Novice se ne pišejo same. Podpri Lokalne!
Pri Lokalnih Ajdovščina dnevno skrbimo za pestrost vsebin, urejanje rubrik in objave na socialnih kanalih. So vam Lokalne všeč?
Tako nas lahko podpreteUprizoritev režiserja Vita Tauferja, ki skoraj do konca izgleda kot veseloigra, a se nato grenko obrne in udari v, pravzaprav, razbijanje intime, je minimalistična po zunanjem izgledu, a še kako prepolna besed, ki v ritmiziranem »ljubljanskemu« prevodu Andreja Rozmana Roze doseže svoj namen s pozornim luščenjem zapletene zgodbe, ki bi jo lahko brez slabe vesti označili za srečanje Rashomona in Revizorja.
Nenačrtovana vizita na lokalnem sodišču. Sveže poškodovani vaški sodnik je že sam razbit in se le s težavo sestavlja skupaj. Ko v goste pride uglajen, a »šarf« sodniški svetnik iz mesta, ki bi rad prisostoval uradnim uram, se zdi še nadležno, a prebavljivo. Predmet obravnave - razbiti vrč gospe v srednjih letih prav tako obeta hitri konec procesa. A stvar se zaplete, ko je črepinj mnogo, luknja pa večja kot so mislili.
Eno izmed najbolj znanih del razsvetljenskega dramatika Heinricha von Kleista Razbiti vrč je polno perečih problemov. Je dramatizirana različica Munchovega Krika. Je idealna farsa, ki ni daleč od dejanskosti. Je plejada mnogih resnic. Kolaž govoric. Kolač pravic, natrpan besed, natrpan obtožb, laži in prerekanja.
Letošnja zadnja uprizoritev na velikem odru ljubljanske Drame je, posebej z izjemno Marušo Majer v vlogi Eve, dokaz kako je v svetu milijonih glasov in mnenj še vedno najglasnejša prav tišina. Marjeta je glasnica trpke resnice, ponižanih in razžaljenih, je mirujoči vulkan, je predstavnica tihe a prisotne mladine, zastavonoša gibanja »Me too«. Seveda vsakdo ima poti do svojih, ni nujno sebičnih, ciljev. Tudi Eva se zaveda svojih šibkosti a: »Sej vem, da sm lagala. A sm lagala čist sam s tem, da sm bla tih.«
Na drugi strani je vaški sodnik Adam – klasični Jurij Zrnec, ki je učinkujoč prav zaradi svoje burkaško nedolžne in zapeljive igre. Saj vsi vemo, da je bolj ali manj lokalni postopač, primitivec s hudim apetitom in še hujšo žejo, a je vsaj simpatičen v svoji kreaturi, malomeščanskemu izmikanju pred višjo inštanco. Gogoljevsko rečeno – mojster prikrivanja pomanjkljivosti v sodišču na vasi. Ko mu Valter – sodni svetnik v vlogi preudarnega Branka Šturbeja - strogega, a v bistvu prav tako, morda celo še bolj pokvarjenega nadrejenega stopi na prste, se tudi Adam potegne malce nazaj, ne potrebuje pa veliko časa, da se ne vrže v igro z visokim obiskom.
Seveda je glavni predmet obravnave razbiti vrč, dragocenost Marjete (sijajno razigrane Polone Juh) – Evine matere, ki ve samo to, da se je v nekem incidentu razbil. Pozablja pa na resnično pravi razbiti vrč, ki ga ima ob sebi in ga ne vidi. Vsi pozabljajo na Evo. Od nje zahtevajo le da govori, a ni ji do besedičenja, kot ji tudi ni do igranja žrtve. V tem vsevednem malomeščanskemu kozmosu ni prostora za sočutje ali empatijo. Vsi so postavljeni v ring uveljavljanja svojega prava.
Uprizoritev režiserja Vita Tauferja, ki skoraj do konca izgleda kot veseloigra, a se nato grenko obrne in udari v, pravzaprav, razbijanje intime, je minimalistična po zunanjem izgledu, a še kako prepolna besed, ki v ritmiziranem »ljubljanskemu« prevodu Andreja Rozmana Roze doseže svoj namen s pozornim luščenjem zapletene zgodbe, ki bi jo lahko brez slabe vesti označili za srečanje Rashomona in Revizorja.
* Naslovna fotografija: Peter Uhan (SNG Drama)