Novice se ne pišejo same. Podpri Lokalne!
Pri Lokalnih Ajdovščina dnevno skrbimo za pestrost vsebin, urejanje rubrik in objave na socialnih kanalih. So vam Lokalne všeč?
Tako nas lahko podpreteUra za Zemljo – največji svetovni okoljski dogodek, kakor so akcijo ugašanja luči za eno uro nič kaj skromno poimenovali njeni organizatorji – super zamisel, če le ne pomisliš, da se potem spet prižgejo (če so se sploh ugasnile) vse luči vseh avtocest, ulic, parkov, cerkva, gradov, parkirišč in trgovin ter gorijo nadaljnjih 8.759 ur do naslednje ure za Zemljo, ko jih spet ugasnemo za eno uro – zakaj že?
Če sem iskrena, imam do svetovnih dni toplo-hladen odnos. Vsakič, ko se obeta svetovni dan gozdov, svetovni dan oceanov, svetovni dan brez plastične vrečke. svetovni dan česar si že bodi, me zasrbijo prsti in glasilke, a preden jim dam prosto pot, me najpogosteje ustavi preprosto vprašanje: zakaj že? Svetovni dnevi naj bi namreč splošno javnost osveščali o perečih težavah sveta ter človekoljubom in okoljevarstvenikom ponudili priložnost, da v ta namen organizirajo takšne in drugačne akcije, povezane z izbrano temo dneva, kar se v teoriji sliši krasno, toda v praksi se žal prevečkrat izkaže, da je vse osveščanje zgolj samo sebi namen. In še takrat, ko vendarle ni, bi bilo včasih pravzaprav boljše, da bi bilo – recimo leta 2012 v Avstraliji.
Pred sedmimi leti so se v Melbournu na račun številnih nesreč na železniških tirih odločili prebivalce mesta opozoriti, naj bodo previdnejši pri prečkanju železnice, in v namen kampanje pripravili salamensko nalezljivo skladbo z naslovom 'Dumb Ways to Die'. V njej so našteli kopico nespametnih scenarijev, ki vodijo v smrt (snemi si čelado v vesolju, prodaj obe ledvici na spletu, popraskaj novi avtomobil preprodajalca mamil, da jih naštejem samo nekaj), napev pospremili s preklemano prisrčnim videospotom, na koncu pa javnost kratko in jedrnato opozorili: bodite previdni v bližini vlakov. Po objavi je pesem v kar osemindvajsetih državah pristala na seznamu največkrat prenesenih skladb iz medijske knjižnice iTunes in danes ima na YouTubu dobrih 180 milijonov ogledov, vendar uspelo ji je nabrati še nekaj drugih nezavidljivih številk – po letu 2012 je v zvezni državi Viktorija, katere glavno mesto je Melbourne, začelo naraščati število samomorov na železniških tirih. Do leta 2014 je ta oblika samomora postala celo tako pogosta (vlak je povozil vsaj eno osebo na teden), da se je tamkajšnje železniško podjetje odločilo zgraditi posebno postajo za čiščenje in spiranje vlakov, potem ko ti zbijejo človeka. Še kdo morda voha svetovni dan boja proti nepremišljenim kampanjam?
