Korošci marsičesa nimamo. 
Nimamo avtoceste.
Nimamo vina.
Niti pršuta. 
Nimamo burje.
In nimamo Iztoka Mlakarja.
Zato si ga včasih izposodimo.
In potem pozabimo vrniti. 
Mogoče zmeraj res ne vemo točno o čem poje, zagotovo pa plete verze o usodnih ženskah, glažu vina, ljubezni, osamljenem copatu in trti. Kar nekako paše skupaj in eno brez drugega skoraj nima smisla.

Jaz sem bila dolgo prepričana, da je betula mesto pri Puli in vandima viseči del krave.

Iztokove Štorije in baldorije sem prvič slišala v študentskih letih, ko je Borut iz Ajdovščine prinesel njegovo kaseto. Veselo smo si jo vrteli, ko smo se v Igorjevem novem golfu vozili naokoli in navdušeno prevevali o mestu pri Puli in visečem delu krave… 

Dokler se ni neke poletne noči za golfom izgubila vsaka sled. 
V resnici se nihče ni ekstra sekiral zaradi avta. Ušivcu, ki nam je ukradel Štefano in Bertolina smo prisegli večno maščevanje in sramne bolhe tisočih kamel.
Prekleti tat novega golfa je celo pot preko Balkana lahko prepeval:

“Je umrla Štefana an je umrou Bertolin,

ma ostal je en lep an ko bi se reklo žlahten spomin.

Tudi soj cajt ljudje so zaljubljeni bli,

ma to ble so ljubezni ku zdej jih več ni.” (Iztok Mlakar, Bertolin in Štefana, Štorije in baldorije, 1992)

A ljubezen do Mlakarja in njegovih nežnih poti skozi človeško dušo je ostala. 
Tako je lani na enem svojih skrivnih koncertov globoko v vinski kleti iz primorskih gospodinj izvabil zaprepaden krik obupa, ko jim je z žleht očmi izdal, da v Ljubljani kuhajo joto brez mesa.  
Uboga Cvetka se je prijela za srce, obrnila k meni, zožila oči in me stisnila ob steno:« Ma, kaj res? Kuhaš joto brez mesa?«
Kako naj kuham joto brez mesa, jaz sem Korošica! Meso je edino, kar nam pametnega raste na okoliških hribih! Je pa res, da smo joto osvojili šele pred kratkim.
Odkar imamo internet, je svet končno postal bližji. 
Mogoče kmalu dobimo še vino.
Pred nekaj dnevi sem se vrnila s potovanja po Iranu. Kjer prav tako pogrešajo vino. 
Po iranski revoluciji leta 1979 je alkohol prepovedan. 
Si predstavljate, da bi se kaj takega zgodilo v vipavski dolini?
Življenje bi izgubilo smisel. 
O čem bi se pogovarjali?
O čem pisali pesmi? 
Kdo bi hodil v hram na čaj z mlekom in puding z malinovcem? Nihče!
Kdo bi šel v Velike Žablje na koncert vaških nun? Župnik ziher.
Vikendi in prazniki bi postali popolnoma odveč.
Hm, mogoče bi jim lahko alkohol v fructalovih tetrapakih prišvercali Korošci?
Vsako leto ob potokih kuhamo šnops iz domačih sliv.
Lahko dodamo še kak CD Marijana Smodeta, Milana Kamnika in Fredija Milerja.
Najbrž ne bi nič razumeli, kar pojejo.
Ampak po dveh kozarcih bi itak bilo popolnoma vseeno. 

Mlakar se tot prou neč ne sekira, da ga zastopiste samo vi.

* Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina

Deli Nazaj