepciji po njej zaradi strahu pred stigmo ne posegajo, da zaradi nezakonitih in nevarnih splavov vsak dan umrejo tri Filipinke, vendar pri nas je že napočil čas za nadgradnjo popadljive retorike in kategorično sovražnih nazorov, ki so tako značilni za sodobno zahodnjaško nasprotnico moških, preoblečeno v zagovornico žensk – čas je za emancipacijo 2.0. Sicer se bomo ženske tako pomožačile, da bodo čez sto let emancipacijo 1.0 potrebovali moški. Mislim, kam pa pridemo brez ženska energija?

Čeprav je klavrno stanje sveta precej nazoren odgovor, kam, pa enega od možnih še klavrnejših scenarijev lahko povzamem kar iz zgodovine Japonske. In če se vam ob omembi dežele vzhajajočega sonca v mislih takoj nariše samuraj, povejte – ali ob njem vidite tudi njegovo žensko različico? Na Japonskem se je namreč ob boku samurajev bojevalo nemalo bojevnic, sicer imenovanih 'onnabugejša'. Ena njih je bila Tomoe Gozen. Leta 1184 je Tomoe na čelu tristoglave vojske napadla dva tisoč sovražnikovih vojakov in grozovito morijo kot ena od zgolj petih preživela, pozneje istega leta pa je v še enem od mnogih klanskih spopadov najprej poklala več nasprotnikov, preden je nazadnje pokončala še vodjo sovražne vojske, ga obglavila in glavo dostavila nadrejenemu generalu. So mar to mokre sanje vsake feministke? Je to sveti gral ženske emancipacije? Ne bomo se ustavile, dokler ne bomo z okrvavljeno katano v eni roki in z glavo zadnjega moškega v drugi same zavladale planetu? Kako žalostno in nespametno bi to bilo, je v svojem delu The Tao of Physics (Tao fizike) odlično objasnil fizik in filozof Fritjof Capra.

»Pojmovanje, da so vsa nasprotja polarna – da so svetloba in tema, zmaga in poraz, dobro in zlo le različna pola istega pojava – je eno najosnovnejših načel vzhodnjaškega načina življenja. Ker so vsa nasprotja soodvisna, njihovo navzkrižje nikoli ne more privesti do popolne zmage ene strani, marveč bo vedno odraz sovplivanja obeh. Na vzhodu potemtakem krepostna oseba ni človek, ki se loti nemogočega in si prizadeva za dobro, slabo pa iztrebi, temveč je človek, ki je zmožen ohranjati dinamično uravnoteženost med dobrim in zlem. Ta predstava o dinamičnem ravnovesju je ključnega pomena pri doživljanju enovitosti nasprotji na vzhodu. Identiteta namreč nikoli ni toga, ampak je vedno dinamičen preplet dveh skrajnosti. To so neutrudno poudarjali kitajski modreci s simboliko arhetipskih polov jin in jang.

Ena glavnih polarnosti v življenju je tista med moško in žensko platjo človeške narave. Kakor pri polarnosti med dobrim in zlem ali življenjem in smrtjo nam je navadno nelagodno zaradi moške/ženske polarnosti v nas samih, zato v ospredje potiskamo en ali drugi pol.

Zahodnjaška družba pa že tradicionalno daje prednosti moškemu polu, ne ženskemu. Namesto da bi sprevidela, da je osebnost slehernega moškega in sleherne ženske posledica prepleta ženskih in moških prvin, je vzpostavila zakrknjen red, kjer naj bi bili vsi moški možati in vse ženske ženstvene, ter moškim dala vodilne vloge in večino privilegijev. Ta odnos je privedel do prevelikega poudarjanja vseh jang – oziroma moških – plati človeške narave, torej dejavnosti, umovanja, tekmovalnosti, napadalnosti in tako naprej. Jin – oziroma ženski – vidiki zavesti, ki jih lahko med drugim opišemo z besedami intuitiven, mističen, okulten ali duševen, pa so bili v naši moško naravnani družbi neprestano zatirani. Na vzhodu so te ženske lastnosti razvite in stremi se k enovitosti med obema vidikoma človeške narave. Resnično izpopolnjen človek je tisti, ki po besedah Lao Tzuja 'pozna svojo moško plat, a se vendarle drži ženske'.« A se vendarle drži ženske, lepo prosim.

Menda je res že čas, drage dame, da svetu nehamo dokazovati, da lahko tudi me nosimo hlače, in raje z zanosom spet oblečemo krilo – nato pa vanj spravimo še moške.

Deli Nazaj