Po krajšem premoru, danes nadaljujemo z objavo kratke literarne zgodbe Kot v raju. Avtorica besedila je Vesna Perhavec Vodovnik. Zanimivo literarno delo objavljamo v odlomkih, največkrat enkrat tedensko in tako je danes na sporedu sedemnajsti del zgodbe. Vabljeni k branju.
"Ne vem Marjana, nisem prepričan, da je to dobra ideja," je z omahovanjem rekel Zvone. "Ne kompliciraj," je bila odločna Marjana. "Kako pravi tvoj oče vedno, - nobena juha se ne poje tako vroča kot se skuha- torej, kot sem že rekla, ne kompliciraj" je bila trdno odločena Marjana, da se bo prah zaradi nastale situacije hitro polegel.
Zvone je upal, da ima Marjana prav. Ni želel, da bi se Bredi zameril do kraja. Njenega prijateljstva ni želel izgubiti, če je že izgubil glavo za trenutek. Tega ne bi prenesel. Povezani so že od malih nog. Veliko so že dali skozi. Veliko smeha in tudi kakšno solzo so že pretočili skupaj. Ne, ne smem je izgubiti. Ljubezni ne morem več pričakovati, prijateljstvo je na konec koncev več kot ljubezen. Če mi Breda tole oprosti, ji ne bom nikdar več kazal svojih čustev, tako bova lahko še naprej prijatelja, je Zvone premleval v svojih mislih.
"Marjana, Zvone, tukaj smo," je rekel naglas Rocco in pomahal Marjani, če bi ga slučajno spregledala. Marjana je bila namenjena k njima, vendar Rocco tega ni vedel. Želel je, da se situacija umiri, da se nesrečni zaljubljenec in Breda pobotata. Navsezadnje so si preblizu, da bi se grdo gledali. "Druščina, tukaj sva," je pomahala nazaj Marjana. Zarotniško je pomežiknila Roccu. Očitno sva istih misli z Roccom. Pobotati morava Zvoneta in Bredo. Uspelo nama bo je bila prepričana Marjana.
"Breda, očitno si danes kraljica tega večera," je Marjana dregnila Bredo. Breda jo je pogledala in zamišljeno vzdihnila. "Res je," je rekla Breda. V tistem trenutku se je v njej začelo nekaj taliti. Ni več občutila teže, ki jo je obdajala že dolgo. Teža, ki hromi in ne premakne niti sapice. Takšna teža, ki leže na človeka, in mu ne pusti, da bi se radostil, da bi gledal svet z lahkotnim srcem, z veseljem v očeh. Breda je bila zelo mlada ,pa je kljub temu imela to strašno težo v sebi, ki se jo je želela otresti pa ni vedela kako, niti ni vedela, da je v njej. Vsej tej teži je dala ime odgovornost. Pa je bilo to res?? Si res odgovorn, če si vedno čemeren in napet?? Je to odgovornost, če se ne znaš sprostiti in poveseliti?? Je konec sveta, če ti nekdo, izpove ljubezen, in do njega ne gojiš enakih občutkov?? Najbrž ne..
"Breda, smejiš se?," je bila začudena Marjana. Je kaj takega popila, se je spraševala Marjana. Je bilo mogoče preveč vsega zanjo, joj kaj sem storila, ko sem jo povabila na ta izlet, se je začela obremenjevati Marjana. Breda je videla zaskbljen izraz v Marjaninih očeh. "Marjana, ne skrbi, vse je v redu, " ji je zagotovila Breda.
"Kako že reče Zvonetov oče - nobena juha se ne poje tako vroča kot se skuha-" je rekla Breda. Zvone in Marjana sta se spogledala. Saj naju ni slišala, je razmišljal Zvone.
"Oprosti Breda, oprosti," je tiho rekel Zvone. " Ne bom te več nadlegoval, želel sem oditi, vendar mi Marjana ni dovolila, da naj ne hodim tako razburjen, mi je rekla, in sem jo ubogal," je nadaljeval.
"Prav je imela," sta v en glas rekla Breda in Rocco.
"Zvone, ti si meni povedal svoje, jaz sem tebi povedala svoje, zdaj sva si "bot" ," mu je v znamenje prijateljske sprave Breda podala dlan.
...se nadaljuje
Novice se ne pišejo same. Podpri Lokalne!Pri Lokalnih Ajdovščina dnevno skrbimo za pestrost vsebin, urejanje rubrik in objave na socialnih kanalih. So vam Lokalne všeč?
Tako nas lahko podprete
Nazaj
