Zanimivo nasprotje se je ustvarilo v zadnjem času med ljudmi, ki v zvezde kujejo svojo skupnost, ali vsaj privid te skupnosti in sovražijo vse drugačne in med tistimi, ki sovražijo skupnost, iz katere izhajajo in poveličujejo ali opravičujejo vse, ki so drugačni ali tuji.  Površno bi to delitev lahko preslikali na politični razkol med levico in desnico, čeprav popolne enotnosti ni. So socialisti, ki nasprotujejo migracijam in so kristjani, ki v migrantu vidijo sočloveka, ki mu morajo pomagati.  Ker pa je konflikt tako oster, so oboji bolj kot ne utišani in smo dnevno soočeni le z bolj glasnimi in skrajnimi predstavniki ene ali druge strani.

To nasprotje je naslednje in občasno prav komično. Na zahodu se je okrepil politični tabor, ki je zmes konservativcev in nacionalistov z zvrhano mero populizma. Gre za ‘nas’, domačine, belopolte, kristjane, Evropejce in Američane, zagovornike kapitalizma, svobode govora, itd, ki hočejo ohraniti privid stare slave držav, v katerih delujejo. Ponekod je to res le privid, ker te stare slave nikoli niti ni bilo. Nasprotnik je vsak, ki odstopa od kalupa, je drugačen v svojih političnih nazorih, vrednotah, ki jim sledi, še posebej pa, če gre za tujca. Pri tem ne moremo vsega pojasnjevati z religijo. Da, v Evropi govorimo o migrantih in beguncih, ki so večinoma muslimani, a v ZDA prihajajo kristjani in je kljub temu nasprotovanje enako goreče.  Ta tabor za svoje nasprotnike označuje liberalce, socialiste, LGTBQ aktiviste, muslimane, migrante, feministke, itd… Ta tabor tudi poveličuje svojo skupnost, pogosto tudi državo.  V ZDA s tem, da nenehno poudarja, da gre za najboljšo državo na svetu, svetilnik svobode, ki kljub občasnim napakam, predstavlja absolutno dobro, medtem ko so globalni nasprotniki zlo. To vidimo v poudarjanju domoljubja, tudi v Sloveniji. Zastave, simboli, ponos, podpora oboroženim silam. Vsega so vedno krivi drugi, nikoli mi sami.

Drugi tabor sestavljajo novodobni socialisti, delno tudi liberalci, nasprotniki meja in zagovorniki manjšin, nasprotniki kapitalizma in nacionalizma. Na prvo mesto postavljajo človekove pravice in se borijo za enakopravnost in zanje pogosto meje sploh ne obstajajo, so le umetne črte na zemljevidu, ki bi jih morali ukiniti. Pogosto pomanjšujejo vrednost države, v kateri živijo in mahajo z vsemi zastavami, le z zastavo svoje države ne, napadajo policijo in vojsko, češ da sta le represivni del pokvarjenega sistema. Branijo pripadnike manjšin, recimo migrante, tudi če le ti kršijo zakon in skušajo njihova dejanja relativizirati s poudarjanjem vsega zla, ki so ga storili pripadniki večine v državi, v kateri živijo. Belopolti moški so krivi za vse težave na svetu in vsa zgodovina zahoda je le zgodovina zatiranja in nasilja.  ZDA zanje, tudi če so Američani, niso svetilnik svobode, ampak groteskna pošast, ki uničuje ves planet in večina nasprotnikov je dobrih in jih je treba razumeti. No, razen Rusov, njih sovražijo, a to je druga zgodba. Za ta tabor smo vsega krivi mi sami, nikoli kdo drug.

Da, to nasprotje lahko postane prav komično. Dober primer je odstrel medvedov in volkov v Sloveniji. V resnici smo ena izmed držav, kjer še kar dobro skrbimo za sobivanje zveri in ljudi, a neizogibno je, da sta se tudi o tej temi vzpostavila dva tabora, ki udrihata drug po drugem in trdita, da je vse slabo. Eni, da je v Sloveniji vse zanič, da medvedi in volkovi tako zelo ogrožajo ljudi, da bo kmetovanje na določenih območjih postalo nemogoče in da bo življenje ljudi zaradi strahu kmalu nevzdržno. Drugi, da je v Sloveniji vse zanič,  ker se ubija uboge medvede in volkove, ki da so le nerazumljeni in niti približno niso takšne zveri, kot marsikateri človek. Z njimi je treba sobivati in se jim mogoče celo umikati, da bodo imeli življenjski prostor.

Uravnotežen pogled bi priznal strahove ljudi, ki opozarjajo na posledice povečevanja števila medvedov in volkov in upošteval pomisleke tistih, ki se jim živali smilijo in menijo, da jih je treba zaščititi, ne ubijati. Tako bi lahko imeli dialog. Na žalost mnogi tega dialoga nočejo, hočejo le sovraštvo. Razumemo pa lahko vse skupaj, ko nam postane jasno, da eni sovražijo vse, kar je drugačno in česar se bojijo, drugi pa vso krivdo vedno iščejo v skupnosti, v kateri živijo. Torej, da bi eni vse medvede in volkove pobili, ker so pač zveri, drugi pa sovražijo človeštvo, ker mislijo, da imajo medvedi in volkovi vso pravico bivati v naravi, tudi če ob tem delajo škodo ljudem. No, tega pogosto tako ne izrazijo, ker se skrijejo za obtožbami na račun kmetov, da se ne znajo na spodoben način zavarovati pred zvermi.

Vse preveč smo talci skrajnežev, nekaj, kar je tudi posledica nenehnih bojev na družabnih omrežjih in porumenelih medijev, ki živijo od zgražanja, sovraštva, strahu in iskanja razlik. Zakaj ne more biti socialist ponosen na svojo državo, obešati zastavo in zagovarjati regulirane migracije? Zakaj ne more konservativec razumeti želja in strahov migrantov in vztrajati na humanem odnosu do njih, tudi če ti kršijo zakon ob ilegalnem prestopu meje?  Zakaj ne more progresiven nasprotnik imperializma priznati, da za vse na svetu res ni kriv zahod in da so pogosto vzroki za težave v notranjih razmerah posameznih držav? Zakaj ne more nacionalist priznati, da je država, v katero verjame, kriva mnogih zločinov in da vsi nasprotniki niso zlo, proti kateremu bi se morali boriti?

Da, vem, kar nekaj je takšnih ljudi, ki so sposobni pogledati čez okope svojega tabora, a na žalost so najbolj glasni prav največji skrajneži. Mi pa potrebujemo več uravnoteženosti, več pozitivnega pogleda na svet, več iskanja rešitev in manj sovraštva.

* Kolumna je bila prvotno objavljena na spletnem blogu Jinov svet in jo objavljamo z dovoljenjem avtorja. Vabimo vas k branju tudi ostalih prispevkov na omenjenem spletnem blogu.

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

Deli Nazaj