Zadnjih nekaj dni me moji Facebook prijatelji v obilju zasuvajo z deljenjem člankov, ki govorijo o isti temi – izgorelosti. Ker so podkrepljeni s številnimi komentarji in všečki, jim očitno tudi vsemogočni algoritem pomaga, da se še bolj uspešno valijo po spletu. Če k temu dodamo, da sta tudi na lestvici najbolj prodajanih knjig na spletni strani Emka čisto na vrhu dve na temo izgorelosti, lahko pridemo do dveh sklepov: 1. izgorelost je ne le individualen, temveč tudi družbeni problem, s katerim se mnogi identificirajo, in 2. je tudi zelo eksploatiran pojav, kajti mnogi so ugotovili, da ima take in drugačne prodajne potenciale.

Izgorelost je prvi opisal Herbert Freudenberger leta 1974 in od takrat je bilo narejenih in objavljenih na tisoče študij, analiz, priročnikov itd. o njej. Tudi slovenski Cobiss ima več kot 1000 zadetkov na temo izgorelosti, večinoma člankov, diplomskih in magistrskih nalog, tudi priročnikov, a kljub temu še vedno obstaja dvom, ali gre za napihnjen balonček ali za zares pravo bolezensko stanje. Če damo na kup tri najnovejše prispevke na temo slovenske izgorelosti, enega knjižnega in dva v obliki medijskih zapisov, ugotovimo, da opisujemo in razlagamo to stanje zelo različno: očitno ne izgorevamo enako, še posebej pa ne iz istih razlogov – eni izgorevajo zato, ker hočejo priti do družbenega statusa, uspeha in bogastva, pri tem pa jih vodi velik ego ali perfekcionizem, drugi zato, ker poskušajo samo preživeti, tretji zaradi vzgoje in vrednot, ki jim jo je vcepila patološka slovenska mati … Ne strinjamo se niti, kdo in kako sme govoriti o tej bolezni, ali lahko govorijo o njej samo prekarci ali tudi japiji, ali mora biti vključena kritika neoliberalističnega sistema ali to ni nujno itd. Skratka, bolezen je realna izkušnja mnogih, a hkrati se pri definicijah še nekoliko lovimo. Na njej je nekaj tako enigmatičnega kot na glutenski preobčutljivosti. Nenadoma mnogi ljudje ugotavljajo, da ne prenašajo glutena, pa čeprav nimajo ne alergije na žita ne celiakije. Zagotovo mora biti nekaj na stvari, toda kaj? Kaj se je zgodilo z nami, da zbolevamo za boleznimi, ki jih pred 50 leti sploh nismo poznali? Ali gre samo za stvar definicije, za konceptualizacijo nečesa, kar obstaja že od vedno, ali res nova bolezenska stanja?

In kaj se je torej zgodilo, da smo se začeli počutiti kot »izgorela družba«? Obstaja več kulturoloških razlag. Eno od njih ponuja korejsko-nemški filozof Byung-Chul Han. V svoji knjigi Müdigkeitsgesellschaft (Utrujena oziroma izgorela družba), v originalu je izšla leta 2010, pravi, da smo v 20. stoletju živeli v imunološki dobi, vedeli smo, da je naš sovražniki izven nas, to so bili virusi in bakterije. 21. stoletje pa je nevronsko, saj so zanj značilne nevropsihiatrične bolezni, kot so depresija, ADHD, izgorelost in mejna osebnostna motnja. Han sugerira, da se te bolezni pojavljajo zato, ker živimo v kulturi pozitivnosti. Internet nas zasipa z idejami, kako moramo živeti in kaj vse moramo početi. Postali smo sužnji sloganov, kot so Obamov Yes, We Can and Nikejev Just Do It. Postali smo družba, ki zahteva, da nenehno nekaj počnemo, ki poskuša v neskončnost povečevati produktivnost. To nas je pripeljalo do stanja izčrpanosti in utrujenosti.

Druga teorija, prav tako zanimiva, pravi, da gre pri izgorelosti za milenijski pojav. Razvila jo je Anne Helen Petersen v viralnem Buzzfeedovem članku z naslovom Kako so milenijci postali izgorela generacija. Z  boleznijo naj bi se namreč spopadalo več kot 80 odstotkov mladih med 22. in 38. letom. Ti so ponotranjili idejo, da morajo nenehno delati, a hkrati niso usposobljeni niti za najbolj preproste vsakdanje opravke. Bili naj bi razvajeni, obsedeni sami s sabo in zasvojeni s tehnologijo. Vanje so starši vložili veliko truda in sedaj so tudi pričakovanja velika, realne možnosti pa majhne. Pričakovali so, da jim bo šlo v vseh pogledih bolje kot staršem, a se to ni zgodilo. Družba, v kateri so se znašli, je manj stabilna, bolj nagnjena h krizam ter bolj neenaka kot družba, v kateri so živeli njihovi starši. Hkrati pa je zaradi vzgoje, ki jo je deležna, ta generacija manj opremljena za okolje, v katerem se je znašla. Milenijci naj bi bili izgoreli, ker živijo življenje, na katero niso bili pripravljeni, ker nimajo nadzora nad svojimi življenji, ker jih prenapihnjen ego vodi v nenehno gnanje za uspehom.

Obe sociološko-kulturološki teoriji se zdita zanimivi, čeprav se mi recimo zdi nepravično milenijce zmerjati z nesposobneži. Dejansko so prišli v situacijo ekonomske negotovosti, strah pa jih žene, da sprejemajo slabo plačana dela in se preveč ženejo.

Obstaja pa še tretja struja teoretikov izgorelosti, ki jo vidijo kot neke vrste eksistencialistično nervozo 21. stoletja. Smo predvsem družba, v kateri mnogi občutijo pomanjkanje smisla v tem, kar počnejo. Vzgajani smo bili v prepričanju, da bosta delo in karierni uspeh dala našemu življenju smisel, da bo na ta način prišlo do samouresničitve, a se to ne zgodi. Namesto občutka izpolnjenosti čutijo ljudje na delovnem mestu praznino in izčrpanost. Zato ni dovolj, da se izgorel človek odpočije, temveč se mora izumiti na novo.

Naj bo tako ali drugače, naj imajo prav slovenski ali tuji teoretiki tega stanja, vsekakor je gotovo, da je izgorelost tista bolezen, ki nam da misliti o družbi, v kateri živimo. O družbi utrujenosti, negotovosti in strahu. Družbi, prepredeni z občutki, ki jih povedano s Trojanowim, poganja dejstvo, da lahko hitro postanemo odveč.

* Kolumna je bila prvotno objavljena na spletni strani Airbeletrina in jo na našem portalu objavljamo z dovoljenjem uredništva.

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

Deli Nazaj