Prvi december 2019, nedelja zvečer, film Jaz sem Frenk. Dvorana prve slovenske vlade. V kinu nas sedi morda deset, največ petnajst, ne štejem natančno, v dvorani, ki premore – po navedbah na spletni strani Občine Ajdovščina – 248 sedežev. Zasedenost je torej približno 6,05 procentna.

Par dni po premieri filma enega najbolj renomiranih sodobnih slovenskih režiserjev Metoda Pevca, čigar filmi pregovorno niso zagonetni, poenostavljeno rečeno, so gledljivi, koketni s širšim občinstvom in nehermetični, si torej ta film v Ajdovščini ogleduje približno petnajst ljudi. Jaz sem Frenk bi potencialno lahko vabil že z igralsko zasedbo, z igralko Katarino Čas – se spomnite, uspelo ji je prepričati Scorseseja – pa Janezom Škofom. Je slab obisk simptomatičen za – poudarek na pridevniku – slovenski film? Vemo, da ima marsikdo do domačega filma predsodke. Predsodke imajo recimo tudi Brazilci do brazilskega žanrskega filma, mi je letos povedal nek brazilski režiser, ko sem ga intervjuvala ob njegovem obisku Ljubljanskega filmskega festivala. Neanglosaški filmi se pač morajo boriti za pozornost z anglosaško, predvsem hollywoodsko mainstream predestinacijo zanimivosti, v katero je večina na zahodni polobli rojena. To vzamemo v zakup. A ta potencialna hipoteza, da bi bila slovenskost eden od ključnih razlogov za majhen obisk, se izkaže za zmotno. Iz dvorane se namreč pred samo projekcijo Frenka usujejo gledalci biografsko-glasbenega filma Judy, angleške produkcije torej, z Renée Zellweger v glavni vlogi. Teh je še manj, na oko jih naštejem morda slabih deset.

Priznam, v dvorano prve slovenske vlade sem sedala z nostalgijo. Navdušena in hkrati ponosna, iskreno vesela, da imajo ljudje, ki živijo v dolini, priložnost na domačem platnu videti celovečerec že par dni po premieri. Prostor je v meni sprožil reminiscenco. V dvorani prve slovenske vlade sem filme leta nazaj gledala kot osnovnošolka, kot srednješolka. Spomnim se nabito polne dvorane, ki je pretakala solze, ko je Leonardo umiral v ledenem morju. Blockbuster pač, ki smo ga, hote ali nehote, videli skoraj vsi. 

Ob projekciji filma Jaz sem Frenk bi bilo najbrž pretenciozno pričakovati polno zasedenost, vsekakor pa več kot 6,05 procentno. In zato sedim in pišem to besedilo. Ker se včasih splača odlepiti s kavča, spustiti en izjemno zdravi tek, prenos smučarskih skokov, plezanje Janje Garnbret ali novo epizodo kakšne odlične serije Netflixa, sesti na seksi rdeče stole v dvorani prve slovenske vlade in grizljati kokice. Bodisi za stare dobre čase ali nove, ki prihajajo.       

Deli Nazaj