Avgusta lani je svetovna javnost spremljala, kako je dvajsetletna samica kita ubijalca po Tihem oceanu vsaj sedemnajst dni in tisoč šesto kilometrov potiskala mrtvega mladiča. Mladič je umrl kmalu po rojstvu, novopečena mamica pa se z njegovo smrtjo očitno ni mogla sprijazniti, zato se od trupla ni hotela ločiti, vse dokler ni začelo razpadati. Medtem ko so se ljudem po vsem svetu parala srca ob pogledu na žalujočo mamo, pa se je mnogim porajalo tudi vprašanje: čemu je botrovala mladičeva smrt? Ker je njegovo truplo potonilo v neznane globine, znanstveniki z obdukcijo niso mogli priti do trdnega odgovora, a kljub temu se je pojavilo več teorij, eden od možnih vzrokov pa vas bo nemara presenetil – kriva naj bi bila plastika.

Hočete ali nočete slišati, naši plastični odpadki morski favni povzročajo ogromno preglavic: želve se zapletajo v obročke plastične embalaže, kiti umirajo z želodci, polnimi plastičnih vrečk, devetdeset odstotkov obmorskih ptic po vsem svetu uživa plastiko, ki jim potem dosmrtno ždi v želodcu, in tudi v ribah Jadranskega morja so našli v povprečju 5 koščkov mikroplastike, v školjkah pa tri. Medtem ko je vse te sitnosti moč opaziti z bolj ali manj prostim očesom, pa ima naša plastična navlaka tudi zahrbtnejše pogubne učinke: nobena skrivnost ni, da je plastika škodljiv material, ki z vstopom v organizem moti hormonske procese 'gostitelja'. Prav kiti ubijalci pa so med najbolj kontaminiranimi živalmi na svetu, saj so na vrhu prehranjevalne verige in je njihov jedilnik sestavljen iz drugih prav tako kontaminiranih živali, zato po nekaterih napovedih kar polovici jatam ork v naslednjih tridesetih do petdesetih letih grozi izumrtje. Hormonski motilci namreč vplivajo na njihovo (ne)plodnost, ko pa samice vendarle zanosijo in tudi uspešno donosijo, pa vse zaužite strupe v zgoščeni obliki izločajo z mlekom. Imajo potemtakem ubogi mladiči sploh kakšne možnosti za preživetje v naši plastični juhi? Sodeč po tem, kako 'bogato' mineštro smo skuhali, ne preseneča, da so ti obeti res klavrni.

V morjih in oceanih letno namreč konča kar osem milijonov ton plastike, kar nanese petnajst nabito polnih nakupovalnih vrečk plastičnih odpadkov na meter obale, navaja študija iz leta 2015, objavljena v reviji Science. Če smo ljudje še leta 1908, ko se je na trgu prvič pojavil celofan, plastiko videli kot sanjski material, pa so plastične sanje stvar preteklosti, saj danes očitno živimo plastično nočno moro, kar je jasno vse večji množici svetovnega prebivalstva. Sicer je fino, da je vedno več ljudi ozaveščenih, ampak zdaj je treba od vseh z izsledki raziskav podprtih besed, izgovorjenih izza raznoraznih okroglih miz, preiti k dejanjem. Honoré de Balzac je že kdaj rekel: »Lahko je sesti pokonci in nekaj opaziti, težko pa je vstati in nekaj narediti.« In res se stvari počasi, a nezadržno premikajo na boljše: Velika Britanija je že lani prepovedala mikroplastiko v pilingih in drugih kozmetičnih izdelkih, Evropska unija pa je ravno nedolgo tega podprla zakon o prepovedi (nekatere) plastike za enkratno uporabo, ki bo nastopil leta 2021. Krasno, kajne? Ampak … leta 2021? Si upate zračunati, koliko plastike bo dotlej še končalo v okolju?

Na srečo se vedno več ljudi zaveda, da je čakanje na politike podobno čakanju na Godota, zato so vzeli stvari v svoje roke in se odločili, da se bodo (največkrat nepotrebni) plastični embalaži v čim večjem loku preprosto ognili, plastične vrečke, palčke za ušesa, slamice, pribor in podobno pa kar samoiniciativno zamenjali za izdelke iz trajnostnih materialov (iz papirja, lesa, kovine, blaga). Nekateri so šli še korak dlje in za čistejše okolje čisto zares vstali: na družbenih medijih je pred meseci vzniknil izziv #trashtag, ki ljudi spodbuja, da se odpravijo v naravo in jo očistijo, čistilno akcijo dokumentirajo, nato pa na spletu delijo fotografije, posnete prej in potem.

Vem, da bodo večni negativci to početje hitro odpisali kot jalovo vdajanje utopičnim sanjarijam, ampak vse več sočutnim posameznikom je dovolj prizorov ujetih želv in trpečih kitov, namesto širjenja prav tako brezplodnega nerganja pa so raje del rešitve, najsibo ta del še tako majhen. Kaj pa vi? Če pomislite na tisto ubogo orko, ki se več tednov ni mogla posloviti od umrlega mladiča, premorete kaj sočutja? Če ste zdaj odločno pritrdili, ne pozabite: sočutje, ki ne vodi v dejanja, je zgolj pokroviteljsko pomilovanje. Treba bo vstati.

Deli Nazaj