Božičnim praznikom se najraje ognem. Blizu mi je Grinch, Scrooge in nenazadnje Cankarjev cinični esej Božične zgodbe. Je pa po drugi strani tudi res, da v Vipavskem Križu že tretje leto zapored krmarim med režijo in »avtorstvom« dramskega besedila pri njihovi Božični zgodbi – gledališki postavitvi živih jaslic po ulicah vasi. Predno me napadete, da iščem potemtakem le pozornost, moram temu deloma odgovoriti pritrdilno. Res je. Vsak tak projekt je dobrodošel za reference, a po drugi strani je še nekaj več. Je izziv, ki terja več truda kot deluje na prvi pogled – kako predstaviti 2020 let staro štorijo, ki bo nagovorila današnje občinstvo in kako pri tem upoštevati tudi svoja prepričanja.

Tri leta nazaj, ko so me člani krajevne skupnosti na Križu odprto sprejeli, sem se lotil naloge s strahospoštovanjem. »Kar se tiče vsebine, boš ti ukazal« sem venomer slišal in bil vesel zaupanja. Na koncu sem se previdno držal Lukove evangelijske zgodbe s katero je težko zgrešiti. Gabrijel se prikaže Mariji, popis prebivalstva, iskanje prenočišča, najdba tega, štalica, jaslice. Nič lažjega. Prejšnje leto, ko sem s Križani vnovič sodeloval, smo zastavili uprizoritev v manjšem obsegu, besedilo smo le ponekod skrajšali. Rezultat? Še več ljudi kot predlani, kar je bilo prijetno in neprijetno presenečenje. Prijetno, ker se je prireditev očitno »prijela« in negativno, ker nismo bili pripravljeni na tolikšno množico. »Naslednje leto pripravimo čisto nekaj drugega in v večjem obsegu« smo si vseeno zadovoljno dejali na koncu. In ja, zopet smo tu. Prve vaje smo imeli že na začetku oktobra. Še večji zalogaj pa mi je predstavljalo borih sedem strani govorjenega besedila.

Od prvega dne po lanski uprizoritvi sem tehtal zgodbe, scenarije, simboliko letošnje postavitve. Res ni minil mesec ali celo teden, ko o tem ne bi razmišljal. Bral sem o božiču poleti, gledal nekatere tuje primerke živih jaslic, se lotil zgodovinopisja, primerjal Biblijo s sedanjostjo. Zaposlovalo me je le eno vprašanje. Kaj takšna zgodba po 2020 letih še lahko pove? Vsekakor nisem hotel zapasti v kič in plehkost.

Tolmačit Biblijo po svoje, je skrajno odgovorna naloga. Na eni strani je umetniška svoboda, na drugi pa čustva vernikov, ki svobodno interpretacijo pogosto jemljejo s skepso. A sam imam do sedaj v večini dobre izkušnje. Ljudje odprto sprejemajo tematike o katerih spregovorimo na sestankih, čutim zaupanje, kar je pomembno pri delu. Uprizoritev je rahlo nekonvencionalna. Iz besedila sem umaknil Marijo in Jožefa. Osredinil sem se na pastirski par, ki zagleda zvezdo nad Betlehemom, vključili smo še tri zvezdoglede iz Vzhoda, ki so tej zvezdi sledili, nazadnje smo prišli še na Herodov dvor in med poboj nedolžnih otrok. Vse zaposluje vprašanje, kdo ali kaj je odrešenik? Iz današnjih oči ima beseda »odrešenik« povsem religiozno konotacijo. Izrael si je želel odrešenika, dejanskega vojaškega ali političnega vodjo, ki bo rešil »izvoljen narod« iz rimskih okovov. Na poti pa mu je stal judovski kralj Herod, ki ga je rimski Imperij postavil za vzbujanje avtonomnosti.

Nesporno dejstvo je tudi to, da je sama Božična zgodba precej realistična. Ne pozabimo na Jožefa in Marijo, ki sta kot tujca v Betlehemu iskala prenočišča, a ga med prestrašenimi in dvomljivimi prebivalci nista našla. Tudi takoj po Jezusovem rojstvu sta morala kot begunca bežati v Egipt. Ne zanemarite pastirjev, ki so v puščavskem nočnem mrazu prenočevali ob ognju in sanjarili o lepši prihodnosti. Tu so še trije vzhodnjaki - »Sveti trije«. »Kralji« je ime, ki se jih je oprijelo zaradi kraljeve službe. Če bi jih prenesli v sodobnost, bi bili nekaj med astrologi in astronomi. Vladarji, sploh vzhodnjaški, so tovrstne strokovnjake radi najemali, da bi jim prerokovali iz zvezd, posledično je zaradi tega napredovala tudi astronomija. Bili so glasniki, Facebook v zvezi z odrešenikovim rojstvom. Jezusa bi lahko izdali Herodu, lahko se niti ne bi zanimali za nepomemben Betlehem, a bili so svobodomiselni tujci, ki so sprejeli novega judovskega kralja z odprtimi rokami, kot svojega nadrejenega.

Vse to je zgodba, ki jo je tržna miselnost ugrabila in zlorabila v svojo korist, nevede, da ji dela več škode kot koristi. Mi jo razumemo po svoje, drugače, morda niti ne pravilno, a je še vedno naše dojemanje. Ni (zgolj) verska igra, ni enoumna moralistična uprizoritev. Niti ne vem, če bo na koncu sploh uspela in kako bo nagovorila gledalce. Upam zgolj, da se bodo iz Križa spuščali z vprašanji in ne odgovori. Dodatno smo jo prevetrili še z primorskim narečjem, pridih epskih širin bodo dodali zvočni in vizualni efekti ter seveda slikovite srednjeveške ulice. Povabljeni torej v Vipavski Križ 26. in 27. decembra, od 17. ure naprej vsako uro, vstopnice v predprodaji na Eventimu so že na voljo, dogodek je namenjen čisto vsem.

Deli Nazaj