Na srečo pa osveščanje nima vedno tako mrakobnega učinka, saj ga največkrat preprosto nima. Ko so v Združenih državah Amerike skušali ukrepati proti prekomernemu lovu določenih vrst rib, so s pomočjo nalepk na embalaži potrošnike seznanjali, ali posegajo po okolju prijaznejši izbiri ali ne, izkazalo pa se je, da povpraševanje po čezmerno lovljenih ribah na račun tega ni upadlo. Nalepke so upoštevali predvsem ljudje, ki so že pripadali okoljevarstvenim organizacijam in potemtakem že nakupovali 'zeleno', medtem ko so drugi kupili, kar so pač hoteli kupiti, k vragu še ozaveščenost in prelov. Menda so v omenjeni zgodbi največ odnesli prav idejni vodje te pobude, saj posameznikovi vesti res dobro dene splošno javnost opozarjati na pereče težave sveta – če se dotični posameznik le ne vpraša: »Zakaj že?« Tako nekako, recimo, kakor je ura za Zemljo – največji svetovni okoljski dogodek, kakor so akcijo ugašanja luči za eno uro nič kaj skromno poimenovali njeni organizatorji – super zamisel, če le ne pomisliš, da se potem spet prižgejo (če so se sploh ugasnile) vse luči vseh avtocest, ulic, parkov, cerkva, gradov, parkirišč in trgovin ter gorijo nadaljnjih 8.759 ur do naslednje ure za Zemljo, ko jih spet ugasnemo za eno uro – zakaj že? In prav tako, na primer, ni koristno pod vprašaj postaviti smotrnosti pobude Organizacije združenih narodov, naj se za letošnji svetovni dan okolja vsi vozimo s kolesom, da se bomo zoperstavili onesnaženju zraka – žlica vode v požaru, bežno hladilo za našo pekočo vest. Mislim, gori nam hiša, mi pa bi se ozaveščali o škodljivih vplivih ognja: ne ozaveščanja, povsem nove zavesti nam manjka.
Da pa bi razumeli, kakšne, moramo pogledati na drugi konec sveta, saj smo sami zavest, ki jo sodobni zahodni svet danes krvavo potrebuje, že predolgo nazaj prodali za plehke frčkarije tehnološkega napredka. Nekje tam daleč za devetimi gorami in devetimi vodami pa v pokrajini po imenu Ladak še živijo ljudje, ki svoje otroke med drugim vzgajajo v prepričanju, da je voda sveta. Vaški starci mladež učijo, da v brzicah in potokih, ki se vijejo z neokrnjenih vrhov Himalaje, domujejo vodni duhovi, ki se razjezijo, če v vodo odvržeš ali zliješ kakor koli, kar jo onesnaži. Morda se vam tak življenjski nazor zdi docela trčen, a verjemite mi, da tamkajšnji ljudje ne potrebujejo svetovnega dneva voda, da bi se čisto vsak dan, ne pa samo en uboren dan v letu, zavedali, kako neprecenljiva je neoporečna voda za njihovo dobrobit. Ker pa v naših očeh nič, ampak res čisto nič več ni sveto, se v želji, da bi ozavestili vsaj trohico odgovornosti za lastna dejanja in vsaj mrvico skrbi za količkaj, kar presega meje lastne zadnje plati, utapljamo v poplavi svetovnih dni. Pa ne samo dni.
Poleg obilice mednarodno priznanih tednov (letos smo jih zamudili že pet), mednarodno priznanih let (leto 2019 je leto domorodnih jezikov, leto periodnega sistema kemijskih elementov in leto – kakšna ironija – zmernosti) ter mednarodno priznanih desetletij (ja, tudi ta obeležujemo in trenutno smo sredi kar dvanajstih mednarodnih desetletij osveščanja o vsem od cestne varnosti in boja proti revščini do puščav in družinskega kmetovanja) vsako leto nič kaj zmerno obhajamo še 150 in več svetovnih dni. V duhu pogrošnega časa smo si kronični hrčki največ uradno priznanih svetovnih dni tako nakopičili v juniju, praznujemo jih namreč kar osemindvajset, največ svetovnih dni pa se nam je nagrmadilo 21. marca, ko sem jih naštela šest: svetovni dan boja proti rasni diskriminaciji, svetovni dan poezije, svetovni dan Downovega sindroma, svetovni dan gozdov, svetovni dan lutkarjev in svetovni dan nauruza. Če se vam niti sanja ne, kar nauruz sploh je, kaj šele da bi vedeli, da ima svoj mednarodno priznan dan, naj vam nikar ne bo preveč nerodno. »Iskanje informacij na spletu je podobno pitju iz hidranta,« je rekel Mitchell Kapor, oče brskalnika Firefox, »izobilje informacij [pa] vodi v uboštvo pozornosti,« bi njegovo misel nemara nadgradil ameriški ekonomist in politolog Herbert A. Simon. Oziroma po domače: toliko osveščanja, pa nobene osveščenosti.
Zakaj že?