»Ne bom več luzerka« je prvenec režiserke Urše Menart, ki se bo zapisal v zgodovino slovenskega filma. Žal ne o kakšnem triumfu, temveč o bedi. A pozor, ne gre za niansiranja pregovorno slovenskih depresivnih prizorov, film govori o pravi bedi. Prava beda pa nosi veliko ironije, celo komičnost. Na koncu se zdi kot da je prav film tisti, ki se odloči, da ne bo več luzer, ampak bo nekaj naredil iz sebe in to mu je odlično uspelo.
Špela (Eva Jesenovec) je pridno, vestno, vzorno dekle. Ima diplomo iz umetnostne zgodovine, ima fanta, ima skrbno družino in ima službo oz. dve, kot reševalka na bazenu ter v moderni galeriji na blagajni. Celo življenje je pred njo. Prijateljice so se preselile v Nemčijo in ZDA. Ne mika jih, da bi se vrnile. Tudi njen fant se preseli v Ameriko v upanju na uspeh v deželi sanj. Za sabo pusti Slovenijo in posledično tudi Špelo.
Slednja je naenkrat ostala sama. Izgubila je službo v galeriji. Preselila se je k staršem. Otopela, a skrbna mama (Saša Pavček) in neodločen oče (Branko Završan) premoreta toliko starševske ljubezni, da jo sprejmeta pod svojo streho kljub ostareli babici (Špela Rozin), s katero se še najbolj razume.
Začne se lov za službo in nov začetek. Kot bi gledali bežeči lik Sandre v vlogi Marion Cotillard iz filma Dva dneva, ena noč bratov Dardenne. Kot bi gledali neumorne neorealistične nesrečneže, ki bi trkali na vrata in vandrali za boljši jutri.
Zvesta je domovini, a domovina ni zvesta njej. Cankarjansko povedano »O, domovina, ti si kakor vlačuga: kdor te ljubi, ga zasmehuješ!« Vsi se sklicujejo na »reference, ki so za mladino pomembne«. Ni denarja, imaš pa reference. Kot nekakšni novodobni zastonjkarski odpustki za delodajalce. Ne plačaš, imaš pa čisto vest, ker daješ reference.
Špela dela kot natakarica in se trudi, da bi bila kava boljša. To je njen cilj. Potrpežljivo spreminja svet postopoma. Prepričana je, da ni vse v »begu možganov«. A zdi se, kot da se ne zaveda, da plava proti toku in to celo dobesedno.
Vse bi dala za normalen dohodek. Bolj se trudi, bolj tone. Tako kot v sijajnem miniaturnem prizoru z armafleksom. Postaja nemirna, tečna, nezadovoljna. Po svoje je tradicionalistična, vztraja doma. Stik in vodič po njeni generaciji predstavlja še ena žrtev sistema - Suzi (Živa Selan), ki študira pravo, a je po srcu in ustih »gengsta«. Nekaj pač mora študirat.
Ko Špeli naposled ukradejo še kolo, ki »objektivno gledano ni bilo nič posebnega«, postane jezna, zaveda se, da ji je pobrano vsakršno dostojanstvo. Pobledi ji občutek za odnose. Čustveno močan je prizor, ko Špela praznuje trideseti rojstni dan in se ganjena mama spominja svoje tridesetletnice, ko ji je mala Špela prinesla zajtrk v posteljo. Špela to nerada posluša. »No, saj to v bistvu ni fajn, ker je sicer vse v drobtinah« se hitro popravlja mama. Špela se pri tridesetih zbuja na kavču pri starših. Brez fanta, prijateljev in ja, še enkrat, brez prave službe. So pa reference. Reference, čast, ki je več kot denar. Votla čast je izgovor sistema kateremu Špela cel čas verjame.
Ko se zdi, da je tudi sama obupala, vidi priložnost po izgubljenem idealu. V slogu De Sicovhi Tatovih koeles se odpravi po to, kar ji je bilo ukradeno. Dobesedno in metaforično.
* Fotografija: Izsek iz filma. (Vir: Delo)
Novice se ne pišejo same. Podpri Lokalne!Pri Lokalnih Ajdovščina dnevno skrbimo za pestrost vsebin, urejanje rubrik in objave na socialnih kanalih. So vam Lokalne všeč?
Tako nas lahko podprete
Nazaj
